Jedro

Revidentka je izkazala verjetnost nastanka težko popravljive škode, ki bi nastala, če do odločitve o reviziji ne bi bila izdana začasna odredba v obliki ureditve stanja, po kateri se zadrži izvršitev odločbe informacijskega pooblaščenca, ki Zavodu nalaga razkritje zahtevanih podatkov. Kot izhaja iz navedb revidentke, bi razkritje zahtevanih podatkov poseglo tudi v pravni položaj revidentke kot pogodbene partnerice Zavoda, ki je podatke iz medsebojnih pogodbenih razmerjih v pogodbi z Zavodom opredelila kot poslovno tajnost in se je na varovanje zaupnosti pri opredeljevanju vsebine teh razmerij tudi zanesla.

Izrek

I. Zahtevi za izdajo začasne odredbe se ugodi in se do odločitve o reviziji zoper sodbo Upravnega sodišča Republike Slovenije 1132/2015-26 z dne 27. 1. 2016 stanje začasno uredi tako, da se zadrži izvršitev odločbe Informacijskega pooblaščenca št. 090-117/2015/4 z dne 9. 7. 2015. II. Odločitev o stroških postopka v zvezi z izdajo začasne odredbe se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. S sodbo 1132/2015-26 z dne 27. 1. 2016 je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbo tožeče stranke (v nadaljevanju revidentka) zoper odločbo, št. 0902-117/2015/4 z dne 9. 7. 2015, s katero je informacijski pooblaščenec delno ugodil pritožbi prosilke A., d. o. o. (prizadete stranke v tem upravnem sporu), in 1. točko izreka izpodbijane odločbe Zavoda za transfuzijsko medicino (v nadaljevanju Zavod) št. IZP 1-128/15 z dne 6. 3. 2015 delno odpravil ter odločil, da je Zavod dolžan prizadeti stranki v roku 31 dni od vročitve te odločbe posredovati elektronske kopije štirih dokumentov z naslovom: „Plasma Delivery & Product Order“ in oznakami „Shipment No/Year“ 1/2012, 2/2012, 3/2012 in 4/2012; enajstih dokumentov z naslovom „Plasma Delivery“ in oznakami „Shipment No/Year“ 5/2012, 1/2013, 2/2013, 3/2013, 4/2013, 5/2013, 1/2014, 2/2014, 3/2014, 4/2014 in 5/2014; izpisa pregled fakturiranega materiala za obdobje 1. 1. 2012 do 31. 12. 2014 za Albunorm (S), in izpisa pregled fakturiranega materiala za obdobje od 1. 1. 2012 do 31. 12. 2014 za Octagram (S).

2. Revidentka zoper navedeno pravnomočno sodbo vlaga revizijo ter zahtevo za izdajo ureditvene začasne odredbe na podlagi drugega odstavka 84. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), s katero se stanje začasno uredi tako, da se do odločitve o reviziji zadrži izvršitev navedene odločbe Informacijskega pooblaščenca, Zavodu pa do odločitve o reviziji prepoveduje, da prizadeti stranki posreduje elektronske kopije dokumentov, ki bi jih bil dolžan razkriti na podlagi odločbe Informacijskega pooblaščenca. Ob tem revidentka priglaša stroške postopka v zvezi z začasno odredbo.

3. Revidentka zatrjuje, da bi z razkritjem spornih podatkov nastala nepopravljiva škoda. Poslovne skrivnosti obstajajo in jih je mogoče varovati le, dokler niso razkrite nepooblaščenim tretjim osebam. Razkritje poslovne skrivnosti prosilki (prizadeti osebi v tem upravnem sporu), ki je neposredni konkurent revidentke, bi pomenilo, da bi ta lahko podatke o poslovanju revidentke zagotovo izkoristila za okrepitev svojega položaja na trgu, s tem pa bi revidentki nastala težko nadomestljiva škoda. V primeru, da bi se v revizijskem postopku izkazalo, da je bilo tako razkritje nezakonito, navedenih posledic ne bi bilo več mogoče popraviti. Meni, da z odložitvijo izvršitve ne bosta v ničemer prizadeti javna korist in korist prosilke.

