18. 9. 2008

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus pobude in ustavne pritožbe Sergeja Šavrona, Ankaran, ki ga zastopa Ervin Dokič, odvetnik v Piranu, na seji 18. septembra 2008

sklenilo:

1.Ustavna pritožba zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. II Ips 139/2006 z dne 22. 5. 2008 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Kopru št. I Cp 807/2004 z dne 22. 11. 2005 in s sodbo Okrožnega sodišča v Kopru št. P 114/2001 z dne 28. 1. 2004 se ne sprejme.

2.Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti 7.a člena Zakona o nacionalizaciji zasebnih gospodarskih podjetij (Uradni list FLRJ, št. št. 98/46 in 35/48) se zavrže.

Obrazložitev

A.

1.Pobudnik predlaga oceno skladnosti 7.a člena Zakona o nacionalizaciji zasebnih gospodarskih podjetij (v nadaljevanju ZNZGP) z Memorandumom o soglasju med vladami Italije, Združenega Kraljestva Velike Britanije in Severne Irske, Združenimi državami Amerike in Jugoslavijo o Svobodnem tržaškem ozemlju (Uradni list FLRJ, MP, št. 6/54 – t. i. Londonski memorandum). Ustavnemu sodišču predlaga tudi, naj ugotovi, da izpodbijana ureditev na območju, ki je bilo pod civilno upravo FLRJ, ni veljala in da so odločbe, izdane na njeni podlagi, brez pravnega učinka.

2.Pritožnik vlaga tudi ustavno pritožbo zoper sodbo Vrhovnega sodišča o zavrnitvi revizije zoper sodbo Višjega sodišča, s katero je to sodišče zavrnilo pritožbo zoper sodbo prvostopenjskega sodišča o zavrnitvi tožbenega zahtevka za ugotovitev pritožnikove lastninske pravice na nepremičninah, ki naj ne bi bile nacionalizirane pritožnikovim sorodnikom. Sodišča so zavrnila pritožnikove trditve, da je nepremičnine priposestvoval, ker so bile leta 1972 nacionalizirane, Zakon o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (Uradni list RS, št. 6/80 in nasl. – v nadaljevanju ZTLR) je izključil možnost priposestvovanja stvari v družbeni lastnini, priposestvovalna doba pa do uveljavitve ZTLR ni potekla. Pritožnik v ustavni pritožbi trdi, da pogojev za nacionalizacijo ni bilo in sodiščem očita, da tega niso upoštevala. Meni, da bi sodišča morala upoštevati določbe 7.a člena ZNZGP, s katerimi so bili določeni primeri, ko do nacionalizacije ni prišlo. Poleg tega pa pritožnik Višjemu in Vrhovnemu sodišču očita tudi, da se nista opredelili do vprašanja veljavnosti ZNZGP. Sodiščem očita še, da so namerno prezrla spoštovanje veljavnih mednarodnih pogodb, tj. določbe Memoranduma in njegovih prilog, ki naj bi prepovedovale nacionalizacijo. Tako sojenje po prepričanju pritožnika krši pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave in pravico do poštenega sojenja iz 6. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – v nadaljevanju EKČP).

B.

3.Izpodbijani 7.a člen ZNZGP je v prvem odstavku določal, da se nacionalizirajo in v državno last preidejo vse nepremičnine, ki so last tujih državljanov, tujih ustanov ali tujih zasebnih ali javnopravnih oseb, v drugem odstavku pa, da izgubijo lastninsko pravico na nepremičninah v Federativni ljudski republiki Jugoslaviji vsi jugoslovanski državljani, ki prestopijo v tuje državljanstvo. Njihove nepremičnine so prešle v državno last.

4.Člen 7a ZNZGP je izključil iz uporabe že Ustavni zakon za izvedbo Ustavnega amandmaja XCVI k Ustavi Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 37/90 – v nadaljevanju Ustavni zakon). S tem je Ustavni zakon sledil Ustavnemu amandmaju XCVI, ki je določil, da se v Republiki Sloveniji do nove ureditve ne uporabljajo določbe zveznih predpisov, ki ne ustrezajo doseženemu političnemu in gospodarskemu razvoju v Sloveniji, in določbe predpisov, ki so v nasprotju z Ustavo in zakoni Republike Slovenije.

