Jedro

Tožena stranka je pravilno zaključila, da se tožnik ne bo podrejal pravnemu redu v RS. V postopku je bilo namreč ugotovljeno, da ima za 15.741,05 EUR neporavnanih zapadlih davčnih obveznosti, ki so nastale v času, ko je v RS opravljal dejavnost kot samostojni podjetnik. Teh dolgov ni poravnal niti ni skušal poravnati ali na kakšen drugačen način urediti svojih obveznosti. Tožnik sicer trdi, da ne gre za njegov dolg, pač pa za dolg njegovega strica, ki mu je dal pooblastilo, na podlagi katerega je ta na njegovo ime registriral dejavnost in jo tudi dejansko vodil, sam pa je delal le kot delavec. Tako zatrjevanje ne more vplivati na odločitev, saj je bila dejavnost registrirana na tožnikovo ime in je zato odgovoren tudi za vse obveznosti iz te dejavnosti. Kolikor tožnikova trditev glede dejavnosti drži, pa to pomeni tudi to, da je svojemu stricu, ki je dejansko posloval kot samostojni podjetnik, omogočil, da je opravljal dejavnost mimo pravil o registraciji dejavnosti.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožnik je pri Upravni enoti Izola (v nadaljevanju tožena stranka) po svojem pooblaščencu A.A. vložil prošnjo za izdajo enotnega dovoljenja za prebivanje in delo v Republiki Sloveniji po 37. členu Zakona o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-2). Tožena stranka je z izpodbijano odločbo njegovo prošnjo zavrnila in ugotovila, da v postopku posebni stroški niso nastali.

2. Tožena stranka je v obrazložitvi svoje odločitve pojasnila, da je na podlagi primerjanja EMŠO številk, vpisanih v potnih listih, rojstnih podatkov in potrdil o nekaznovanju ugotovila, da se je tožnik prej pisal B.B. in da je že prebival v Republiki Sloveniji, da pa mu je bila nato dvakrat zavrnjena prošnja za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje, in sicer dne 18. 12. 2007 iz razloga neizpolnjevanja pogoja zadostnih sredstev za preživljanje in drugič dne 4. 3. 2011 zaradi neporavnanih davčnih obveznosti. Predmetno prošnjo je tožnikov pooblaščenec dne 26. 6. 2017 dopolnil z zavarovalno polico, nato še s fotokopijo vozniškega dovoljenja in potrdilom tujega delodajalca s prevodom. Zavod RS za zaposlovanje je dne 18. 8. 2018 izdal soglasje za izdajo enotnega dovoljenja za namen zaposlitve. Skladno s tem je tožena stranka ugotovila, da tožnik izpolnjuje formalne pogoje za pridobitev dovoljenja za prebivanje in delo.

3. Z namenom, da bi ugotovila ali morebiti pri tožniku obstajajo drugi zavrnilni razlogi, določeni v 55. členu ZTuj-2, je tožena stranka Veleposlaništvo RS v Skopju zaprosila, da tožnika zasliši, pri Finančnem uradu Republike Slovenije (v nadaljevanju FURS) pa opravila poizvedbo o tem ali ima tožnik poravnane vse davčne obveznosti za čas, ko je že prebival v Republiki Sloveniji. Ob zaslišanju je tožnik pojasnil, da je pobudnik za vložitev prošnje za izdajo enotnega dovoljenja njegov prijatelj A.A., da je njegov delodajalec C. d.o.o. ter da bo pri tem delodajalcu delal na področju gradbeništva. Pojasnil je tudi, da ima urejeno bivanje, da bo prejemal plačo v višini od 580,00 do 680,00 EUR. Doslej je v Slovenijo prihajal le kot turist za tri mesece, in sicer k očetu D.D., v Izoli pa živi tudi njegov brat E.E.. Točen je podatek, da je spremenil svoj priimek, to pa zato, ker je za priimek želel ime svojega dedka. Ob zaslišanju je zatrdil, da mu prošnja za izdajo dovoljenja za prebivanje v Republiki Sloveniji še ni bilo nikoli zavrnjena, da pa je svojo dejavnost, ki jo je imel kot samostojni podjetnik, zaprl zato, ker ni bilo dela, s tem da je pred zaprtjem poravnal vse davčne obveznosti.