4. Odgovor na predlog za izdajo začasne odredbe je v imenu tožene stranke vložila oseba, ki ni izkazala niti zatrjevala, da ima opravljen pravniški državni izpit skladno z drugim odstavkom 22. člena ZUS-1, zato navedenega odgovora Vrhovno sodišče pri odločanju ni upoštevalo.

5. Prizadeta stranka v odgovoru na predlog za izdajo začasne odredbe navaja, da tožeča stranka ni navedla konkretne in dejanske škode, ki bi ji nastala z razkritjem zahtevanih podatkov, temveč pavšalno navaja zgolj potencialno situacijo. Utemeljuje tudi obstoj javnega interesa, ki naj bi bil v tem, da bi z razkritjem podatkov prišlo do izboljšanja v zdravju prebivalstva, saj bi se s tem preprečilo škodljive učinke zaradi pomanjkanje zdravil iz plazme, ki je povezano tudi z neustreznimi podatki (o zdravilih iz plazme, količini zbrane plazme, itd.), ki jih zagotavlja Zavod. Nadalje tudi navaja, da naj bi obveznost dostopa do navedenih podatkov izhajala tudi iz pisnega stališča Evropske komisije z dne 12. 1. 2015 v zadevi C-296/15 v postopku pred Sodiščem Evropske unije (SEU). Poleg tega pa trdi, da bi mu z nerazkritjem podatkov zaradi izdane začasne odredbe nastala nesorazmerna škoda, saj podatke nujno potrebuje za zaščito svojih pravic. Ob tem navaja spor, ki poteka pred Državno revizijsko komisijo, ki je postopek prekinila do odločitve SEU o predhodnem vprašanju, pa tudi pritožbeni postopek pred Evropsko komisijo v zvezi s konkurenčno pravnim privilegiranjem Zavoda, ki jo je vložila dne 4. 2. 2015. 6. V zvezi z odgovorom prizadete stranke je revidentka podala „repliko“ in v njej navedla, da so očitki prizadete stranke (prosilke) v zvezi s pomanjkanjem zdravil in vplivom na možnost zdravljenja izmišljeni in brez osnove, prav tako pa tudi navedbe o prikrivanju podatkov. Prizadeta stranka s svojim ravnanjem deluje proti javnemu zdravju in sistemu samooskrbe (brezplačno pridobljena plazma v okviru krvodajalskih akcij) z nižanjem cen nadomestnih zdravil iz plazme, cilj pa je v zagotovitvi prevlade na trgu in posledično zviševanjem cen zdravil iz tuje plazme. Tudi postopek pred SEU ne terja izrecno dokumentov, ki jih prizadeta stranka želi pridobiti v tem postopku. Enako velja tudi za sodni postopek pred SEU, saj lahko za potrebe tega postopka SEU sam pridobi vse potrebne podatke, s strani SEU pa predložitev podatkov o poslovanju revidentke stranki z interesom ni bila naložena. Glede postopka pred Evropsko komisijo pa revidentka navaja, da je bila stranka z interesom kot pritožnica že v pritožbi dolžna navesti vse relevantne podatke, z zahtevanimi podatki pa svojih očitkov ne more dokazati.

K I. točki izreka

7. Zahteva za izdajo začasne odredbe je utemeljena.

8. Revidentka je zoper sodbo sodišča prve stopnje vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava, glede dovoljenosti revizije pa se je sklicevala na 2. in 3. točko drugega odstavka 83. člena ZUS-1, po katerih je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju (2. točka) oziroma če ima odločitev, ki se izpodbija v upravnem sporu, zelo hude posledice za stranko (3. točka). O reviziji še ni bilo odločeno.

9. Na podlagi drugega odstavka 84. člena ZUS-1 lahko Vrhovno sodišče na zahtevo revidenta izda začasno odredbo do odločitve o reviziji zaradi razlogov iz drugega odstavka 32. člena ZUS-1. Po drugem odstavku 32. člena pa sodišče odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi in koristi nasprotnih strank.

