Jedro

Tožnik prošnjo utemeljuje z razlogi ekonomske narave in psihičnim pritiskom, ki ga je bil deležen od svoje žene in zaradi katerega je tudi odšel iz izvorne države. Pravilna je ugotovitev toženke, da tožnikovi razlogi za prošnjo za mednarodno zaščito niso razlogi, ki bi predstavljali utemeljen razlog za priznanje ene ali druge oblike mednarodne zaščite.

Z vidika odločanja o mednarodni zaščiti ni bistveno, kakšna je prosilčeva sposobnost ekonomskega preživetja v njegovem (varnem) izvornem kraju. Gre namreč za okoliščino, ki sproža vprašanje pomoči zaradi humanitarnih razlogov in ne razlogov mednarodne zaščite.

Prosilec, ki v prošnji za mednarodno zaščito zatrjuje nezmožnost izvorne države, da bi ga zaščitila pred preganjanjem, mora izkazati trditve, ki bi lahko utemeljevale zatrjevano nezmožnost izvorne države nuditi zaščito, nadalje pa mora izkazati, da se je v izvorni državi glede zatrjevanih dejanj obrnil po pomoč na organe pregona, ki mu niso hoteli oziroma niso zmogli nuditi zaščite

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

O izpodbijani odločbi

1.Z izpodbijano odločbo je toženka na podlagi 32. člena v povezavi s 7. točko 2. člena ter pete alineje prvega odstavka 49. člen Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ- 1) zavrnila tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito kot očitno neutemeljeno (1. točka izreka). Tožniku je določila 10 dnevni rok za prostovoljni odhod, ki začne teči z dnem izvršljivosti 1. točke izreka, v katerem mora zapustiti območje Republike Slovenije ter držav članic Evropske unije in držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985 (2. točka izreka). Če tožnik v roku iz 2. točke izreka tega ne bo storil, bo s teh območij odstranjen (3. točka izreka). Toženka je tožniku določila tudi prepoved vstopa na območje Republike Slovenije ter držav članic Evropske unije in držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985, in sicer za obdobje enega leta, ki pa se ne bo izvršila, če bo ta območja zapustil v roku za prostovoljni odhod iz 2. točke izreka (4. točka izreka). Odločila je, da bo o stroških postopka odločeno v ločenem postopku (5. točka izreka).

2.Toženka je ugotovila, da je tožnik, ki svoje istovetnosti ni izkazal, 4. 11. 2024 vložil prošnjo za mednarodno zaščito (v nadaljevanju Prošnja). Toženka je povzela tožnikove izjave iz Prošnje in osebnega razgovora, v bistvenem: da je arabske narodnosti in muslimanske veroizpovedi; da vojaškega roka ni služil, ni član politične stranke ali organizacije in ni prestajal zaporne kazni; da je izvorno državo zapustil 29. 7. 2024 zaradi verbalnega in psihičnega nasilja s strani žene in njene družine. Žena ga je vsak dan žalila, da je nesposoben kot oče in mož in da ne more poskrbeti za celotno družino, kar je vplivalo na tožnikovo psiho. Ta psihičen pritisk s strani žene ga je gnal v odhod iz države. Njuni družini sta se skregali in se zaradi tega niso več družili in se pogovarjali. Tožnikova ciljna država je bila Španija. Če bi se vrnil v Maroko, sicer ne bi imel težav z zakonom, vendar v Maroku nima družine, s katero bi lahko bil in delal. V Sloveniji si želi poiskati delo, da bi lahko poslal denar družini. Tožnik je v Maroku delal, vendar ni zaslužil dovolj za preživljanje celotne družine, saj je zaslužil približno 300 evrov mesečno. Poskusil je poiskati bolje plačano delo, vendar ga ni našel.

