Jedro

Sodišče pritrjuje drugostopenjskemu organu, da tožnica z navedbami v predlogu, da naj prizadeta stranka ne bi gradila skladno z gradbenim dovoljenjem iz leta 1981, ni izkazala pravnega interesa za izrek ničnosti navedenega gradbenega in uporabnega dovoljenja.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Toženka je z izpodbijanim sklepom zavrgla tožničin predlog za izrek ničnosti gradbenega dovoljenja Komiteja za urbanizem, komunalo in gradbene zadeve Občine Ljubljana Center št. 351-97/81-071/DK z dne 21. 12. 1981 in uporabnega dovoljenja Upravne enote Ljubljana, Izpostave Center, št. 351-71/2013-15 z dne 24. 4. 2013. V obrazložitvi navaja, da tožnica v postopkih izdaje navedenega gradbenega in uporabnega dovoljenja ni bila udeležena kot stranka oziroma stranska udeleženka, zato v skladu s prvim odstavkom 280. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) ni upravičena za vložitev predloga za izrek ničnosti navedenih upravnih aktov.

2. Drugostopenjski upravni organ je zavrnil tožničino pritožbo zoper izpodbijani sklep. Sklicuje se na odločbo Ustavnega sodišča RS Up-666/10-14, Up-1153/10 z dne 12. 5. 2011, iz katere izhaja, da lahko nepravilnosti, ki imajo za posledico ničnost odločbe, posegajo tako v pravni položaj oseb, ki so imele formalni status stranke v postopku izdaje izpodbijane odločbe, kot tudi pravni položaj tretjih, ki v njem niso bili udeleženi, če izkažejo, da so z izpodbijanimi odločbami prizadete njihove pravne koristi oz. je z njimi poseženo v njihov pravni interes. Ugotavlja, da tožnica v zahtevi za izrek ničnosti gradbenega in uporabnega dovoljenja navaja, da naj prizadeta stranka ne bi gradila v skladu z gradbenim dovoljenjem iz leta 1981. V čem naj bi bila zaradi izdaje navedenih odločb prizadeta v svojih pravnih koristih oziroma pravnem interesu in bi se z izrekom ničnosti odločb njen pravni položaj izboljšal, tožnica ne omeni niti ne izkaže. Glede na navedeno ni izkazala pravnega interesa za uveljavljanje ničnosti gradbenega in uporabnega dovoljenja, zato je zavrženje njenega predloga na podlagi 2. točke prvega odstavka 129. člena ZUP pravilno. Poleg tega še pojasni, da se tožnica v zahtevi za izrek ničnosti gradbenega in uporabnega dovoljenja ne sklicuje na nobenega izmed šestih taksativno naštetih razlogov v 1. točki 279. člena ZUP, niti predlog vsebinsko ne ustreza vsaj enemu izmed njih, zaradi česar tožnica po vsebini ne bi uspela, tudi če bi ji priznali status stranke.

3. Tožnica se s takšno odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da je ugotovitev toženke, da ni izkazala pravnega interesa, napačna. Izpodbijano uporabno dovoljenje omogoča prizadeti stranki ugodnejši položaj nasproti njej. Je lastnica celotne nepremičnine, ki je popolnoma dotrajana in je dolžna poskrbeti za njeno vzdrževanje, dokler pa prizadeta stranka razpolaga z uporabnim dovoljenjem za stanovanje v objektu, v katerem je bivanje popolnoma neprimerno, ne more sanirati objekta, ker ne more pridobiti ustreznih upravnih dovoljenj. Njen pravni interes je v tem, da je uporabno dovoljenje ovira za sanacijo in prenovo stavbe. Sklicuje se na Odlok o zazidalnem načrtu za območje urejanja CO1/5 Komenskega (Uradni list RS, št. 11/92 in 78/2010), iz katerega izhaja, da je treba stavbo protipotresno sanirati in opraviti celotno materialno tehnično prenovo. Navedeno pri izdaji gradbenega in uporabnega dovoljenja ni bilo upoštevano. S tem je izkazan razlog za izrek ničnosti odločbe iz 6. točke prvega odstavka 279. člena ZUP. Predlaga odpravo izpodbijanega sklepa in povrnitev stroškov postopka.