10. Pravne učinke pravnomočne sodbe sodišča prve stopnje, ki za realizacijo ne potrebuje izvršitve, je mogoče v postopku revizije preprečiti z izdajo začasne odredbe o ureditvi stanja, ki jo je mogoče izdati na podlagi 84. člena ZUS-1. Sporno pravno razmerje pa je v reviziji mogoče urediti tudi z zadržanjem izvršitve upravnega akta, ki je predmet tega upravnega spora. Seveda revizijsko sodišče ureditveno začasno odredbo lahko izda le, če jo stranka izrecno predlaga in ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje ustrezno opredeli (tako Vrhovno sodišče že v sklepu X Ips 312/2015 z dne 29. 10. 2015).

11. V razmerju revizije do izpodbijane sodbe revidentka pravilno predlaga izdajo ureditvene začasne odredbe, in sicer, da se stanje začasno uredi tako, da se zadrži izvršitev v upravnem sporu izpodbijanega upravnega akta Informacijskega pooblaščenca. V preostalem delu predloga se predlog za ureditev stanja s prepovedjo posredovanja podatkov prizadeti osebi s strani Zavoda po vsebini povsem sklada z vsebino obveznosti, ki jo je Informacijski pooblaščenec Zavodu naložil z upravno odločbo, ki je bila predmet sodbe sodišča prve stopnje (tako Vrhovno sodišče tudi v sklepu X Ips 312/2015 z dne 29. 10. 2015).

12. Po navedenem drugem odstavku 32. člena ZUS-1 je, ne glede na vrsto zahtevane začasne odredbe, temeljni pogoj za njeno izdajo, da revident izkaže škodo, ki bo nastala, če predlagana začasna odredba ne bo izdana, in njeno težko popravljivost. Če sta ti dve predpostavki izkazani, sodišče pri odločanju upošteva tudi prizadetost javne koristi in koristi nasprotnih strank.

13. Odločanje o začasni odredbi zahteva restriktiven pristop že zaradi narave postopka, še zlasti pa je tak pristop utemeljen v revizijskem postopku, ko je o sporu že pravnomočno odločeno. Stranka, ki zahteva izdajo začasne odredbe, zato v celoti nosi trditveno in dokazno breme, da s svojimi navedbami in s predloženimi dokazi prepriča sodišče o nujnosti zadržanja sicer izvršljive in pravnomočne odločbe državnega organa oziroma druge institucije oziroma ureditve stanja. Pri tem mora izkazati verjetni nastanek za njo težko popravljive škode, ki bi ji nastala, če sodišče ne bi izdalo predlagane začasne odredbe.

14. Težko popravljiva škoda je pravni standard, katerega vsebina se ugotavlja v vsakem primeru posebej, glede na ustaljeno upravnosodno prakso (npr. sklep I Up 730/2007, I Up 223/2011, I Up 219/2013 in X Ips 237/2014) za takšno škodo, ki je resna in tožniku neposredno preti, odvrniti pa jo je mogoče le z zadržanjem izvršitve akta ali z začasno ureditvijo stanja glede na sporno pravno razmerje.

15. Vrhovno sodišče meni, da je revidentka izkazala verjetnost nastanka težko popravljive škode, ki bi nastala, če do odločitve o reviziji ne bi bila izdana začasna odredba v obliki ureditve stanja, po kateri se zadrži izvršitev odločbe informacijskega pooblaščenca, ki Zavodu nalaga razkritje zahtevanih podatkov. Kot izhaja iz navedb revidentke, bi razkritje zahtevanih podatkov poseglo tudi v pravni položaj revidentke kot pogodbene partnerice Zavoda, ki je podatke iz medsebojnih pogodbenih razmerjih v pogodbi z Zavodom opredelila kot poslovno tajnost in se je na varovanje zaupnosti pri opredeljevanju vsebine teh razmerij tudi zanesla. V obravnavanem primeru je prizadeta stranka kot prosilec, ki uveljavlja pravico do pridobitve navedenih podatkov, revidentki konkurenčno podjetje, kar nesporno izhaja iz navedb strank v postopku. Vrhovno sodišče kot verjetne sprejema argumente iz navedb revidentke, da bo posledica razkritja teh podatkov konkurenčnemu podjetju v posledici tudi ta, da bo na trgu revidentka postavljena v neenak položaj z drugimi subjekti, s katerimi konkurira v pogojih svobodnega tržnega gospodarstva. To dejstvo je očitno in ne potrebuje dodatne konkretizacije. Navedeno skupno utemeljuje verjetnost, da bi revidentki nastala škoda, ki je resna in ji neposredno preti. Ta škoda pa je po navedenem tudi težko popravljiva, saj revidentka ob morebitnem uspehu z revizijo ne bi mogla doseči vzpostavitve prejšnjega stanja, torej stanja, kot da podatki ne bi bili razkriti.