3.Toženka je ugotovila, da je tožnikova izvorna država Maroko in da je državljan te države. Po ugotovitvi, da Prošnjo utemeljuje z revščino oz. premajhnimi dohodki za preživljanje celotne družine in posledičnim nasiljem žene nad njim, je toženka Prošnjo zavrnila kot očitno neutemeljeno, ker tožnik očitno ne izpolnjuje zakonsko določenih pogojev za podelitev ene ali druge oblike mednarodne zaščite. Toženka je ugotovila, da tožnikovih razlogov ni mogoče povezati s preganjanjem na podlagi veroizpovedi, narodnosti, rase, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnega prepričanja, prav tako tudi ni mogoče ugotoviti, da dosegajo prag resne škode, kakor tudi ne, da bi šlo za dejanja, ki bi bila namerno uperjena zoper prosilca, ampak gre za splošno situacijo v izvorni državni prosilca. Pojasnila je, da ekonomske težave (revščina), ne morejo biti obravnavane v okviru mednarodne zaščite, saj iz navedb tožnika ne gre razumeti, da bi njegovo ekonomsko stisko povzročili tretji akterji (npr. država sama, gospodarske družbe itd.), kar bi morebiti lahko privedlo do kršenja njegovih pravic in uničenja njegove ekonomske eksistence. Tožnik ni zatrjeval in tega tudi ne gre razbrati iz njegovih izjav, da mu je bil v Maroku kakorkoli onemogočen dostop do socialnih storitev in izvajanje osnovnih pravic, ravno tako pa ni navajal, da bi proti njemu osebno bili usmerjeni kakršnikoli (gospodarski) ukrepi, ki bi zanj imeli škodljive posledice. Poleg tega pa je v postopku zatrjeval, da se mu v Maroku nič konkretnega sploh ni zgodilo oz. da ni ogrožen na kakršenkoli način, temveč ga je iz države gnala želja po boljši prihodnosti. Ugotovila je, da tožnikovih navedb o ekonomski stiski ter posledično psihičnem nasilju s strani žene in selitve, ne gre povezati s preganjanjem niti z resno škodo in niso takšne narave, da bi predstavljale trajno in sistematično kršenje človekovih pravic. Tožnik po mnenju toženke ni izkazal vzročne zveze, določene v osmem odstavku 27. člena ZMZ-1, da bi bilo mogoče govoriti o dejanskem zakonsko določenem obstoju preganjanja, zato je Prošnjo na podlagi prve alineje 52. člena ZMZ-1 zavrnila kot očitno neutemeljeno.

4.Toženka je po ugotovitvi, da tožnik prihaja iz Kraljevine Maroko, ki jo je Vlada Republike Slovenije 31. 3. 2022 z Odlokom o določitvi seznama varnih izvornih držav določila kot varno izvorno državo, da ni razlogov, ki bi kazali na to, da Maroko, zanj ni varna izvorna država, ugotovila, da ni izkazano, da bi bil tožnik v primeru vrnitve v izvorno državo soočen z resno škodo ali, da bi bilo njegovo življenje kakorkoli ogroženo. Pojasnila je, da institut mednarodne zaščite ni namenjen reševanju ekonomskih težav posameznikov, ki nimajo povezave z razlogi, določenimi v Ženevski konvenciji in ni namenjena osebam, ki imajo ekonomske težave. Toženka je po ugotovitvi, da tožnik nima razlogov za občutek ogroženosti v izvorni državi, da Maroko za tožnika ni varna izvorna država, kamor se ne bi mogel vrniti in da ni razlogov, da bo v izvorni državi soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo v smislu prve in druge alineje 28. člena ZMZ-1, Prošnjo zavrnila kot očitno neutemeljena tudi na podlagi druge alineje 52. člena ZMZ-1.

5.Toženka je na podlagi desetega odstavka 49. člena ZMZ-1 določila 10-dnevni rok za prostovoljni odhod, v katerem mora tožnik zapustiti območje Republike Slovenije, območje držav članic Evropske unije in območje držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985. Ugotovila je, da tožnik ni izkazal, da bi imel kak drug pravni naslov za zakonito prebivanje v Republiki Sloveniji, prav tako obstoj drugega pravnega naslova za zakonito prebivanje v Republiki Sloveniji ne izhaja iz dokumentacije upravne zadeve in uradnih evidenc, zato bo z izvršljivostjo odločitve o zavrnitvi prosilčeve prošnje za mednarodno zaščito, njegovo bivanje v Republiki Sloveniji postalo nezakonito.

6.Na podlagi trinajstega odstavka 49. člena ZMZ-1 je določila ukrep odstranitve tujca in ukrep prepovedi vstopa in upoštevajoč, da ni izkazano, da bi prosilec imel veljavni pravni naslov za zakonito bivanje v Republiki Sloveniji, je pristojni organ določil, da če prosilec v 10-dnevnem roku ne bo zapustil območja Republike Slovenije, območja držav članic Evropske unije in območja držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985, se ga s teh območij odstrani v izvorno državo. Ugotovila je, da tožnik v primeru vrnitve v izvorno državo ne bo podvržen mučenju ali nečloveškemu ali poniževalnemu ravnanju ali kazni. Toženki ni znano, da bi bile razmere v tožnikovi izvorni državi same po sebi ali v povezavi z okoliščinami prosilca takšne, da bi bilo v primeru vrnitve tožnika v izvorno državo kršeno načelo nevračanja. Na podlagi ZTuj-2 je tožniku določila tudi prepoved vstopa na območje Republike Slovenije, območje držav članic Evropske unije in območje držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985 za obdobje enega leta, ki pa se ne izvrši, če prosilec zapusti ta območja v roku za prostovoljni odhod iz 2. točke izreka.

