Jedro

Ker je po ugotovitvah zavod za zaposlovanje prenehal voditi evidenco o revidentu kot iskalcu zaposlitve, ko mu je poteklo delovno dovoljenje, ni bilo več razloga, da bi se revident javljal zavodu, zato tudi ni bilo več pogojev za izplačevanje nadomestila plače.

Izrek

Revizija se kot neutemeljena zavrne.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je zavrnilo zahtevek tožnika, da se mu prizna pravica do nadomestila plače za čas čakanja na ustrezno zaposlitev od 1.11.1993 dalje, ker je ugotovilo, da po tem datumu ne izpolnjuje več pogojev za priznanje te pravice.

Drugostopenjsko sodišče je zavrnilo pritožbo tožnika zoper prvostopenjsko sodbo in potrdilo njegovo odločitev.

Zoper pravnomočno sodbo je tožnik vložil pravočasno revizijo iz revizijskih razlogov zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Navajal je, da je za pridobitev in ohranitev pravice do nadomestila plače bistven trenutek, v katerem je pridobil pravico do nadomestila. Delovno razmerje mu je prenehalo zaradi stečaja podjetja, zato je materialna podlaga za navedeno razmerje v 124. členu zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju in ne v 123. členu, kot napačno navaja prvostopenjski organ. V tem členu zahtevane pogoje je izpolnil, zato mu tudi po določenem datumu še pripada pravica do nadomestila plače, kar izhaja tudi iz določil 188. in 193. člena zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju. Poleg tega v postopku ni bilo z ustreznim listinskim dokazom dokazano, da mu je delovno dovoljenje sploh prenehalo. Zato je predlagal, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno obravnavo in odločitev oziroma podredno, da jo spremeni in zahtevku ugodi.

Revizija je bila v skladu z določbo 390. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list SFRJ, št. 4/77 in 35/91 in Uradni list RS, št. 55/92 in 19/94) vročena nasprotni stranki, ki na revizijo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče ni ugotovilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, ki so upoštevne po uradni dolžnosti (386. člen ZPP), druge bistvene kršitve pa se upoštevajo samo, če so z revizijo uveljavljane. Revizija samo formalno zatrjuje procesne kršitve, ne da bi jih vsebinsko opredelila. Zato revizijsko sodišče potem, ko ni ugotovilo bistvenih kršitev določb postopka, ki jih mora upoštevati po uradni dolžnosti, izpodbijane odločbe v tej smeri ni preizkušalo.

Revizijsko navajanje zmotne uporabe materialnega prava glede na ugotovljeno dejansko stanje ni utemeljeno. Drugostopenjsko sodišče je svojo odločitev pravilno oprlo na določbo 123. člena zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ - Uradni list RS, št. 12/92, 5/94 in 7/96). Ta v prvem odstavku omogoča priznanje pravice do nadomestila plače za čas čakanja na razporeditev oziroma zaposlitev na drugem ustreznem delu delovnemu invalidu II. in III. kategorije invalidnosti, ki mu je bila priznana pravica do razporeditve oziroma zaposlitve na drugem ustreznem delu oziroma do dela s skrajšanim delovnim časom, če mu to delo ni bilo zagotovljeno. V drugem odstavku pa določa, da jim ta pravica pripada, če se v roku 30 dni po dokončnosti odločbe o priznanju pravice do zaposlitve na drugem ustreznem delu oziroma do dela s skrajšanim delovnim časom prijavi zavodu za zaposlovanje. Ker je tožniku delovno razmerje po ugotovitvi v izpodbijani sodbi prenehalo zaradi stečaja že v letu 1990, delovni invalid pa je postal šele v letu 1992, v njegovem primeru ni mogoče uporabiti določb 124. člena ZPIZ, kot to zmotno predlaga ves čas postopka, na enakem stališču pa vztraja tudi v reviziji. Po določbi 124. člena ZPIZ ima namreč pravico do nadomestila plače za čas čakanja na razporeditev oziroma zaposlitev na drugem ustreznem delu tudi delovni invalid II. in III. kategorije, ki mu je neodvisno od njegove volje prenehalo delovno razmerje na drugem ustreznem delu, na katero je bil razporejen oziroma mu je bilo preskrbljeno po nastanku invalidnosti, če se v 30. dneh po prenehanju delovnega razmerja prijavi pri zavodu za zaposlovanje. Revidentu pa, kot je bilo že povedano, delovno razmerje ni prenehalo kot delovnemu invalidu, ampak prej, zato zanj ta določba ni uporabljiva.

Revizija sicer pravilno opozarja, čeprav ni jasno, kako bi lahko ta določba koristila revidentu, na uporabo drugega odstavka 188. člena ZPIZ, ki bi ga nižji sodišči morali neposredno uporabiti, ne pa da sta razloge za prenehanje izplačevanja nadomestila plače smiselno in posredno izvajali iz določil 123. člena ZPIZ. V drugem odstavku 188. člena je namreč določeno, da se nadomestila plače nezaposlenim zavarovancem izplačujejo za mesece, v katerih so se redno javljali zavodu za zaposlovanje in za mesece, v katerih se niso mogli javiti iz opravičljivih razlogov. Ker je po ugotovitvah v postopku, v skladu z določbo 70. člena zakona o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti (ZZZPB - Uradni list RS, št. 5/91, 71/93 in 38/94), zavod za zaposlovanje prenehal voditi evidenco o revidentu kot iskalcu zaposlitve, ko mu je poteklo delovno dovoljenje (obvestilo o tem se nahaja že v spisu tožene stranke), ni bilo več razloga, da bi se revident javljal zavodu, zato tudi ni bilo več pogojev za izplačevanje nadomestila plače. Določbe 193. člena ZPIZ se nanašajo na postopek po izpolnitvi pogojev za priznanje pravice do starostne pokojnine, zato kljub drugačnemu stališču v reviziji v spornem primeru niso uporabljive.

Revident tudi izpodbija ugotovitev v izpodbijani sodbi, da mu je poteklo delovno dovoljenje. Ker gre za ugotovitev dejanskega stanja, glede tega revizija ni mogoča glede na določbo tretjega odstavka 385. člena ZPP, zato revizijsko sodišče izpodbijane sodbe v tej smeri ni preizkušalo. Ne glede na povedano, pa za ugotovitev pravilnosti odločitve v tem sporu že zadošča obvestilo pristojnega zavoda za zaposlovanje o tem, da revident od 21.9.1993 dalje pri njem ni bil več prijavljen. Tudi če bi bilo to mogoče preverjati, v tem sporu ostali podatki in okoliščine o poteku delovnega dovoljenja, pravno niso relevantni.

Zato tudi revizijsko sodišče zaključuje, da je bila zavrnitev tožnikovega zahtevka materialnopravno pravilna in ni utemeljen uveljavljani revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava.

Zaradi navedenih razlogov je revizijsko sodišče v skladu z določbo 393. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

Sodišče je določbe ZPP uporabilo smiselno kot predpis Republike Slovenije v skladu z določbo prvega odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/1/94).