Jedro

Če je tožeča stranka v socialnem sporu država, ki je po zakonu oproščena sodnih taks, toženi stranki (zavarovancu) ni mogoče naložiti plačila sodnih taks za tožečo stranko, ki je v sporu uspela.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana zamudna sodba v 2. točki izreka razveljavi.

V preostalem se pritožba zavrne in se v izpodbijanem nerazveljavljenem delu (1. točka izreka) potrdi zamudna sodba sodišča prve stopnje; Tožena stranka krije svoje stroške pritožbe sama.

Revizija se ne dopusti.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je izdalo izpodbijano zamudno sodbo, s katero je razsodilo, da je toženec dolžan plačati tožniku znesek v višini 244.171,00 SIT (sedaj 1.018,91 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 8.911,00 SIT (sedaj 37,18 EUR) od 22.06.2004 dalje do plačila, od zneska 39.210,00 SIT (sedaj 163,62 EUR) od 22.07.2004 dalje do plačila, od zneska 39.210,00 SIT od 22.09.2004 dalje do plačila, od zneska 39.210,00 SIT od 22.10.2004 dalje do plačila, od zneska 39.210,00 SIT od 23.11.2004 dalje do plačila, od zneska 39.210,00 SIT od 18.12.2004 dalje do plačila, od zneska 39.210,00 SIT od 22.01.2005 dalje do plačila, v roku 8 dni (1. točka izreka). Sklenilo je, da je toženec dolžan tožnici plačati stroške tega postopka v višini sodnih taks, in sicer 16,65 EUR za tožbo in 8,33 EUR za zamudno sodbo za zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku 8-dnevnega paricijskega roka (2. točka izreka).

Zoper zamudno sodbo se pravočasno pritožuje toženec po pooblaščenki, ki meni, da je sodišče izpodbijano zamudno sodbo izdalo na podlagi kršitve po 7. točki 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku. Iz zapisnika Centra za socialno delo z dne 21.01.2005, ki ga je predložila tožnica izhaja, da dolg toženca znaša 213.872,00 SIT in ne 244.171,00 SIT, kot zahteva s tožbo. Navaja, da tožnica v tožbi za mesec julij zahteva plačilo 39.210,00 SIT, pri čemer ta znesek predstavlja razliko, ki je nastala, ko je X tožencu napačno izplačal 50.270,00 SIT namesto 19.971,00 SIT. Razlika med tema zneskoma pa ne znaša 39.210,00 SIT, kot zahteva tožnica, ampak 30.299,00 SIT. Zaradi navedenega je mnenja, da so dejstva v tožbi v nasprotju z dokazi, ki jih je predložila. Toženec je že v odgovoru na tožbo navedel, da tožnici ne dolguje zneska 244.170,00 SIT, ampak manj, pri čemer se je s socialno delavko tudi dogovoril, da bodo dolg postopoma odtegovali od nadaljnjih prejemkov, kar se je tudi zgodilo pri izplačilih za mesece februar do september 2005. Poudarja, da je prava nevešč in da po pavšalnem opozorilu v vabilu na glavno obravnavo ni mogel vedeti, kakšne bodo posledice izostanka z naroka. Priglasil je stroške pritožbe.

V odgovoru na pritožbo tožnica navaja, da so bili zneski denarne socialne pomoči po odločbah z dne 19.02.2004, 11.08.2004 in 03.12.2004 tožencu plačani, kar je izkazala z izpisi obračunov in poračunov. Vse omenjene odločbe so bile odpravljene z odločbami z dne 06.01.2005, pri čemer je bilo odločeno, da je toženec upravičen do denarne socialne pomoči od 01.06.2004 do 30.06.2004 v znesku 50.270,00 SIT, od 01.07.2004 do 31.05.2005 pa v znesku 19.971,00 SIT. Zoper te odločbe se toženec ni pritožil. Glede zapisnika z dne 21.01.2005 poudarja, da toženec ni podal izjave o pobotu in do nižjih zneskov izplačil v letu 2005 ni prišlo zaradi pobota terjatev. S pobotom namreč ne more prenehati terjatev, ki je ni moč zarubiti, prejemki iz naslova denarne socialne pomoči pa so izvzeti iz izvršbe. Nadalje pojasnjuje, da je do znižanja denarne socialne pomoči prišlo, ker je bila odločba z dne 06.01.2005 razveljavljena z odločbo z dne 04.03.2005 in je toženec od 01.04.2005 do 31.05.2005 prejemal znesek 61.075,00 SIT denarne socialne pomoči, ker je prenehal prejemati starševski dodatek. Z odločbo z dne 09.06.2005 je bila tožencu dodeljena denarna socialna pomoč v znesku 14.094,00 SIT od 01.06.2005 do 30.11.2005 samo za otroka, ker toženec in njegova žena nista bila več vodena v evidenci brezposelnih oseb. Z odločbo z dne 20.09.2005 pa mu je bila ponovno odmerjena denarna socialna pomoč v znesku 61.075,00 SIT od 01.10.2005 do 30.11.2005. Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je izpodbijano zamudno sodbo preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena (Ur. l. RS št. 26/99 s spremembami - v nadaljevanju ZPP) in na pravilno uporabo materialnega prava. Zamudna sodba se lahko na podlagi določila 2. odstavka 338. člena ZPP, ki se v socialnih sporih uporablja na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004, 10/2004 - v nadaljevanju ZDSS-1), izpodbija iz razlogov bistvene kršitve določb postopka ter zmotne uporabe materialnega prava, ne pa tudi iz razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Sodišče prve stopnje je izdalo zamudno sodbo na podlagi 2. odstavka 28. člena ZDSS-1, ki določa, da če na poravnalni narok ali na prvi narok za glavno obravnavo ne pride tožena stranka, sodišče pod pogoji, ki jih določa zakon, ki ureja pravdni postopek, izda zamudno sodbo, čeprav je tožena stranka odgovorila na tožbo. Toženec je sicer podal pravočasen odgovor na tožbo, vendar ni pristopil na prvi narok za glavno obravnavo dne 13.09.2007, na katerega je bil pravilno vabljen (vročilnica in vabilo na listovni številki 9 in 10), zato je sodišče prve stopnje, ne da bi upoštevalo odgovor na tožbo, skladno z določbo 318. člena ZPP izdalo zamudno sodbo, s katero je ugodilo tožbenemu zahtevku tožnice.