Povzetek navedb tožnika

7.Tožnik predlaga, da sodišče odpravi izpodbijano odločbo zaradi bistvene kršitve določb postopka in napačne ugotovitve dejanskega stanja in posledično napačne uporabe materialnega prava in zadevo vrne toženki v ponoven postopek.

8.Toženki očita, da je kršila prvi odstavek 47. člena ZMZ-1, ker je od vložitve prošnje za mednarodno zaščito do izdaje odločbe preteklo več kot 2 meseca. Tožnik se ne strinja z ugotovitvijo toženke, da navedb o ekonomski stiski ter posledično psihičnem nasilju s strani žene in njene odselitve, ne gre povezati s preganjanjem, kakor tudi ne z resno škodo ter da predstavljene težave tudi niso takšne narave, da bi predstavljale trajno in sistematično kršenje človekovih pravic. Ponavlja navedbe iz osebnega razgovora in meni, da jih ni ustrezno upoštevala. Meni, da so razmere v njegovi izvorni državi takšne, da tam ne more dostojno živeti. Zato meni, da ni pravilen zaključek toženke, da okoliščine, ki jih je tožnik navedel, niso takšne narave, da bi lahko predstavljale utemeljen razlog za priznanje ene ali druge oblike mednarodne zaščite. Iz sodne prakse Evropskega sodišča za človekove pravice namreč izhaja, da lahko gre v primerih, ko posameznik nima prebivališča niti dostopa ali sredstev za zagotavljanje osnovnih potreb, za kršitev 3. člena Evropske konvencije za človekove pravice (glej npr. sodbe v zadevah Larioshima proti Rusiji z dne 23.4.2002, Budina proti Rusiji z dne 18.6.2009, M.S.S. proti Belgiji in Grčiji z dne 21.1.2011, Hirsi Jamaa in drugi proti Italiji z dne 23.2.2012). Posledice, ki so v nasprotju s 3. členom EKČP, pa lahko predstavljajo resno škodo v smislu druge alineje 28. člena ZMZ-1. Toženki očita, da ni preverjala tožnikovih navedb iz vidika, ali so razmere v njegovi izvorni državi res takšne, da mu ne zagotavljajo niti tistega minimuma, ki je varovan s 3. členom EKČP, čeprav bi to lahko storila tudi s pridobitvijo splošnih in specifičnih informacij o izvorni državi. Zato meni, da je zaključek toženke najmanj preuranjen. Toženki očita, da je poleg tega zmotno uporabila določbe materialnega prava in smatrala tožnikove navedbe za pravno nepomembne za obravnavanje upravičenosti do priznanja mednarodne zaščite, meni, da je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno.

9.Toženki očita, da ga na osebnem razgovoru ni seznanila, da je Vlada RS dne 31. 3. 2022 izdala Odlok o določitvi seznama varnih izvornih držav, med katerimi je tudi Maroko ter mu ni pojasnila uporabe koncepta varne izvorne države. Kljub temu, je na tej podlagi zavrnila njegovo prošnjo za mednarodno zaščito. Tožniku pa s tem ni bila dana možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo, s čimer je kršila prvi odstavek 138. člena, prvi in tretji odstavek 9. člena ZUP. Meni, da izpodbijane odločbe zato v tem ni mogoče preizkusiti, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka v skladu s sedmo točko drugega odstavka 237. člena ZUP. Po tožnikovem mnenju je bila napačno uporabljena tudi določba 2. alineje 52. člena ZMZ-1.