16. Vrhovno sodišče je pri odločanju o zahtevi za izdajo začasne odredbe skladno z načelom sorazmernosti tako presodilo, da bi bile posledice izvršitve odločbe informacijskega pooblaščenca za revidentko hujše od tistih, ki jih za pravico javnosti do dostopa do informacij javnega značaja pomeni časovno omejeno zadržanje izvršitve v tem upravnem sporu izpodbijanega upravnega akta. Pri tehtanju prizadetosti javne koristi je sodišče upoštevalo tudi, da ne gre za nerazumno velik časovni zamik, saj gre za postopek v upravnem sporu, ki je nujen in prednosten (četrti odstavek 10. člena ZInfP). Da pa bi časovni zamik posredovanja podatkov v času odločanja o vloženi reviziji vplival na njene koristi, pa prizadeta stranka v tem upravnem sporu ni izkazala. Časovna nujnost pridobitve podatkov s samimi navedbami prizadete stranke o poteku drugih postopkov (sodni postopek pred SEU, Državno revizijsko komisijo, ki je svoj postopek prekinila do odločitve SEU) ni izkazana. Tudi v zvezi s postopkom pred Evropsko komisijo zgolj navedba prizadete stranke, da bi navedene podatke uporabila za dopolnitev svoje pred več kot enim letom vložene pritožbe, za utemeljitev nujnosti njihove takojšnje pridobitve, ob upoštevanju nepopravljivosti razkritja takih podatkov in teže posledic, ki bi v takem primeru zadele revidentko, ne zadostuje. Če bi se v predmetnem postopku revizije izkazalo, da so trditve revidentke o nezakonitosti izpodbijanega akta neutemeljene, pa bo Zavod prizadeti stranki podatke še vedno moral posredovati.

17. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče na podlagi drugega odstavka 84. člena ZUS-1 zahtevi za izdajo začasne odredbe ugodilo in izdalo začasno odredbo, s katero je stanje glede na sporno pravno razmerje uredilo tako, da je do odločitve o reviziji zadržalo izvršitev odločbe informacijskega pooblaščenca. Sodišče je zaradi jasnosti izreka začasno odredbo določilo v besedilu, ki ne vključuje predlagane prepovedi Zavodu za posredovanje spornih podatkov, saj je že s samim zadržanjem izvršitve izpodbijane odločbe Informacijskega pooblaščenca prenehala obveznost Zavoda, da take podatke posreduje in jih je do odločitve Vrhovnega sodišča o tem, ali so kot informacije javnega značaja javno dostopni, še naprej dolžan varovati. Pri tem je Vrhovno sodišče sledilo tudi vzpostavljeni praksi, ki izhaja iz citiranega sklepa X Ips 312/2015, kar je pomembno tudi z vidika enakosti strank pred zakonom.

K II. točki izreka

18. Stroški, ki so tožeči stranki nastali v zvezi s predlogom za izdajo začasne odredbe, so del stroškov upravnega spora. Kdo bo nosil stroške upravnega spora, vključno s stroški, nastalimi v zvezi s predlogom za izdajo začasne odredbe, bo lahko sodišče po načelu končnega uspeha (prvi odstavek 151. člena Zakona o pravdnem postopku, v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1) odločilo šele, ko bo znan končni uspeh v tej zadevi. Zato je Vrhovno sodišče odločitev o stroških postopka v zvezi z izdajo začasne odredbe pridržalo za končno odločbo.