Jedro

Tožnica bi morala navesti okoliščine, ki se nanašajo na trditev, da je odločbo izdala oseba, ki bi morala biti po zakonu izločena, in izkazati, da je njen predlog za obnovo postopka pravočasen.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Upravna enota Cerknica je z izpodbijanim sklepom zavrgla zahtevo za obnovo postopka za pridobitev gradbenega dovoljenja, ki jo je tožnica vložila 7. 3. 2011. V obrazložitvi navaja, da je predlog za obnovo postopka podan glede postopka za pridobitev gradbenega dovoljenja za novogradnjo manj zahtevnega objekta – trgovske stavbe in da je upravni organ izdal 7. 10. 2010 nadomestno odločbo št. 351-246/2010, s katero je bila zahteva za izdajo gradbenega dovoljenja zavrnjena. Upravni organ je ugotovil, da predlog za obnovo postopka ne vsebuje verjetno izkazanih okoliščin, ki bi lahko bile razlog za obnovo postopka in da ni razvidno, ali je ta podan v zakonsko predpisanem roku. Tudi dopolnitev, ki jo je tožnica predložila na poziv upravnega organa, ne vsebuje razlogov za obnovo postopka oz. verjetno izkazanih okoliščin, ki bi lahko bile razlogi za obnovo postopka in hkrati ne izkazuje, da je bil predlog za obnovo postopka podan v zakonsko predpisanem roku. Tožnica naj bi v predlogu in dopolnitvi obširno utemeljevala, da je nameravana gradnja v skladu s predpisi, zavrnitev zahteve za izdajo gradbenega dovoljenja pa nezakonita oz. „neveljavna“, in v ta namen priložila kopije različnih dokumentov.

Drugostopenjski upravni organ je tožničino pritožbo zavrnil. Tožnica se z navedeno odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da je ves čas opozarjala na nepravilnosti, ki naj bi izhajale iz upravnega spisa. Trditve naj bi „šle v smer“, da je investitor zadostil pogojem za izdajo gradbenega dovoljenja in da so bila pri odločanju o pritožbi A.A. kršena pravila upravnega postopka, da so bili materialnopravni predpisi napačno uporabljeni ter da je bilo napačno ugotovljeno dejansko stanje. Tožeča stranka naj bi v svojih vlogah poudarjala, da je pooblaščena uradna oseba, ki je vodila postopek, v katerem je bila po pritožbi A.A. izdana odločba o zavrnitvi izdaje gradbenega dovoljenja, s katero je bila nadomeščena prvotna odločba, s katero je bilo tožnici gradbeno dovoljenje izdano, „izvenzakonski“ (pravilno zunajzakonski) partner odvetnice, ki je zastopala pritožnico. Tožnica naj bi torej jasno podala vsebinske razloge za obnovo postopka, organ pa bi moral preveriti, ali je njen delavec ravnal v nasprotju s 35. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Slednjega naj predstojnik Upravne enote Cerknica ne bi storil in obnove postopka ni začel po uradni dolžnosti.

Tožnica meni, da ji organ tudi ni nudil pomoči, kot to predvideva 7. člen ZUP. Dopis upravnega organa naj bi bil zahteven in za laika težko razumljiv, upravni organ pa bi zahtevo lahko opredelil na bolj poljuden način. Dopis naj ne bi bil konkretiziran v smislu odgovorov, ki jih upravni organ pričakuje. Drugostopenjski organ naj sploh ne bi ugotavljal, ali je bila zahteva za dopolnitev dovolj jasna in nedvoumna ter ali je sploh potrebna. Sodišču predlaga, naj izpodbijani sklep odpravi, toženki pa naloži povrnitev stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude.

Toženka predlaga zavrnitev tožbe, na katero pa vsebinsko ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

Po določbi prvega odstavka 267. člena ZUP, na katero je zavrženje tožničinega predloga za obnovo postopka oprl organ prve stopnje, gre za tako imenovani predhodni preizkus predloga, ki obsega preizkus, ali je predlog dovoljen, popoln in pravočasen in ali ga je podala upravičena oseba ter ali je okoliščina, na katero se predlog opira, verjetno izkazana. Če predlog ne izpolnjuje kateregakoli od navedenih pogojev, ga organ zavrže s sklepom (drugi odstavek 267. člena ZUP).

Med strankama ni sporno, da je tožnica predlagala obnovo postopka, v katerem je bila izdana nadomestna odločba o zavrnitvi njene zahteve za izdajo gradbenega dovoljenja. Sporno je, ali je v vlogi navedla vsebinske razloge, na podlagi katerih bi bilo mogoče šteti, da je predlagala obnovo postopka iz razloga po 6. točki 260. člena ZUP, po kateri se postopek, ki je končan z odločbo, zoper katero v upravnem postopku ni rednega pravnega sredstva, obnovi, če je pri izdaji odločbe sodelovala uradna oseba, ki bi morala biti po zakonu izločena.