10.Tožnik še navaja, da mora skladno z odločbo Ustavnega sodišča RS št. Up-96/09 z dne 9. 7. 2009 o prošnji za mednarodno zaščito pristojni organ praviloma odločiti v rednem postopku, izjemoma lahko odloči v pospešenem postopku ali v posebnih postopkih, če so izpolnjeni zakonski pogoji. Namen pospešenega postopka je hitro obravnavati očitno utemeljene in očitno neutemeljene prošnje, zato da je v očitih primerih čas negotovosti prosilca za mednarodno zaščito čim krajši. Tožnik meni, da v konkretnem primeru ni bilo dejansko stanje ugotovljeno do te mere, da omogoča izdajo zakonite odločbe. V skladu z odločbo Ustavnega sodišča RS št. U-I-292/2009, Up-1427/09 z dne 20. 10. 2011 mora pristojni organ v postopku odločanja o mednarodni zaščiti upoštevati tako subjektivni (21. člen ZMZ-1) kot objektivni element (22. člen ZMZ-1). Pri slednjem mora vključiti oceno stanja v državi, v katero bi se prosilec ob zavrnilni odločbi moral vrniti. Neupoštevanje navedenega predstavlja poseg v 18. člen Ustave RS ter kršitev mednarodnopravnih predpisov. V izpodbijani odločbi pristojni organ ni preverjal oz. upošteval splošnih in specifičnih informacij o izvorni državi v zvezi z navedbami, ki jih je tožnik med postopkom podal. Meni, da bi bil tožnik ob vrnitvi v izvorno državo soočen z utemeljenim tveganjem, da bo utrpel resno škodo v obliki nečloveškega ali poniževalnega ravnanja, kar je v postopku izpovedal. Načelo nevračanja je mednarodnopravno načelo, ki prepoveduje državi odstranitev, izgon ali izročitev prosilca državi, v kateri obstaja zanj resna nevarnost, da bo podvržen smrtni kazni, mučenju ali drugemu nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju ali kaznovanju. Zajeto je tako v prvem odstavku 33. člena Ženevske konvencije, 3. členu EKČP kot tudi v 18. členu Ustave RS. Gre za pravico absolutne narave.

Povzetek navedb toženke

11.V odgovoru na tožbo se toženka sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe in predlaga zavrnitev tožbe. Izpostavlja, da je rok, naveden v prvem odstavku ZMZ-1 za odločitev v pospešenem postopku, zgolj instrukcijski, katerega prekoračitev za posledico nima izgube pravice organa (v tem primeru tožene stranke), da odloči v pospešenem postopku, kot je odločilo Upravno sodišče v trinajsti točki sodbe št. I U 2054/2018-6 s 15. 10. 2018. Poudarja, da se je podrobno in celostno opredelila do vseh razlogov, s katerimi je tožnik utemeljeval svojo prošnjo za mednarodno zaščito. Ponavlja, da Prošnjo utemeljuje z revščino oz. premajhnimi dohodki za preživljanje celotne družine, zaradi česar je prišlo do psihičnega nasilja s strani njegove žene. Vztraja, da ni razlogov, ki bi kazali na to, da Maroko za tožnika ne bi bila varna izvorna država, kamor se ne bi mogel vrniti ali bil v izvorni državi soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo v smislu prve in druge alineje 28. člena ZMZ-1. Toženka dodaja, da institut mednarodne zaščite ni namenjen reševanju ekonomskih težav posameznikov, ki nimajo povezave z razlogi, določenimi v Ženevski konvenciji. Toženka izpostavlja, da je na podlagi tretjega odstavka 61. člena ZMZ-1 zavezana redno spremljati razmere v državi na podlagi informacij drugih držav članic Evropske unije ter drugih institucij Evropske unije in ustreznih mednarodnih organizacij. Če ministrstvo ugotovi bistveno poslabšanje položaja človekovih pravic v državi, ki je bila razglašena kot varna, ali če se pojavijo dvomi o izpolnjevanju pogojev iz prejšnjega odstavka, ministrstvo ponovno preveri, ali se država lahko še opredeli kot varna izvorna država in predlaga razveljavitev odločitve o določitvi države za varno izvorno državo, če ugotovi, da niso več izpolnjeni pogoji za njeno razglasitev kot varno izvorno državo. Če bi se ugotovilo bistveno poslabšanje položaja človekovih pravic v izvorni državi tožeče stranke, bi bila ta država umaknjena iz seznama varnih izvornih držav. Zaradi navedenega toženka ni posebej za ta primer pridobila splošnih in specifičnih informacij o izvorni državi tožeče stranke. Iz zapisnika o opravljenem osebnem razgovoru št. 2142-4986/2024/7 s 14. 2. 2025 izhaja, da je bil tožnik seznanjen, da je Maroko uvrščeno na seznam varnih izvornih držav in ni imel pripomb. Toženka pojasnjuje, da lahko pristojni organ odloči o prošnji v pospešenem postopku brez informacij o izvorni državi, če se dejansko stanje da v celoti ugotoviti na podlagi dejstev in okoliščin, ki jih je navedla tožeča stranka v prošnji za mednarodno zaščito. Toženka ponavlja, da tožnik kot razlog zapustitve izvorne države ni navajal nobenih okoliščin, ki bi jih bilo mogoče vrednotiti kot preganjanje na podlagi določb ZMZ-1 in drugih relevantnih mednarodnih aktov s področja mednarodne zaščite.