4. Tožena stranka v nadaljevanju pojasnjuje, da ji je po njenih poizvedbah FURS sporočila, da tožnik do dne 11. 10. 2017 nima poravnanih vseh davčnih obveznosti iz naslova evidentiranih davkov in drugih dajatev, ki jih je potekel rok plačila ter da znašajo neporavnane obveznosti 15.741,05 EUR. Od 4. 3. 2011 dalje namreč tožnik ni več poravnaval zapadlih obveznosti. Tožena stranka je z opisanimi ugotovitvami seznanila tožnika ter mu dala možnost, da se o tem izjavi, kar je ta po svojem pooblaščencu tudi storil. Tožnik je v svojem odgovoru pojasnil, da je nekje v letu 2005 s pooblastilom svojemu stricu F.F. omogočil, da je na njegovo ime odprl dejavnost gradbeništva, na tej podlagi pa je tudi pridobil delovno dovoljenje. Četudi je bila dejavnost odprta na njegovo ime, je delal le kot delavec za nizko plačilo, dejansko pa je bil delodajalec njegov stric. Sam je bil takrat še povsem neizkušen. Stric mu je v letu 2010 obljubil, da bo poravnal vse obveznosti iz naslova dejavnosti, vendar pa tega vse do leta 2011 ni storil in je zato takrat dobil zavrnjeno prošnjo za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje. Sedaj mu je uspelo najti drugega delodajalca ter se zato zavezuje, da bo vse neporavnane davčne obveznosti v celoti poravnal. 5. Tožena stranka je na podlagi vseh zbranih podatkov prišla do zaključka, da pri tožniku obstajajo razlogi za domnevo, da se ne bo podrejal pravnemu redu v Republiki Sloveniji. To utemeljuje njegovo preteklo ravnanje v času prebivanja. Četudi tožnik trdi, da davčni dolg ni nastal po njegovi krivdi, pa je dejstvo, da je kot nosilec samostojne dejavnosti odgovoren za nastale dolgove v zvezi s to dejavnostjo. To, da se tožnik ne bo podrejal pravnemu redu, kaže tudi to, da je ob zaslišanju zatrdil, da je podpisal pogodbo o zaposlitvi, predložil pa pogodbo, ki jo je podpisal le delodajalec. Poleg tega je zanikal, da bi mu bila prošnja za izdajo dovoljenja za prebivanje že kdajkoli zavrnjena, kar dokazano ne drži. 6. Tožnik se z odločitvijo tožene stranke ne strinja ter v tožbi in njeni dopolnitvi sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo razveljavi (pravilno odpravi) ter vrne zadevo toženi stranki v ponovno odločanje, oziroma podrejeno, da sodišče v zadevi samo odloči tako, da tožniku izda enotno dovoljenje za prebivanje in delo v Republiki Sloveniji.

