Jedro

Tožena stranka in sodišče prve stopnje nista razčistila pogojev življenja in prebivanja v matični državi tožnika (Sierra Leone v Afriki), v zvezi z možnostjo varne vrnitve tožeče stranke, ki je med upravnim postopkom postal polnoleten (12.8.2002) in pa tudi, ali je utemeljen njen strah pred preganjanjem v tej državi (glede na poročilo Visokega komisarja Združenih narodov za begunce - UNHCR, da ne spodbuja prostovoljne vrnitve beguncev, ki so zaščito poiskali v drugih državah sveta in da bo prostovoljno vrnitev začel spodbujati, ko bo izpolnjen kriterij stabilnosti, ki bo posledica svobodnih in poštenih volitev v celotni državi in ko se bodo begunci lahko vrnili neposredno na svoje domove.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se razveljavi 1. točka izreka sodbe in sklepa Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 1817/2002-10 z dne 23.10.2002 in se zadeva v tem delu vrne temu sodišču, da opravi nov postopek.

Obrazložitev

S 1. točko izreka sodbe in sklepa je sodišče prve stopnje, na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 970/2000, v nadaljevanju ZUS), zavrnilo tožnikovo tožbo proti odločbi tožene stranke z dne 20.8.2002. S to odločbo je tožena stranka na podlagi 1. odstavka 20. člena in 2. alinee 1. odstavka 34. člena Zakona o azilu (Uradni list RS, št. 61/99, 66/2000-odl. US RS, 13/2000-odl. US RS, 124/2000 in 67/2001, v nadaljevanju ZAzil) zavrnila tožnikovo prošnjo za priznanje azila v Republiki Sloveniji (1. točka izreka odločbe tožene stranke) in naložila tožniku, da mora zapustiti Republiko Slovenijo v roku trideset dni po pravnomočno končanem azilnem postopku (2. točka izreka odločbe tožene stranke). Z 2. točko izreka navedene sodbe in sklepa je sodišče prve stopnje tožnika oprostilo plačila sodnih taks.

