Jedro

Iz dikcije 3. člena ZVEtL jasno izhaja, da je predlagatelj postopka po tem zakonu pridobitelj, to je tisti, ki izkazuje (zatrjuje) upravičenje do pridobitve lastninske pravice na posameznem delu stavbe, ne pa tisti, ki ima lastninsko pravico že vknjiženo.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrglo predlog predlagateljice za vzpostavitev etažne lastnine. Iz razlogov izpodbijanega sklepa izhaja, da je sodišče tako odločilo zato, ker je ugotovilo, da predlagateljica ni pridobitelj posameznega dela po 3. členu Zakona o vzpostavitvi etažne lastnine na predlog pridobitelja posameznega dela stavb in o določanju pripadajočega zemljišča k stavbi (ZVEtL), ki bi bila v skladu s 14. členom ZVEtL tudi upravičena predlagateljica, saj je že vpisana v zemljiški knjigi na parc. št. 62 k.o. K. kot solastnica do deleža 26/100-tin. Citirani zakon kot materialnopravni predpis ne dopušča začetka postopka na predlog zemljiškoknjižnega lastnika ali solastnika zemljiške parcele, predlagateljica zato nima aktivne procesne legitimacije in je sodišče na podlagi 22. člena ZNP njen predlog zavrglo. Zemljiškoknjižni lastniki imajo glede na veljavne predpise zagotovljene možnosti, da vzpostavijo etažno lastnino z enostranskim pravnim aktom, s sporazumom o delitvi solastnine ali v postopku za delitev solastnine v etažno lastnino. Aktivno legitimacijo po ZVEtL ima le tisti pridobitelj posameznega dela, ki želi urediti etažno lastnino na svojem delu, pa mu Stvarnopravni zakonik (SPZ) ne daje aktivne legitimacije v postopkih nastanka etažne lastnine, ki so urejeni v SPZ.

Iz vseh pritožbenih razlogov napada sklep predlagateljica s predlogom, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Res je pri nepremičnini, parc. št. 62 k.o. K., vpisana kot solastnica z deležem do 26/100-tin, vendar to ne odraža dejanskega stanja. Ni namreč lastnica nobenega stanovanja v predmetnem objektu, razen poslovnega prostora, ki ga je navedla v predlogu z dne 30.1.2009, slednji pa v zemljiško knjigo sploh ni vpisan. V 3. členu ZVEtL je določeno, da je pridobitelj posameznega dela stavbe po tem zakonu oseba, ki s pravnim naslovom izkazuje upravičenje do pridobitve lastninske pravice na posameznem delu stavbe, tudi če niso izpolnjeni pogoji, ki jih za vpis lastninske pravice na posameznem delu stavbe določa zakon, ki ureja zemljiško knjigo. Sodišče prve stopnje je napačno interpretiralo navedeno pravno normo tako, kot da je lahko predlagatelj samo tisti, ki izpolnjuje pogoje za vpis v zemljiško knjigo, pa njegova pravica v zemljiški knjigi ni vpisana. Meni, da je sama lahko predlagateljica tudi kot zemljiškoknjižna lastnica. Sama je sicer vpisana kot solastnica v zemljiški knjigi, dejansko pa je solastnino, ki je vpisana in ki v naravi predstavlja stanovanje, odsvojila, ostal ji je le poslovni prostor, ki pa v zemljiško knjigo ni vpisan. Na sporni parceli je že prišlo do poskusa sklenitve sporazuma o delitvi solastnine, ki pa ni bil uspešen. Če sodišče meni, da ima predlagateljica aktivno legitimacijo po kakšnem drugem predpisu, bi moralo postopati po tretjem odstavku 180. člena ZPP, saj ni vezano na pravno podlago zahtevka (predloga). Sodišče je zato storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP, saj je nepravilno uporabilo navedeno določbo ZPP, to pa je vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa. Predlog bi moralo predno ga je zavrglo obravnavati po določbah Stvarnopravnega zakonika, saj se tudi po 2. členu ZVEtL subsidiarno uporabljajo določbe SPZ-ja o nastanku etažne lastnine. Opozarja tudi na določbo 22. člena ZVEtL. Preden je sodišče predlog zavrglo, bi glede na to, da so nekateri od udeležencev prijavili udeležbo, moralo te seznaniti, saj imajo možnost, da bi sami nadaljevali postopek.