O sodni presoji

12.Sodišče je v dokaznem postopku izvedlo vse predlagane dokaze in sicer: prebralo listine, ki so v sodnem spisu označene kot priloga A1, A2, B1, v soglasju z obema strankama štelo za prebrane vse listine spisa toženke št. 2142-7616/2023 ter tožnika zaslišalo.

Tožba ni utemeljena.

13.Po presoji sodišča je toženka pravilno ugotovila, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje mednarodne zaščite, zato se sodišče na podlagi drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) sklicuje na razloge izpodbijane odločbe.

14.S prošnjo za mednarodno zaščito je izražen zahtevek prosilca, o katerem mora organ odločiti, pri tem pa izjava prosilca v prošnji opredeljuje okvir odločanja upravnega organa. Iz sodne prakse Vrhovnega sodišča Republike Slovenije je razvidno, da sta okvir in vsebina upoštevanih okoliščin, ki jih ugotavlja upravni organ v postopku presoje prošnje za mednarodno zaščito, definirani s prosilčevimi navedbami.⁴ Organ o prošnji za mednarodno zaščito namreč odloča v okviru izjave prosilca (prvi odstavek 125. člena v zvezi z drugim odstavkom 207. člena ZUP), ki mora navesti vsa dejstva in okoliščine v zvezi z obstojem utemeljenega strahu pred preganjanjem ali resno škodo (26. - 28. člen ZMZ-1 in prvi odstavek 140. člena ZUP) in za utemeljitev svojih navedb predložiti vso dokumentacijo in vse razpoložljive dokaze (drugi odstavek 21. člena ZMZ-1). Vrhovno sodišče RS je sprejelo stališče, da se predpostavlja prosilčevo aktivno ravnanje, torej njegova obveznost, da sodeluje z organom.⁵

15.Prosilcu se prizna mednarodna zaščita v obliki statusa begunca ali statusa subsidiarne zaščite, če zatrjuje in izkaže, da v njegovem primeru obstojijo zakonsko določeni pogoji za to priznanje (26. do 28. člen ZMZ-1). Status begunca se prizna državljanu tretje države, ki se zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem iz razloga pripadnosti določeni rasi ali etnični skupini, določeni veroizpovedi, narodni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnemu prepričanju, nahaja zunaj države, katere državljan je, in ne more ali zaradi takega strahu noče uživati varstva te države, ali osebi brez državljanstva, ki se nahaja zunaj države, kjer je imela običajno prebivališče, in se zaradi utemeljenega strahu ne more ali noče vrniti v to državo, če ne obstajajo izključitveni razlogi iz prvega odstavka 31. člen ZMZ-1 (drugi odstavek 20. člena ZMZ-1). Za priznanje statusa begunca mora prosilec torej izkazati, da v njegovem primeru obstoji eden izmed zakonsko določenih razlogov preganjanja iz 27. člena ZMZ-1 in da imajo zatrjevana dejanja preganjanja hkrati lastnosti, kot jih določa 26. člen ZMZ-1. Status subsidiarne zaščite pa se prizna državljanu tretje države ali osebi brez državljanstva, ki ne izpolnjuje pogojev za status begunca, če obstaja utemeljen razlog, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo ali državo zadnjega običajnega bivališča, če gre za osebo brez državljanstva, soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo, kot jo določa 28. člen ZMZ-1, in če ne obstajajo izključitveni razlogi iz drugega odstavka 31. člena ZMZ-1. Katera dejanja zajema pojem resne škode, ki je pogoj za priznanje statusa subsidiarne zaščite, določa 28. člen ZMZ-1.