V obrazložitvi izpodbijane 1. točke izreka sodbe in sklepa sodišče prve stopnje citira določbe 2. in 3. odstavka 1. člena ZAzil. Navaja, da je tožena stranka odločila v ponovljenem postopku, v zvezi s sodbo sodišča prve stopnje, opr. št. U 1494/2001-13 z dne 10.10.2001. Tožena stranka je svojo odločitev o zavrnitvi tožnikove prošnje za azil oprla na določbo 1. odstavka 35. člena ZAzil, po kateri pristojni organ prošnjo za azil kot neutemeljeno zavrne, če ugotovi, da prosilec za azil ne izpolnjuje pogojev za azil in priznanje statusa begunca po 2. in 3. odstavku 1. člena ZAzil. Po proučitvi zadeve sodišče prve stopnje ugotavlja, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita ter izdana po pravilnem postopku. Poleg tega je, po mnenju sodišča prve stopnje, tožena stranka za svojo odločitev navedla tudi pravilne in utemeljene razloge. V obravnavanem primeru tožnik za svoje navedbe ni predložil nobenih dokazov. Poleg tega je tudi, po oceni sodišča prve stopnje, njegovo navajanje razlogov za azil neverodostojno (3. odstavek 29. člena ZAzil). Po oceni sodišča prve stopnje zgolj tožnikova navedba, da je begunec iz Sierra Leone ter da se v to državo ne more vrniti zaradi vojnega stanja, ni zadosten razlog, da se mu v Republiki Sloveniji prizna azil. Tožena stranka je preverjala tožnikove navedbe o njegovemu očetu in materi ter je na podlagi pridobljenih informacij, po mnenju sodišča prve stopnje, utemeljeno sklepala, da tožnikova navajanja niso resnična (1. odstavek 33. člena ZAzil). Na podlagi podatkov upravnih spisov je, po mnenju sodišča prve stopnje, tožena stranka utemeljeno sklepala, da tožnik ni ravnal v skladu s 3. odstavkom 24. člena ZAzil. Zato je tudi neutemeljen tožbeni ugovor, da je tožena stranka v postopku kršila načelo kontradiktornosti, ker tožniku ni bila dana možnost, da se izjavi o določenih dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo izpodbijane odločbe. Sodišče prve stopnje tudi zavrača tožbene ugovore o neresničnosti navedb tožene stranke, ki se nanašajo na tožnikovo neprimerno vedenje, samovoljno zapuščanje azilnega doma ter njegovo nespoštovanje zakonov in pravnega reda Republike Slovenije. Takšne ugotovitve tožene stranke, tudi po oceni sodišča prve stopnje, nesporno izhajajo iz podatkov v upravnih spisih. Te podatke in tudi policijska poročila je, po mnenju sodišča prve stopnje, tožena stranka pravilno uporabila, v zvezi s svojo odločitvijo. Sodišče prve stopnje zavrača tožbene ugovore o napačno ugotovljenem dejanskem stanju, v zvezi z razmerami, ki vladajo v Sierra Leonu, saj so tožbene navedbe povsem pavšalne in neargumentirane, ugotovitve tožene stranke pa temeljijo na verodostojnih poročilih pristojnih organizacij o stanju v navedeni državi. Tako je tožena stranka upoštevala poročilo Amnesty Internacional za leto 2000, poročilo Združenih narodov, Ekonomskega in socialnega sveta, poročilo Visokega komisariata za človekove pravice, v skladu s Komisijo o človekovih pravicah za obdobje 2001/2002, 13. poročilo z dne 14.3.2002 Varnostnega sveta Združenih narodov ter poročilo Visokega komisariata Združenih narodov za begunce, Urada na Dunaju z dne 9.5.2002. Tožnik v pritožbi zoper 1. točko izreka izpodbijane sodbe in sklepa meni, da tožena stranka opira svojo odločitev zgolj na lastne subjektivne razloge, ki nimajo nobene dejanske niti objektivne podlage, saj mu pripisuje razna kriminalna dejanja na podlagi policijskih poročil, ki jim sodišče prve stopnje nekritično sledi ter sklepa zgolj na podlagi le-teh. Sodišče je tudi napačno ugotovilo dejansko stanje. Splošno znano in notorno dejstvo je, da so razmere v njegovi matični državi (Sierra Leone) še vedno zelo nevarne ter da se zlorabe človekovih pravic nadaljujejo. Sodišče prve stopnje tako nekritično sledi enostranskim izjavam tožene stranke, ki opira svoje trditve na "verodostojna" poročila pristojnih organizacij, kljub temu, da so podani objektivni razlogi za sklepanje, da se položaj, v zvezi s človekovimi pravicami, v Sierra Leone ni izboljšal ter da ni prišlo do napredka v mirovnem procesu. Tako sama tožena stranka potrjuje zgornje navedbe, in sicer z ugotovitvijo, da Visoki komisariat Združenih narodov za begunce še ne spodbuja prostovoljne vrnitve beguncev, ki so zaščito poiskali v drugih državah sveta ter da bo le-to začel spodbujati, ko bosta izpolnjena naslednja kriterija: stabilnost, ki bo posledica svobodnih in poštenih volitev v celotni državi in ko se bodo begunci lahko vrnili neposredno na svoje domove. Takšnih pogojev v navedeni državi pa trenutno ni.

Kakršnokoli utemeljevanje odločitve sodišča prve stopnje na neka negotova dejstva oziroma pogoje, na katere se sicer tožena stranka zgolj pavšalno sklicuje, pa je, po njegovem mnenju, nedopustno.

Poudarja tudi, da ga je strah pred preganjanjem v matični državi. Ta strah je velik ter utemeljen, saj je, kot je že bilo ugotovljeno med upravnim postopkom, doživel številne grozote v svoji matični državi. Ostal je namreč brez družine ter nima doma. Ponovno opozarja, da tožena stranka med upravnim postopkom ni upoštevala načela materialne resnice, ki ji nalaga, da mora ugotoviti resnično stanje stvari ter po uradni dolžnosti ugotoviti, preveriti in upoštevati vsa dejstva in okoliščine ter pridobiti vse razpoložljive dokaze, ki utegnejo biti pomembni za zakonito in pravilno odločbo (5. odstavek 24. člena ZAzil). Tožena stranka se, poleg drugega, sklicuje na dejstvo, da se v času bivanja v Republiki Sloveniji ni dobro integriral v slovensko družbo. Navedeno dodatno kaže na netočno ugotovljeno dejansko stanje. Je v fazi izpopolnjevanja slovenskega jezika, pridobil je že nekaj prijateljev, ki so državljani Republike Slovenije ter je urejena osebnost, s pozitivno razvojno usmeritvijo, kot tudi si želi urediti bivanje ter življenje v Republiki Sloveniji. Sodišče prve stopnje bi takšna dejstva lahko ugotovilo z gotovostjo, če bi upoštevalo določbo 2. odstavka 33. člena ZAzil, ki nalaga, da mora pristojni organ, kadar je za ugotovitev ali presojo kakšnega dejstva, ki je pomembno za rešitev prošnje, potrebno strokovno znanje, s katerim pooblaščena uradna oseba, ki vodi postopek, ne razpolaga, pridobiti ustrezno izvedensko mnenje. V konkretnem primeru bi to pripeljalo do drugačnega sklepanja sodišča prve stopnje. Navedenih okoliščin sodišče prve stopnje ni ocenilo, čeprav bi bilo to potrebno, da bi lahko ugotovilo resnično dejansko stanje in na njegovi podlagi presodilo, ali izpolnjuje pogoje za pridobitev azila v Republiki Sloveniji. Sodišče prve stopnje je torej nepravilno dalo poudarek le enostranskim pavšalnim navedbam tožene stranke, ni pa ocenilo niti objektivnih niti subjektivnih okoliščin, ki se nanašajo nanj. Ob upoštevanju načela sorazmernosti pri tehtanju vrednost življenja z javnim interesom odstranitve tujca iz države in glede na to, da je namen odstranitve tujca iz države le v preventivni zaščiti družbe, dobijo vrednote življenja posameznika prednost pred javno koristjo izvršitve odstranitve iz države. Predlaga, da pritožbeno sodišče razveljavi 1. točko izreka izpodbijane sodbe in sklepa in zadevo vrne sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek.