Pritožba ni utemeljena.

Zakon o vzpostavitvi etažne lastnine na predlog pridobitelja posameznega dela stavbe in o določanju pripadajočega zemljišča k stavbi (ZVEtL, Ur. l. RS, št. 45/2008) ureja postopek za vzpostavitev etažne lastnine s sodno odločbo na predlog pridobitelja (1. člen). V 3. členu zakon definira pridobitelja posameznega dela stavbe kot osebo, ki s pravnim naslovom izkazuje upravičenje do pridobitve lastninske pravice na posameznem delu stavbe, tudi če niso izpolnjeni pogoji, ki jih za vpis lastninske pravice na posameznem delu stavbe določa zakon, ki ureja zemljiško knjigo. Sama predlagateljica je v predlogu navajala, da v naravi njeno solastništvo predstavlja poslovni prostor v pritličju večstanovanjske hiše na naslovu G. 1. Pritožbene navedbe glede prejšnjega lastništva stanovanja in sedanjega lastništva poslovnega prostora so zato kontradiktorne. Iz dikcije 3. člena ZVEtL jasno izhaja, da je predlagatelj postopka po tem zakonu pridobitelj, to je tisti, ki izkazuje (zatrjuje) upravičenje do pridobitve lastninske pravice na posameznem delu stavbe, ne pa tisti, ki ima lastninsko pravico že vknjiženo.

Besedilo v delu 3. člena zakona („tudi, če niso izpolnjeni pogoji, ki jih za vpis lastninske pravice na posameznem delu stavbe določa zakon, ki ureja zemljiško knjigo“) si pritožnik napačno razlaga. Ni ga mogoče razlagati ločeno od prvega dela besedila, skupna interpretacija obeh pa nikakor ne dopušča zaključka, da je predlagatelj lahko tudi zemljiškoknjižni lastnik. Namen zakona je prav v tem, da lahko začnejo postopek vzpostavitve etažne lastnine pridobitelji, saj doslej tega zakonodaja ni dopuščala (po ureditvi v SPZ se lahko etažna lastnina vzpostavi zgolj na podlagi aktivnosti zemljiškoknjižnega lastnika, če pa je ta neaktiven, se do uveljavitve ZVEtL-a ni mogla vzpostaviti).

Tudi ne drži, da bi moralo sodišče postopati po določilu tretjega odstavka 180. člena ZPP in preveriti ali ima morda predlagateljica aktivno legitimacijo na podlagi kakšnega drugega predpisa. Pogoj za dopustnost meritorne odločitve je obstoj procesne legitimacije stranke, torej vprašanje, kdo v konkretnem postopku sme nastopati kot predlagatelj. Na to vprašanje glede na v postopku uveljavljano pravico daje odgovor materialno pravo, to pa je v obravnavanem primeru prav že večkrat citirano določilo 3. člena ZVEtL. Iz v predlogu navedenih dejstev pa izhaja, da predlagateljici pravni red ne priznava uveljavljanega sodnega varstva. Meritorno obravnavanje takšnega predloga (izrecno za vzpostavitev etažne lastnine) ni dopustno iz razloga, ker ga je vložila neupravičena oseba (ki procesne legitimacije nima), zato ga je sodišče prve stopnje povsem pravilno zavrglo (prvi odstavek 22. člena ZNP).

Sodišče prve stopnje pa bi bilo zavezano k postopanju po 22. členu ZVEtL šele in samo v primeru, če bi bili med nasprotnimi udeleženci navedeni dejanski lastniki (in bi kot taki lahko bili v postopku oni pridobitelji v smislu 3. člena ZVEtL). Iz predloga izhaja, da so nasprotni udeleženci zemljiškoknjižni lastniki (predlagateljica se celo sama sklicuje na izpisek iz zemljiške knjige), kar pa pomeni da gornji razlogi veljajo tudi zanje in v nobenem primeru ne bi mogli vstopiti v njen procesni položaj.

Povsem nepomembno v zadevi je, da poskus sporazuma o delitvi solastnine med udeležencemi ni uspel. Na podlagi povedanega je pritožbeno sodišče, potem ko je ugotovilo, da sklep ni obremenjen niti s kakšno kršitvijo, na katero pri odločanju o pritožbi pazi po uradni dolžnosti, pritožbo predlagateljice zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP).