Jedro

V izvršilnem postopku poravnana denarna kazen ne sodi med pravdne stroške.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani sklep v stroškovnem delu (zadnji, neoštevilčeni odstavek izreka) spremeni tako, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki plačati 1.657,13 EUR pravdnih stroškov.

II. V ostalem se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem stroškovnem delu sklep sodišča prve stopnje potrdi.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v 8 dneh povrniti 195,20 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo tožbeni zahtevek in tožnikoma naložilo, da morata tožencema v 8 dneh povrniti 2.398,35 EUR pravdnih stroškov.

2. Zoper odločitev o stroških se iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov pritožujeta tožnika. Predlagata, da višje sodišče sklep spremeni tako, da zniža znesek priznanih stroškov. Menita, da toženca nista upravičena do stroškov vloge v izvršilnem postopku, ki je bil sprožen po uradni dolžnosti, ker nista izpolnila začasne odredbe. Sodišče prve stopnje je tožencema priznalo 2.398,35 EUR pravdnih stroškov, kar ni v skladu s priznanimi točkami. Seštevek točk priznanih stroškov znaša 2525, kar tudi ob upoštevanju vrednosti točke, materialnih stroškov in sodnih taks ni 2.398,35 EUR. Tudi sicer so stroški odmerjeni previsoko, saj se je njuna začasna odredba izkazala za potrebno, zato tožencema nista dolžna kriti teh stroškov. Pri odmeri je treba upoštevati tudi potrebnost stroškov.

3. Toženca sta na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pri odločanju o povrnitvi pravdnih stroškov je odločilno načelo končnega uspeha, ne uspešnost posameznih pravdnih dejanj. Pritožbeno izpostavljanje uspeha tožnikov v fazi izdaje začasne odredbe, na odločitev o stroških torej ne more vplivati.

6. V tem postopku sta tožnika vložila tožbo zaradi motenja posesti skupaj s predlogom za izdajo začasne odredbe. Kadar sodišče odloča o izdaji začasne odredbe v pravdnem postopku, je odločitev o začasni odredbi del pravdnega postopka, ne glede na to, da se ob odločanju uporabljajo tudi določbe Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ). Pravdni stranki sta v postopku vlagali enotne pripravljalne vloge, katerih vsebine ni mogoče deliti na navedbe o motenju posesti in navedbe v zvezi z začasno odredbo. Pritrditi gre zato pritožbi, da toženca nista upravičena do povrnitve stroškov pripravljalne vloge v izvršilnem postopku (150 točk). Sodišče prve stopnje je tožencema za isto pripravljalno vlogo priznalo tako nagrado za vlogo v postopku zaradi motenja posesti (300 točk) kot tudi nagrado za vlogo v postopku z začasno odredbo (150 točk). Ker gre za eno(tno) vlogo (list. št. 27-29 spisa), to ni utemeljeno. Tudi sicer stroški dolžnikovega odgovora na upnikov odgovor na ugovor zoper začasno odredbo (kar v tem okviru predstavljala pripravljalna vloga tožencev) niso predvideni v tarifni številki 27 Odvetniške tarife (OT).

7. Iz 10. točke izpodbijanega sklepa izhaja, da je sodišče prve stopnje tožencema priznalo 2525 točk odvetniških stroškov, 71,78 EUR kilometrine, 2 % materialnih stroškov, 22 % DDV ter sodni taksi (33 EUR in 180 EUR), kar naj bi skupno znašalo 2.398,35 EUR. Pritožnika utemeljeno opozarjata, da končni izračun ni pravilen. Po vpogledu v stroškovnik tožencev (priloga B 23 spisa) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pri izračunu stroškov upoštevalo tudi priglašeni znesek plačane denarne kazni (500 EUR). Po prvem odstavku 151. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) so pravdni stroški izdatki, ki nastanejo med postopkom (npr. izdatki za izvedbo dokazov, sodne takse, potni stroški, idr.) ali zaradi postopka (materialni stroški, stroški zavarovanja dokazov, stroški zunajsodnega opomina, idr.). V izvršilnem postopku poravnana denarna kazen ne sodi med pravdne stroške, zato v tem okviru tožencema ne more biti priznana. Gre za denarno obveznost tožencev iz sklepa o začasni odredbi z 20. 11. 2015, ki sta jo plačala, ker nista izpolnila izvršljive odločbe. Dejstvo, da sta kasneje uspela z ugovorom zoper začasno odredbo, plačani kazni ne da položaja stroška tega postopka.1

8. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in sklep sodišča prve stopnje v stroškovnem delu spremenilo (3. točka 365. člena ZPP) tako, da je stroške tožencev znižalo na 2.375 točk, kar ob upoštevanju vrednosti točke (ob odmeri stroškov pred sodiščem prve stopnje je ta bila 0,459 EUR) znaša 1.090,13 EUR. K temu je potrebno prišteti še 71,78 EUR kilometrine, 2 % materialnih stroškov, 22 % DDV ter plačani sodni taksi. Stroški, ki sta jih tožnika dolžna nerazdelno povrniti tožencema, tako znašajo 1.657,13 EUR. V preostalem (izpodbijanem) delu je sodišče prve stopnje materialno pravo pravilno uporabilo. Ker višje sodišče tudi ni našlo kakšne od kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, je v preostalem delu pritožbo zavrnilo in sklep v nespremenjenem, a izpodbijanem delu potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

9. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Tožnika sta s pritožbo uspela v pretežnem delu, zato sta upravičena do povrnitve stroškov pritožbenega postopka (3. odstavek 154. člena ZPP). Pritožbeno sodišče jima je priznalo 150 točk nagrade za pritožbo (tar. št. 21/2 OT; ne pa nagrade po tar. št. 21/1, kot sta jo priglasila), 2 % materialnih stroškov (11. člen OT), 22 % DDV, 10 % povišanje za zastopanje dveh strank (7. člen OT) ter 72 EUR sodne takse. Ob upoštevanju vrednosti točke, ki ob odmeri stroškov pred pritožbenim sodiščem znaša 0,6 EUR2, sta toženca dolžna tožnikoma povrniti 195,20 EUR pritožbenih stroškov.

1 Stroški, ki jih stranka povzroči, ker ne izpolni izvršljive sodne odločbe, pa tudi ne izpolnijo kriterija iz 155. člena ZPP. 2 Po Sklepu o spremembi vrednosti točke, Uradni list RS št. 22/2019, se je s 6. 4. 2019 zvišala vrednost točke po Odvetniški tarifi iz 0,459 EUR na 0,6 EUR.