7. Tožnik v tožbi, enako kot v upravnem postopku, pojasnjuje, da je v Sloveniji registriral dejavnost kot samostojni podjetnik, vendar pa je to dejavnost dejansko vodil njegov stric F.F.. Stricu je namreč v letu 2005 podpisal nekakšno pooblastilo, ki mu je omogočilo, da je registriral dejavnost na njegovo ime, na tej podlagi pa je tudi sam pridobil dovoljenje za delo. Delal je kot navaden delavec ter prejemal le 2,8 EUR za uro dela. Takrat je bil mlad in povsem neizkušen, da bi lahko predvidel, da bo zaradi slabo vodene dejavnosti prišlo do poslovnih težav. Njegov stric je, kot se je kasneje seznanil, v letu 2010 pri FURS obljubil, da bo vse obveznosti poravnal, vendar pa se to ni zgodilo. O neporavnanih obveznostih je bil seznanjen šele 4. 3. 2011, ko mu je bila iz tega razloga zavrnjena prošnja za izdajo dovoljenja za prebivanje. Dolgu se ne izmika in ga želi poravnati, vendar pa mu to, ker je bil doslej brez zaposlitve, ni uspelo. Podjetje C. d.o.o. ga sedaj želi zaposliti in je tudi že podpisalo pogodbo o zaposlitvi, ki jo je predložil prošnji za izdajo enotnega dovoljenja za prebivanje in delo. Kljub temu pa je tožena stranka njegovo prošnjo zavrnila in to iz razloga, da se ne namerava podrejati pravnemu redu Republike Slovenije. Navaja, da je pošten, da v Sloveniji živita že njegov brat in oče ter da se ne more sprijazniti z razlogi, na podlagi katerih je bila zavrnjena njegova prošnja za prebivanje in delo, nastalo situacijo pa obžaluje. Njegovo ime je bilo dejansko zlorabljeno, saj ni nikoli naredil nobenega davčnega dolga, pač pa je šlo v resnici za obveznosti njegovega strica, kar vse je v postopku pojasnil. Predlaga, naj se strica v postopku zasliši kot pričo, enako tudi A.A., ki je v njegovem imenu vložil prošnjo za izdajo dovoljenja za prebivanje in delo ter za delodajalca podpisal pogodbo o zaposlitvi.

8. Tožena stranka je sodišču posredovala upravne spise, na tožbo pa po vsebini ni odgovorila.

9. Tožba ni utemeljena.

10. Izpodbijana odločba je po presoji sodišča pravilna in zakonita, ima oporo v materialnih predpisih, na katere se sklicuje, v postopku njene izdaje pa ni bilo nepravilnosti. Tožena stranka je v obrazložitvi izpodbijane odločbe po oceni sodišča navedla utemeljene razloge za svojo odločitev in se jim, da bi se izognilo ponavljanju, sodišče pridružuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). V zvezi s tožnikovimi tožbenimi navedbami pa še dodaja:

11. Drugi odstavek 33. člena ZTuj-2 določa da mora imeti tujec, ki želi prebivati v Republiki Sloveniji, veljavno potno listino, katere veljavnost je najmanj tri mesece daljša od nameravanega prebivanja v Republiki Sloveniji, ustrezno zdravstveno zavarovanje in zadostna sredstva za preživljanje v času prebivanja v državi oziroma mu mora biti preživljanje kako drugače zagotovljeno, mesečno najmanj v višini, kolikor znaša osnovni znesek minimalnega dohodka v Republiki Sloveniji. Tujec, ki želi prebivati v Republiki Sloveniji, mora, poleg pogojev iz prejšnjega odstavka, izpolnjevati tudi pogoje, ki so s tem zakonom določeni za izdajo posamezne vrste dovoljenja za prebivanje (tretji odstavek 33. člena ZTuj-2). V obravnavanem primeru tožnik prosi za izdajo enotnega dovoljenja za prebivanje in delo, za kar mora izpolnjevati pogoje, ki jih določa 37. člena ZTuj-2. 12. Enotno dovoljenje za prebivanje in delo je dovoljenje za začasno prebivanje in delo, ki tujcu omogoča da vstopi, prebiva in dela v Republiki Sloveniji (prvi odstavek 37. člena ZTuj-2). Tujcu se tako dovoljenje izda, če izpolnjuje pogoje iz tretjega odstavka 33. člena ZTuj-2, če pristojni organ po zakonu, ki ureja zaposlovanje in delo tujcev, poda soglasje k izdaji enotnega dovoljenja in ne obstajajo razlogi za zavrnitev izdaje dovoljenja iz prve, druge, tretje, četrte, pete, šeste, sedme, devete, desete ali enajste alinee prvega odstavka 55. člena tega zakona (drugi odstavek 37. člena ZTuj-2). Prvo enotno dovoljenje se tujcu izda za čas veljavnosti pogodbe o zaposlitvi ali pogodbe, sklenjene za opravljanje dela, vendar ne dlje od enega leta, nato pa se na njegovo prošnjo ali prošnjo njegovega delodajalca lahko podaljša, kolikor so izpolnjeni pogoji iz drugega odstavka 37. člena ZTuj-2 in za čas veljavnosti pogodbe o zaposlitvi ali pogodbe, sklenjene za opravljanje dela, vendar največ za dve leti (tretji in četrti odstavek 37. člena ZTuj-2).

