Jedro

Ker je dedinja, ki je živela z zapustnico v zapuščinskem postopku izločala premoženje, je bila pravilno napotena na pravdo. Pri tem ni vezana na napotitveni sklep in bo lahko postavila ustrezni zahtevek.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je prekinilo postopek in napotilo oporočno dedinjo Š.Č. na pravdo, da v zapuščino ne spada 17.085.000,00 SIT vrednosti.

Proti temu sklepu vlaga pritožbo dedinja Š.Č.in se s sklepom ne strinja, ker meni, da bi sodišče njo moralo napotiti na pravdo za dodatni znesek in sicer še za vrednost spomenika in stroške pogreba.

Pritožba ni utemeljena.

V zapuščinskem postopku je pritožnica zatrjevala, da v zapuščino ne sodi tista vrednost denarja, kakor znašajo njena vlaganja v zapustničino premoženje iz naslova pomoči zapustnici. Nujni dediči so to oporekali in sodišče je pritožnico napotilo na pravdo. Ker gre za spor o dejstvih in sicer o obsegu zapuščine, je sodišče prve stopnje pravilo postopek prekinilo (212. čl. Zakona o dedovanju, Ur. l. SRS, št. 15/76, 23/78).

Na napotitveni sklep zapuščinskega postopka pritožnica ni vezana. Če meni, da še kaj ne sodi v zapuščino, bo v pravdi lahko postavila ustrezni zahtevek. Ne drži pa trditev pritožnice, da je v dopisu z dne 14.1.2000 (list. št. 51) navajala tudi druge zahtevke, in da tega sodišče prve stopnje ni upoštevalo.

Ker je sodišče prve stopnje nepravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno tožene stranke ul. 13. Vročitev tožbe toženi stranki na tem naslovu ni bila uspešna. Pošta je poslano pošiljko vrnila z oznako "preseljen", sodni kurir pa je ob poizkusu vročitve ugotovil, da je stanovanjska zgradba 13, blok z dvema vhodoma, torej zgradba z več stanovanji, in da toženka ni navedena niti na zvoncih niti na poštnih nabiralnikih, vprašani stanovalci pa toženke ne poznajo. Sodišče prve stopnje je zato utemeljeno pozvalo tožečo stranko, da popravi tožbo tako, da navede pravilen naslov tožene stranke. Tožeča stranka v odgovoru na poziv sodišča navaja, da je naslov tožene stranke pravilen, ker je ljudje tam videvajo in da naj sodišče sodno pošiljko vroči toženi stranki v skladu z določilom 141. čl. ZPP (fikcija vročitve).

Sodišče prve stopnje je na podlagi takšnega dejanskega stanja pravilno zaključilo, da naslov tožene stranke, ki ga je navedla tožeča stranka, ni pravilen, ker na navedenem naslovu toženi stranki sodne pošiljke ni možno vročiti na noben način, ki je določen v ZPP.

Na pritožbeno navedbo, da je tožeča stranka sporočila pravilen naslov, ker je navedla naslov, ki ga ima tožena stranka prijavljenega v evidenci registra prebivalstva, je odgovoriti, da temu ni tako. Po ugotovitvah sodišča prve stopnje, tožena stranka na naslovu, ki ga ima prijavljenega v registru prebivalstva, ne prebiva oziroma ni dosegljiva. Na to dejstvo, je bila tožeča strank opozorjena v sklepu o popravi vloge z dne 23.12.1999. Tožeča stranka je sicer navedla, da toženka na navedenem naslovu prebiva, da jo tam videvajo, ni pa navedbe podkrepila z nobeno dodatno navedbo ali dokazom. Naslov toženke je zgradba z dvema vhodoma in več stanovanji. Na zvoncih in poštnih nabiralnikih naslova toženke ni. Za vročitev tožbe toženi stranki je potrebno vedeti, v katerem stanovanju toženka prebiva oziroma v kateri poštni nabiralnik se oddaja pošta, naslovljena nanjo. Če tega podatka ni, ni možno opraviti pravilne osebne vročitve pisanj. Pogoj za obravnavanje tožbe je, da je ta osebno vročena toženi stranki (1. odst. 142. čl. ZPP v zvezi z 2. odst. 269. čl. ZPP). Če vročitev tožbe toženi stranki ni mogoča, to predstavlja oviro za obravnavanje tožbe (1. odst. 108. čl. ZPP). Sodišče prve stopnje je zato pravilno uporabilo določilo 4. odst. 108. čl. ZPP, ko je tožbo zavrglo. Pritožbeno sodišče je zato pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. čl. ZPP).