Izpodbijana zamudna sodbo je izdana na podlagi tožničine tožbe, iz katere izhaja, da je toženec neupravičeno prejemal denarno socialno pomoč v višjem znesku (59.181,00 SIT) za mesece junij, julij, september, oktober, november, december 2004 in januar 2005. Odločbe o upravičenosti do denarne socialne pomoči je center za socialno delo razveljavil, in sicer z odločbami z dne 06.01.2005, s katerimi je odločil, da je toženec upravičen do nižjega zneska denarne socialne pomoči (za mesec julij v znesku 50.270,00 SIT in od julija dalje v znesku 19.971,00 SIT). Toženec je bil namreč v času prejemanja denarne socialne pomoči upravičen do starševskega dodatka, česar pa centru za socialno delo ni sporočil. Pritožbeno sodišče poudarja, da so bile vse odločbe z dne 06.01.2005 pravilno vročene tožencu, in sicer dne 20.01.2005. Toženec se zoper njih ni pritožil, in so, skladno z določbo 224. in 225. člena Zakon o splošnem upravnem postopku (Ur. l. RS, št. 80/99 s spremembami - v nadaljevanju: ZUP), ki se v postopku pri centru za socialno delo uporablja na podlagi določbe 86. člena Zakona o socialnem varstvu (Ur. l. RS, št. 54/92 s spremembami - v nadaljevanju: ZSV), dokončne in pravnomočne. Odločbe z dne 6.1.2005 so bile izdane na podlagi 39. člena ZSV.

Skladno s 1. odstavkom 41. člena ZSV se za neupravičeno prejeto denarno socialno pomoč šteje tista pomoč, ki jo je upravičenec prejel z lažnim prikazovanjem ali zamolčanjem podatkov ob vložitvi vloge ali po poteku roka iz 37. člena ZSV in jo je po 2. odstavku citiranega člena upravičenec dolžan vrniti. Na podlagi 2. odstavka 37. člena ZSV je upravičenec dolžan centru za socialno delo sporočiti vse dohodke in prejemke, prejete v času od vložitve vloge do poteka obdobja, za katerega mu je bila denarna socialna pomoč dodeljena in sporočiti dejstva in okoliščine oziroma vse spremembe, ki vplivajo na pravico do denarne socialne pomoči, njeno višino in obdobje prejemanja, in sicer v roku 8 dni, ko je zanje zvedel (3. odstavek 37. člena ZSV). Po 4. odstavku 41. člena ZSV je upravičenec dolžan od neupravičeno prejete denarne socialne pomoči plačati tudi zakonske zamudne obresti od dneva neupravičeno prejete denarne socialne pomoči. Pritožbene navedbe toženca, da so dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, v nasprotju z dokazi, ki jih je predložila tožnica oz. z dejstvi, ki so splošno znana, so neutemeljene. Gre namreč za navedbe glede višine neupravičeno prejete denarne socialne pomoči, ki se nanašajo na dejansko stanje, pri čemer se zamudna sodba iz tega razloga ne sme izpodbijati (2. odstavek 338. člena ZPP). Niso pa utemeljene niti pritožbene navedbe, da je toženec prava neuka stranka. Toženec je bil namreč v vabilu na prvi narok za glavno obravnavo pravilno izrecno opozorjen, da bo sodišče, če ne bo pristopil na narok, pod pogoji za izdajo zamudne sodbe, izdalo zamudno sodbo, čeprav je odgovoril na tožbo. Vsi pravni predpisi, tudi ZPP, so javno objavljeni še pred začetkom veljavnosti v Uradnem listu Republike Slovenije z namenom seznanitve z vsebino predpisa, zato bi toženec moral poznati svoje pravice in obveznost. Sicer pa je bil že v pozivu na odgovor na tožbo opozorjen tudi na to, kaj pomeni zamudna sodba. Sklicevanje toženca na nepoznavanje prava zato ne more predstavljati utemeljenega pritožbenega razloga.

Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno izdalo zamudno sodbo na podlagi 2. odstavka 28. člena ZDSS-1 v zvezi s 318. členom ZPP. Tudi pritožbeno sodišče je ugotovilo, da so v konkretnem primeru izpolnjeni vsi pogoji za izdajo zamudne sodbe po citirani določbi ZPP, saj ne gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo prosto razpolagati, utemeljenost tožbenega zahtevka izhaja iz dejstev, ki so navedena v tožbi, dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, pa niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložila tožnica oz. z dejstvi, ki so splošno znana. Zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje zagrešilo kršitev po 7. točki 2. odstavka 339. člena ZPP.

Sodišče prve stopnje je z 2. točko izreka izpodbijane zamudne sodbe odločilo, da je toženec dolžan tožeči stranki plačati stroške tega postopka v višini sodnih taks, in sicer 16,65 EUR za tožbo in 8,33 EUR za zamudno sodbo z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku 8-dnevnega paricijskega roka. Po določbi 163. člena ZPP o povrnitvi stroškov odloči sodišče na določeno zahtevo stranke brez obravnavanja. Ker tožnica zahteve za povrnitev stroškov postopka ni podala, je sodišče prve stopnje prekoračilo tožbeni zahtevek (357. člena ZPP). Na prekoračitev tožbenega zahtevka sicer pritožbeno sodišče po 3. odstavku 350. člena ZPP pazi samo na zahtevo stranke, ki take zahteve v pritožbi ni podala, vendar je sodišče prve stopnje z odločitvijo o povrnitvi stroškov postopka v višini sodnih taks tudi zmotno uporabilo materialno pravo, na kar pa je pritožbeno sodišče dolžno paziti uradoma (2. odstavek 350. člena ZPP). Skladno z določbo 11. člena Zakona o sodnih taksah (Ur. l. SRS, št. 1/90 s spremembami - v nadaljevanju ZST) je plačila sodnih taks oproščena tudi država, ki je tožnica v tem socialnem sporu. V socialnih sporih pa tudi ni uporabljiv 17. člen ZST, ki določa, da če v pravdnem, kazenskem postopku ali postopku izvršbe in zavarovanja taks oproščena stranka uspe, je dolžna takse, ki bi jih morala plačati ta stranka, če ne bi bila oproščena, plačati stranka, ki ne uživa oprostitve, in sicer v sorazmerju s tem, koliko je oproščena stranka uspela v postopku. Po stališču pritožbenega sodišča se citirana določba uporablja v pravdnem in kazenskem postopku ter postopku izvršbe in zavarovanja, ne pa v socialnih sporih, za katere je postopek urejen v posebnem postopkovnem zakonu-ZDSS-1 in se ZPP uporablja po 19. členu ZDSS-1 zgolj subsidiarno.

Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče, skladno 4. točko 358. člena ZPP, delno ugodilo pritožbi toženca, iz razloga zmotne uporabe materialnega prava, na katero pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, in razveljavilo 2. točko izreka sodbe. V preostalem je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem nerazveljavljenem delu (1. točka izreka) potrdilo zamudno sodbo, saj pritožba v tem delu ni utemeljena in je t oženec dolžan tožniku povrniti neupravičeno prejeto denarno pomoč, kot to izhaja iz 1. točke izreka izpodbijane zamudne sodbe.

Ker je toženec uspel s samo s sorazmerno majhnim delom pritožbe, je pritožbeno sodišče sklenilo, da na podlagi 3. odstavka 154. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP, stroške pritožbe krije sam.

Pritožbeno sodišče je v skladu s 5. točko 31. člena in v zvezi z 32. členom ZDSS-1 odločalo o tem, ali v tem socialnem sporu dopusti revizijo. Ker gre za zahtevek za plačilo 1.018,91 EUR (prej 244.171,00 SIT), revizija po določbah ZPP ni dovoljena, saj vtoževani znesek ne presega revizijskega minimuma (2. odstavek 367. člena ZPP), lahko pa jo pritožbeno sodišče dopusti. Po 1. odstavku 32. člena ZDSS-1 pritožbeno sodišče lahko dopusti revizijo v primerih, ko sicer ni dovoljena, če je od vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pomembnem pravnem vprašanju, ali če odločba sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišč druge stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. V obravnavani zadevi ne gre za nobenega od naštetih primerov, zato je pritožbeno sodišče sklenilo, da revizije ne dopusti.