13. V 55. členu ZTuj-2 so taksativno naštete okoliščine, zaradi katerih se tujcu ne izda enotnega dovoljenja za prebivanje in delo. Tožena stranka je svojo odločitev oprla na 6. alinejo prvega odstavka tega člena, ki določa, da se tako dovoljenje tujcu ne izda, če obstajajo razlogi za domnevo, da se ne bo podrejal pravnemu redu Republike Slovenije. Pojasnila je, da ima tožnik za 15.741,05 EUR neporavnanih zapadlih davčnih obveznosti, ki so nastale v času, ko je v Sloveniji opravljal dejavnost kot samostojni podjetnik. Teh dolgov v času od 4. 3. 2011, ko mu je bila enkrat že zavrnjena prošnja za izdajo dovoljenja za prebivanje in delo zaradi neplačila davčnih obveznosti, vse do vložitve sedaj obravnavane prošnje ni poravnal niti ni skušal poravnati ali na kakšen drugačen način urediti svojih obveznosti. Poleg tega je tožnik v postopku zamolčal dejstva glede spremembe priimka in glede preteklih zavrnitev prošenj za prebivanje in delo, saj je ob ustnem zaslišanju zatrjeval, da mu doslej še nobena prošnja ni bila zavrnjena in tudi zatrjeval, da je vse obveznosti glede dejavnosti, ki je bila registrirana na njegovo ime, v celoti poravnal. Šele po tem, ko ga je tožena stranka seznanila s svojimi ugotovitvami o že zavrnjenih prošnjah in o neporavnanih obveznostih, je tožnik pričel pojasnjevati, da naj bi šlo dejansko za dolgove njegovega strica, ki mu je dal pooblastilo, na podlagi katerega je ta registriral dejavnost na njegovo ime, sam pa je pri njem delal le kot slabo plačani delavec.