5.Ustavno sodišče praviloma presoja veljavne predpise. Na podlagi prvega odstavka 47. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – ur. p. b. – v nadaljevanju ZUstS) lahko presoja tudi predpise, ki v času vložitve pobude ne veljajo več, če niso bile odpravljene posledice neustavnosti in nezakonitosti (prvi odstavek 47. člena ZUstS).

6.Pobudnik vlaga tudi ustavno pritožbo zoper odločitev o zavrnitvi njegovega zahtevka za priznanje lastninske pravice. Z vidika pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave bi bili lahko pomembni pritožnikovi očitki o neobrazloženosti izpodbijanih sodb, vendar so ti očitki očitno neutemeljeni. Iz navedene ustavne določbe namreč izhaja obveznost sodišča, da vse navedbe strank vzame na znanje, pretehta njihov pomen in se do tistih, ki so za odločitev o zadevi pomembne, v obrazložitvi svoje odločitve tudi opredeli. Že Vrhovno sodišče je pritožniku pojasnilo, zakaj pravilnosti nacionalizacije v pravdnem postopku ni mogoče preizkušati. To, da pritožnik pravo razume drugače od sodišč, pa samo po sebi ne zadošča za sklep o kršitvi pravice do poštenega sojenja iz 6. člena EKČP.

7.Morebitne nepravilnosti in nezakonitosti v tedanjih postopkih izdaje odločb o nacionalizaciji premoženja tudi za presojo ustavnosti izpodbijanega predpisa niso relevantne. Po drugem odstavku 22. člena ZUstS ocena ustavnosti in zakonitosti predpisov sicer obsega tudi oceno skladnosti zakonov in drugih predpisov z ratificiranimi mednarodnimi pogodbami in s splošnimi načeli mednarodnega prava. Vendar odločbe Ustavnega sodišča lahko učinkujejo le na razmerja, o katerih še ni bilo pravnomočno odločeno (44. člen ZUstS). Morebitna ugotovitev obstoja okoliščine, da je bilo na podlagi ZNZGP nacionalizirano zemljišče, pa v sedanjih sodnih postopkih ne pomeni uporabe tega zakona, temveč ugotavljanje dejstev. Ustavno sodišče je že v odločbi št. U-I-195/93 z dne 19. 6. 1997 (Uradni list RS, št. 41/97 in OdlUS VI, 92) pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti tretjega odstavka 7.a člena ZNZGP zavrglo, ker je zakonodajalec z izključitvijo navedene določbe iz uporabe preprečil, da bi se v Republiki Sloveniji še nadalje vodili postopki podržavljanja premoženja tujih državljanov, tujih ustanov, javnopravnih oseb in slovenskih državljanov, ki so pridobili tuje državljanstvo. Navedeno odločitev je sprejelo na podlagi ugotovitve, da se od uveljavitve Ustavnega zakona izpodbijana določba 7.a člena ZNZGP v Sloveniji ne uporablja niti neposredno niti posredno. Pobudo je tako zavrglo, ker Ustavno sodišče ni pristojno za oceno skladnosti predpisov s prejšnjo ustavo in ne za oceno ustavnosti predpisov, ki v Republiki Sloveniji več ne veljajo. Že v citirani odločbi je Ustavno sodišče pojasnilo, da je odločba o nacionalizaciji imela deklaratorni značaj, pravne posledice pa so za njuna pravna prednika nastopile 8. 10. 1972, ko se je jugoslovanska zakonodajna oblast razširila na območje cone B Svobodnega tržaškega ozemlja.

8.Po navedenem zatrjevane kršitve človekovih pravic niso podane, pobudnik pa ni izkazal pravnega interesa za vložitev pobude za oceno ustavnosti 7.a člena ZNZGP. Zato Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo, pobudo pa je zavrglo.

C.

9.Ustavno sodišče je sprejelo ta sklep na podlagi tretjega odstavka 25. člena in drugega odstavka 55.b člena ZUstS ter prve alineje tretjega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 86/07) v sestavi: predsednik Jože Tratnik ter sodnice in sodniki mag. Marta Klampfer, mag. Marija Krisper Kramberger, mag. Miroslav Mozetič, dr. Ernest Petrič, Jasna Pogačar, dr. Ciril Ribičič in Jan Zobec. Sklep je sprejelo soglasno.

Jože Tratnik Predsednik