Jedro

Tožnica je upravičena do potnih stroškov, če je v bolnišnici vsakodnevno obiskovala bolnega otroka, pri tem pa ni šlo za redne obiske staršev, temveč se je morala tožnica naučiti uporabljati razne aparate, na katere je otrok vezan, poleg tega pa je šlo tudi za psihično sprejemanje otroka, ki je vezan na preživetje s stalno pomočjo aparata.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je delno ugodilo tožničinemu zahtevku, da se ji odobri povračilo stroškov vsakodnevnega prevoza z avtobusom na relaciji D.-Ljubljana-D. v obdobju od 18.3.1993 do 15.6.1993 s tem, ko je odločilo, da ima pravico do povračila stroškov vsakodnevnega prevoza z avtobusom na navedeni relaciji v času od 27.4.1993 do 10.6.1993 v višini Sit 57.696,00 ter razveljavilo odločbi toženca, obe št. 072-144/93, z dne 11.11.1994 ter z dne 1.7.1993. Zoper sodbo se pritožuje toženec, smiselno zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožba ni utemeljena. Po preskusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče razčistilo bistvena dejstva, od katerih je odvisna odločitev v zadevi ter na podlagi pravilno uporabljenega materialnega prava pravilno odločilo. Pri tem tudi ni kršilo postopkovnih določb, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Sodbo je tudi ustrezno obrazložilo tako z dejanskimi kot s pravnimi razlogi. Pritožbeno sodišče se z njimi strinja. V izogib ponavljanju jih ne navaja znova. Glede na pritožbena izvajanja pa poudarja naslednje. Sodišče, kot to zmotno meni pritožba, ne izvaja postopka po določbah Zakona o splošnem upravnem postopku, pač pa po določbah Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur.l. RS št. 19/94) ter v kolikor ta zakon za določena področja nima postopkovnih določb, po določbah Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. RS, št. 26/99); v konkretnem primeru pa glede na stanje po 1. odst. 498. čl. tega zakona tako glede postopka pred prvostopenjskim sodiščem, kot glede postopka pred pritožbenim sodiščem po določbah Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. SFRJ, št. 4/77-27/90), ki se je do uveljavitve prej navedenega ZPP na podlagi zakona uporabljal v R Sloveniji. Pravna podlaga za odločitev v zadevi, ki jo je pravilno uporabilo že prvostopenjsko sodišče in čemur tudi pritožba ne oporeka, je v določbah 40. čl., 2. alinea Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (Ur.l. RS, št. 9/92-9/96). Toženec je z odločbo z dne 1.7.1993 odobril tožnici povrnitev potnih stroškov za čas od 18.2.1993 do 9.3.1993, za nadaljnje obdobje do 15.6.1993 pa je zahevo zavrnil, ker je menil, da je šlo le za redne dnevne obiske staršev pri otroku v Univerzitetnem kliničnem centru v Ljubljani, za povrnitev te vrste potnih stroškov pa ni zakonske podlage. Sodišče pa se je tudi po mnenju pritožbenega sodišča na podlagi izvedenih dokazov, torej zaslišanja tožnice ter izvedene priče dr. A.P.-E. in na podlagi pojasnila predstojnika Pediatričnega oddelka Kirurških služb (l.št. 18) doc.dr. P., dr.med., lahko dovolj prepričalo za zaključek, da je tožničin zahtevek, v delu, v katerem mu je ugodilo, utemeljen. Ni šlo zgolj za obiske otroka, pač pa za, o čemer je zlasti podrobno izpovedala dr. A.P.-E., dejstvo, da se je morala tožnica naučiti reagirati na različne situacije, ki so lahko nastopile pri otroku s hudo prirojeno boleznijo pljuč, ki je stalno odvisen od umetnih pljuč. Priča je posebej pojasnila, da je prav zato težko časovno opredeliti, koliko časa je potrebno za priučitev dela s tako bolnim otrokom. Tudi dr. P. je v navedenem dopisu podrobno pojasnil, da so se morali starši priučiti vrste posebnih postopkov nege traheotomiranega otroka in rokovanja z umetnimi pljuči ter da ne gre samo za obvladovanje tehničnih podrobnosti umetnih pljuč in za razreševanje morebitnih težav, ki ob tem nastopajo, pač pa tudi za psihično sprejemanje otroka, ki je vezan na preživetje s stalno pomočjo stroja. Glede na že navedeno izpovedbo dr. A.P.-E., ki je povdarila, da je težko časovno opredeliti, koliko časa je potrebno za priučitev dela s tako bolnim otrokom in glede na dejstvo, da je dr. P. v že navedenem dopisu samo izkustveno navedel obdobje 5 do 6 tednov, povdaril pa tudi, da je težko natanko določiti čas, potreben za usposabljanje staršev ter da se starši z obiski tudi psihično pripravijo na sprejemanje tako bolnega otroka, je po mnenju pritožbenega sodišča prvostopenjsko sodišče pravilno odločilo s tem, ko je priznalo stroške za že navedeno obdobje in nima prav pritožba, ko meni, da je tožnica upravičena do povrnitve navedenih stroškov le skupno za 5-6 tednov. Ob opisanem pojasnilu dr. P. in izpovedbi dr. P.-E., je po mnenju pritožbenega sodišča prvostopenjsko sodišče tudi dovolj razčistilo dejansko stanje glede medicinsko strokovnih vprašanj ter ni potrebe za postavitev sodnega izvedenca, za kar se zavzema pritožba. Zaradi vsega obrazloženega je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.