14. Sodišče se pridružuje toženi stranki, ki izpostavlja, da se obstoj razlogov za domnevo, da se tujec ne bo podrejal pravnemu redu v Republiki Sloveniji, presoja na podlagi preteklega ravnanja tujca in da tožnikovo ravnanje v preteklosti obstoj takih razlogov potrjuje. Med strankama ni sporno, da ima tožnik 15.741,05 EUR neporavnanih zapadlih davčnih obveznosti, ki so nastale v času, ko je imel v Sloveniji registrirano dejavnost kot samostojni podjetnik. Sporno tudi ni, da so bili prav ti dolgovi razlog, da je bila tožniku že v letu 2011 zavrnjena prošnja za izdajo dovoljenja za prebivanje in delo. Tožnik je sicer v ustnem zaslišanju dejstvo, da bi mu bila prošnja kadarkoli zavrnjena in da ima neporavnane davčne obveznosti, zanikal, šele po tem, ko ga je tožena stranka s tem seznanila, pa svojo izjavo spremenil. Četudi tožnik obstoj dolga sedaj načeloma priznava, pa obenem trdi, da ne gre za njegov dolg, pač pa za dolg njegovega strica, ki mu je dal pooblastilo, na podlagi katerega je ta na njegovo ime registriral dejavnost in jo tudi dejansko vodil, sam pa je delal le kot delavec. Sodišče soglaša s toženo stranko, da tako zatrjevanje ne more vplivati na odločitev, saj je bila dejavnost registrirana na tožnikovo ime in je zato odgovoren tudi za vse obveznosti iz te dejavnosti. Nenazadnje, kolikor tožnikova trditev glede dejavnosti drži, to pomeni tudi to, da je svojemu stricu, ki je dejansko posloval kot samostojni podjetnik, omogočil, da je opravljal dejavnost mimo pravil o registraciji dejavnosti, torej da mu je omogočil, da je posloval kot samostojni podjetnik, četudi takega statusa ni imel urejenega. Tudi ta okoliščina tako kaže, da se tožnik ni podrejal pravnemu redu Republike Slovenije, oziroma je s svojim ravnanjem omogočil neupoštevanje pravil o registraciji dejavnosti. Tožnik sicer načeloma sedaj sprejema svoje obveznosti in zatrjuje, da jih bo tudi poravnal, vendar pa se sodišče strinja s toženo stranko, da gre le za zatrjevanje na načelni ravni, saj tožnik doslej ni storil ničesar v smeri poravnave davčnih obveznosti. Četudi je, kot trdi, bil naiven v trenutku, ko je dopustil, da je stric registriral dejavnost na njegovo ime, pa bi lahko kasneje, ko je, kot sam pravi, ugotovil, da ga je dejansko izrabil, moral zadeve urediti, vendar pa v tej smeri, razen načelnega zatrjevanja, ni storil ničesar. Sodišče soglaša tudi z ugotovitvijo tožene stranke, da na nespoštovanje pravnega reda Republike Slovenije kaže tudi to, da je tožnik ob zaslišanju zatrjeval, da mu doslej še ni bila zavrnjena nobena prošnja za izdajo dovoljenja za prebivanje in delo, četudi mu je bila zavrnjena dvakrat, torej da je z izjavami skušal toženi stranki prikazati okoliščine drugače od dejanskih z namenom, da pridobi dovoljenje za prebivanje in delo. Tožnik je sodišču v tožbi tudi predlagal, naj v postopku zasliši njegovega strica F.F. in A.A., vendar pa sodišče takemu dokaznemu predlogu ni sledilo, saj ni pojasnil kaj želi z zaslišanjem teh dveh predlaganih prič dokazovati, za F.F. pa niti ni navedel podatkov o njegovem naslovu. Dokazna predloga torej nista konkretizirana. Sklepati je sicer mogoče, da naj bi z zaslišanjem F.F. tožnik želel dokazovati svojo trditev, da naj bi bil davčni dolg posledica stričevega ravnanja, vendar pa to, glede na vse prej navedeno, ni relevantno. Kot je bilo že pojasnjeno, je bila dejavnost registrirana na tožnikovo ime in je tožnik tudi odgovoren za poravnavo obveznosti. Če je namesto njega dejansko posloval njegov stric, ne da bi to tudi formalno uredila, je to zgolj še dodatna potrditev ugotovitve, da se ni podrejal pravnemu redu v Republiki Sloveniji, nikakor pa ne opravičilo za neporavnane obveznosti. Zaslišanje priče F.F. torej za odločitev v zadevi ni relevantno. Kar se tiče zaslišanja priče A.A., tožnik prav tako ni navedel, kaj naj bi ta priča izpovedovala in kaj bi s tem dokazoval. Glede na to, da gre za osebo, ki je za tožnikovega delodajalca podpisala pogodbo o zaposlitvi, gre sklepati, da bi verjetno lahko izpovedoval o tej okoliščini, ki pa ni sporna.

15. Glede na vse navedeno sodišče pritrjuje toženi stranki, ki ugotavlja, da tožnik z vsem opisanim ravnanjem ni spoštoval pravnega reda Republike Slovenije in da to omogoča zaključek, da se mu ne podrejal niti v bodoče. Skladno s tem je zato zaključilo, da tožba ni utemeljena in jo je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo. O zadevi je odločitev sprejelo brez glavne obravnave, saj temelji na dokazih, ki so bili že izvedeni v postopku izdaje izpodbijane odločbe (drugi odstavek 51. člena ZUS-1), v tožbi niso navedena nova dejstva in dokazi, ki bi lahko vplivali na odločitev (2. alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1). Tožnik je sicer predlagal zaslišanje dveh prič, vendar pa sodišče temu dokaznemu predlogu ni sledilo, kot je pojasnjeno v prejšnji točki te obrazložitve.