Tožnica trdi, da je v svojih vlogah poudarjala, da je pooblaščena uradna oseba zunajzakonski partner odvetnice, ki je zastopala pritožnico. Kot je razvidno iz upravnih spisov, taka trditev po vsebini izhaja iz njene vloge z dne 4. 3. 2011. To pa še ne zadošča za sklepanje, da je tožnica verjetno izkazala okoliščine, na katere opira navedeni obnovitveni razlog.

V skladu z drugim odstavkom 66. člena ZUP mora vloga vsebovati sestavine, ki jih določa zakon. Po določbi 265. člena ZUP mora stranka v predlogu za obnovo postopka verjetno izkazati okoliščine, na katere opira predlog, in okoliščine, da je bil ta podan v zakonskem roku. Ko upravni organ prejme predlog za obnovo, najprej preizkusi procesne predpostavke za njegovo obravnavo, med drugim, ali je predlog pravočasen (prvi odstavek 267. člena ZUP). To stori na podlagi okoliščin, ki morajo biti glede na prej navedeni 265. člen ZUP navedene že v samem predlogu za obnovo postopka. Če teh ni, predlog ne omogoča preizkusa glede njegove pravočasnosti, zato je kot vloga nepopoln. Upravni organ je v takem primeru v skladu s 67. členom ZUP dolžan pozvati predlagatelja, da svoj predlog v tej smeri dopolni.

Po presoji sodišča je organ to tudi storil, pri tem pa ni kršil 7. člena ZUP, kot mu to tožnica očita v tožbi. Upravni organ ji je v pozivu pojasnil, da morajo biti v predlogu za obnovo postopka okoliščine, na katere ta predlog opira, verjetno izkazane, in da te v njeni vlogi, ki jo je prejel 7. 3. 2011, niso izkazane. Zato jo je pozval, naj jih izkaže in naj izkaže, da je predlog za obnovo postopka podan v zakonsko predpisanem roku. Pri tem je pojasnil še, da je slednji odvisen od vrste podanega razloga za obnovo postopka, kot to predpisuje 263. člen ZUP. Tožnico je tudi opozoril, da bo predlog v skladu z 267. členom ZUP zavrgel, če v postavljenem roku ne bo dopolnjen.

Če je tožnica menila, da gre za navedeni obnovitveni razlog, bi torej glede na poziv upravnega organa morala navesti okoliščine, ki se nanašajo na trditev, da je odločbo izdala oseba, ki bi morala biti po zakonu izločena, in izkazati, da je njen predlog za obnovo postopka pravočasen. Očitek o zapletenosti in nekonkretiziranosti poziva je zato neutemeljen. Tožnica pa v dopolnitvi vloge okoliščin v zvezi z navedenim obnovitvenim razlogom ni niti omenila, saj je z navedbami v vlogi, kot pravilno ugotavlja upravni organ, zgolj utemeljevala neveljavnost nadomestne odločbe, podobno kot že v prvi vlogi. Tako tudi ni navajala okoliščin, iz katerih bi bilo mogoče sklepati, ali je predlog za obnovo postopka pravočasen. Da bi v dopolnitvi predloga za obnovo postopka morala izkazati, da je njen predlog pravočasen, tj. da je vložen v roku, ki ga predpisuje 263. člen ZUP, je upravni organ v pozivu navedel dovolj jasno, da mu ni mogoče očitati take pravne zahtevnosti, ki bi bila za laika težko razumljiva. Tožnica tudi v pritožbi ni navajala okoliščin, s katerimi bi izkazovala pravočasnost vložitve predloga, poziva na dopolnitev pa ni niti omenjala. Zato je neutemeljen tudi očitek, da se pritožbeni organ ni opredelil do vprašanja, ali je bil poziv dovolj jasen in nedvoumen oziroma ali je bil sploh potreben.

Tožnica v tožbi celo dopušča možnost, da njen predlog za obnovo postopka niti ni bil pravočasen, a meni, da bi moral prvostopenjski organ postopek obnoviti po uradni dolžnosti. Tako stališče iz zakonske ureditve obnove postopka ne izhaja. Obnova postopka po uradni dolžnosti namreč ni pravica stranke, pravica stranke je vložiti svoj predlog, kar je tožnica tudi storila. Nezakonitosti sklepa o zavrženju njenega predloga pa ni mogoče utemeljevati z določbo prvega odstavka 261. člena ZUP, ki upravni organ pooblašča, da lahko obnovo postopka začne po uradni dolžnosti.

Ne glede na to sodišče pojasnjuje, da je iz upravnih spisov razvidno, da je načelnik Upravne enote izpodbijani sklep izdal po tem, ko je od B.B. dobil izjavo (z dne 6. 4. 2011), da z odvetnico C.C. (ki je bila v postopku 351-246/2010 pooblaščena za zastopanje stranke, ki je nasprotovala izdaji gradbenega dovoljenja) ni v zakonski zvezi, zunajzakonski skupnosti, ali kakršnikoli drugačni skupnosti, ki bi lahko bila razlog za obnovo postopka.

Ker je sodišče ugotovilo, da tožba ni utemeljena, jo je v skladu s prvim odstavkom 63. člena ZUS-1 zavrnilo.

Če sodišče tožbo zavrže ali zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1).