Tožena stranka in Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Po mnenju pritožbenega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje preuranjena. Iz podatkov in listin v upravnih spisih namreč izhaja, da niti tožena stranka niti sodišče prve stopnje nista povsem razčistila dejanskega stanja v zvezi z navedbami o subjektivnih in objektivnih okoliščinah, ki so narekovale begunstvo tožnika iz matične države, na kar je že opozorilo sodišče prve stopnje v svoji sodbi, št. U 1494/2002-13 z dne 10.10.2001, ko je ugodilo tožnikovi tožbi in odpravilo odločbo tožene stranke z dne 21.8.2001 ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek.

Gre tudi za dejstvo, da je tožnik (roj. 12.8.1984) prišel v Republiko Slovenijo kot mladoletna oseba brez spremstva (1. odstavek 14. člena ZAzil), star šestnajst let (v času trajanja azilnega postopka pa je dopolnil osemnajst let - 12.8.2002) in da je potrebno v zvezi s tem upoštevati Konvencijo o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94) in tudi Konvencijo Združenih narodov o otrokovih pravicah (Uradni list SFRJ-mednarodne pogodbe, št. 15/90) ter razčistiti okoliščine, ki se nanašajo na ti dve konvenciji in na pravice otrok glede stikov z družino.

Niti tožena stranka niti sodišče nista tudi povsem razčistila pogojev v matični državi tožnika (Sierra Leone) za varno vrnitev tožnika vanjo in pa tudi, ali je utemeljen tožnikov strah pred preganjanjem v matični državi. Sodišče prve stopnje je namreč pritrdilo ugotovitvi tožene stranke v s tožbo izpodbijani odločbi, da Visoki komisar Združenih narodov za begunce pomaga beguncem pri repatriaciji in le-to spodbuja v primeru tistih beguncev, ki so zatočišče v času vojne poiskali v sosednjih afriških državah, ne spodbuja pa še prostovoljne vrnitve beguncev, ki so zaščito poiskali v drugih državah sveta in da bo prostovoljno vrnitev začel spodbujati, ko bo izpolnjen kriterij stabilnosti, ki bo posledica svobodnih in poštenih volitev v celotni državi in ko se bodo begunci lahko vrnili neposredno na svoje domove.

Še vedno ni razčiščeno tudi dejstvo o tem, kje se nahaja tožnikova družina oziroma njegovi sorodniki (mati, stric, obe sestri in brat), v upravnem postopku pa tožena stranka tudi ni preverila, kakšen status ima posamezen sorodnik v Angliji oziroma v državi, kjer se nahaja.

Sodišče prve stopnje bo moralo v novem postopku tudi razčistiti ugotovitve o verodostojnosti podatkov in listin, ki se nanašajo na resnične ali neresnične navedbe tožene stranke, v zvezi z očitki tožniku glede neprimernega vedenja, samovoljnega zapuščanja azilnega doma ter njegovega nespoštovanja zakonov in pravnega reda Republike Slovenije. V izpodbijani sodbi in sklepu so v zvezi s tem le pavšalne ugotovitve sodišča prve stopnje, ne da bi bila izvedena kakršnakoli konkretna ocena glede ugotovitev o teh dejstvih.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 74. člena ZUS pritožbi ugodilo in razveljavilo izpodbijano 1. točko izreka navedene sodbe in sklepa in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek. V novem postopku je sodišče prve stopnje vezano na stališča iz tega sklepa.