4. Toženka na tožbo ni odgovorila.

5. Prizadeta stranka A.A. v odgovoru na tožbo pritrjuje stališču toženke, da tožnica ni izkazala pravnega interesa. Navaja, da želi tožnica porušiti stavbo, kar ji preprečuje prizadeta stranka, ki je etažni lastnik v tej stavbi. Ne strinja se z navedbami, da je tožnica lastnica celotne nepremičnine in meni, da je tožničin interes zgolj ekonomski, ne pravni. Pritrjuje tudi stališču toženke, da se tožnica ni sklicevala niti ni dokazala nobenega od ničnostnih razlogov. Kot nesmiselno ocenjuje trditev, da je uporabno dovoljenje ovira za pridobitev upravnih dovoljenj za sanacijo in prenovo stavbe. Predlaga zavrženje oziroma zavrnitev tožbe ter povrnitev stroškov postopka.

6. Tožba ni utemeljena.

7. Kot je pravilno navedla že toženka, lahko po prvem odstavku 280. člena ZUP predlagajo izrek odločbe za nično stranka, državni tožilec ali državni pravobranilec. Zgolj iz besedila te zakonske določbe torej res ne izhaja, da bi lahko oseba, ki ni bila stranka v postopku, predlagala (oziroma zahtevala) odločanje o izreku odločbe za nično.

8. V zadevi ni sporno, da tožnica v postopku za izdajo odločbe, ki naj bi se izrekla za nično, ni sodelovala. Vendar pa je Ustavno sodišče v odločbi Up-666/10-14 in Up-1153/10-14 z dne 12. 5. 2011 zavzelo stališče, da nepravilnosti, ki imajo za posledico ničnost odločbe, lahko posegajo ne le v pravni položaj oseb, ki so imele formalni status stranke v postopku izdaje take odločbe, temveč tudi v pravni položaj tretjih, ki v tem postopku niso bili udeleženi, in jim je zato treba omogočiti uveljavljanje ničnosti. Ker pa pravica takih oseb do vložitve predloga za izrek ničnosti ne izvira neposredno iz prej navedene zakonske določbe prvega odstavka 280. člena ZUP, morajo izkazati, da imajo za to pravni interes.

9. Sodišče pritrjuje drugostopenjskemu organu, da tožnica z navedbami v predlogu, da naj prizadeta stranka ne bi gradila skladno z gradbenim dovoljenjem iz leta 1981, ni izkazala pravnega interesa za izrek ničnosti navedenega gradbenega in uporabnega dovoljenja. Kot je pravilno ugotovil drugostopenjski upravni organ, tožnica v predlogu niti ni navajala, še manj pa izkazovala, v čem naj bi bila zaradi izdaje izpodbijanih odločb prizadeta v svojih pravnih koristih, torej neposrednih, na zakon ali drug predpis oprtih osebnih koristih. Zavrženje predloga na podlagi 2. točke prvega odstavka 129. člena ZUP je zato pravilno in skladno z zakonom. Ne more pa tožnica izkazovanja prizadetosti v svojih pravicah dopolnjevati v postopku pred upravnim sodiščem, v katerem se presoja zakonitost sklepa o zavrženju tožničinega predloga.

10. Sodišče se strinja tudi z ugotovitvijo drugostopenjskega organa, da se tožničina zahteva za izrek ničnosti gradbenega in uporabnega dovoljenja ne sklicuje na nobenega izmed šestih taksativno navedenih razlogov za izrek ničnosti, navedenih v prvem odstavku 279. člena ZUP, niti nobenemu od njih ne ustreza vsebinsko. Zahteva za ugotovitev ničnosti odločbe je namreč izredno pravno sredstvo, ki ga je mogoče uporabiti le v primerih, taksativno naštetih v prvem odstavku 279. člena ZUP.

11. Na 6. točko prvega odstavka 279. člena ZUP se tožnica sklicuje šele v tožbi, tudi sicer pa navedena določba določa, da se za nično izreče odločba, v kateri je taka nepravilnost, da je po kakšni posebni zakonski določbi razlog za ničnost. Tožnica ne navede, kateri zakon izrecno določa ničnost odločb, ki naj bi bile izdane nezakonito (tožnica to zatrjuje za izdano uporabno dovoljenje) in ki naj bi ovirale potrebno sanacijo objekta.

12. Navedeno pomeni, da tožnica z vloženim predlogom ne bi uspela niti, če bi izkazala prizadetost v svojih pravnih koristih.

13. Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je tožba neutemeljena, zato jo je zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Ker v tožbi niso navedena nova dejstva ali dokazi, ki bi lahko vplivali na odločitev v zadevi, je sodišče v skladu z drugo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave.

14. Odločitev o stroških tožnice temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne. Sodišče predlogu prizadete stranke za povrnitev stroškov ni ugodilo, saj po mnenju sodišča le ta z odgovorom na tožbo oziroma navedbami v njem ni bistveno pripomogla k odločitvi sodišča (1. odstavek 155. člena ZPP-UPB2).