16.Pri ugotavljanju pogojev za mednarodno zaščito pristojni organ upošteva in obravnava vse elemente oziroma dokazna sredstva, našteta v prvem odstavku 23. člena ZMZ-1. V zvezi z obravnavanjem dejstev in okoliščin je tudi skladno s sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) za predložitev dokazov v postopku priznanja mednarodne zaščite primarno odgovoren prosilec, na državi pa je, da ovrže dvome o njihovi avtentičnosti.⁶ Hkrati pa so tudi državni organi dolžni prevzeti pobudo pri pridobivanju objektivnih in zanesljivih informacij o razmerah v državah in utemeljenosti prošenj za mednarodno zaščito.⁷ Načelo nevračanja posamezniku namreč zagotavlja pravico dostopa do poštenega in učinkovitega postopka, v katerem pristojni organ presodi, ali bi bilo z odstranitvijo, izgonom ali izročitvijo prosilca to načelo lahko kršeno.⁸ Tudi z vidika pravil dokaznega bremena ESČP v zvezi z 3. členom Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP), ki po stališču Sodišča Evropske unije (v nadaljevanju SEU) ustreza 15.b členu (Kvalifikacijske) Direktive 2004/83/ES⁹ in zato ustreza tudi drugi alineji 28. člena ZMZ-1 velja, da je v načelu odgovornost prosilca, da predloži ustrezne dokaze, da obstaja resno tveganje za kršitev 3. člena EKČP, in šele če so takšni dokazi v postopku predloženi, se dokazno breme prevali na državo, da ovrže vsak dvom glede omenjenega tveganja.¹⁰

17.Ob upoštevanju povzete materialnopravne podlage, izpodbijana odločba pravilno temelji na prvi alineji 52. člena ZMZ-1, na podlagi katere se prošnja prosilca, ki očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito, šteje za očitno neutemeljeno, če je prosilec v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po tem zakonu. Po presoji sodišča je toženka pravilno ocenila, da tožnik ni navedel pravno pomembnih dejstev in okoliščin v zvezi z obstojem utemeljenega strahu pred preganjanjem ali resno škodo. Tožnik Prošnjo utemeljuje z razlogi ekonomske narave in psihičnim pritiskom, ki ga je bil deležen od svoje žene in zaradi katerega je tudi odšel iz izvorne države. Pravilna je ugotovitev toženke, da tožnikovi razlogi za prošnjo mednarodno zaščito, niso razlogi, ki bi predstavljali utemeljen razlog za priznanje ene ali druge oblike mednarodne zaščite. Toženka je pravilno ugotovila, da tožnikovih navedb ni možno povezati z nobenim od zakonsko določenih razlogov preganjanja, da težav ni povzročila država ali drugi v ZMZ-1 določeni tretji akterji in da tožnikovih težav ni mogoče povezati z raso, vero, narodnostjo, političnim prepričanjem ali pripadnostjo določeni družbeni skupini. Teh ugotovitev toženke tožnik v tem upravnem sporu v bistvenem niti ne prereka in tudi v tožbi (le) ponavlja in povzema dosedanji postopek, ki pa razlogov preganjanja v smislu 27. člena ZMZ-1 in lastnosti, kot jih določa 26. člen ZMZ-1, ne dokazuje, kar vse je pravilno ugotovila toženka. Pri tem tožnik niti ne navede, da in zakaj bi bilo treba te navedbe presoditi drugače, kot je to v izpodbijani odločbi storila toženka. Ta se je do njih opredelila in pravilno presodila, da slabe ekonomske razmere v izvorni državi prosilca in zatrjevano psihično nasilje tožnikove bivše žene same po sebi še niso razlog za priznanje mednarodne zaščite. Škoda, kakršno zatrjuje tožnik, tudi po presoji sodišča ne zadostuje za obstoj resne škode, kakršna je opredeljena v 28. členu ZMZ-1, saj ta ne sme biti posledica pomanjkanja oziroma ekonomske situacije v izvorni državi ali nasilja tožnikove žene, ampak jo mora povzročiti tretja oseba, ki pripada subjektu (storilcu) preganjanja ali resne škode.¹¹ Glede na navedeno tožnik z vztrajanjem pri istih navedbah ne more doseči drugačne odločitve glede statusa mednarodne zaščite.

18.Neutemeljen je tožbeni očitek, da je izpodbijana odločba nezakonita, ker je od vložitve prošnje za mednarodno zaščito do izdaje odločbe, preteklo več kot 2 meseca. ZMZ-1 določa, da pristojni organ v postopku odloči v najkrajšem možnem času, razen če bi to vplivalo na ustreznost in celovitost obravnavanja, pri čemer v rednem postopku odloči najkasneje v šestih mesecih od vložitve prošnje, v pospešenem postopku pa najkasneje v dveh mesecih od vložitve prošnje (prvi odstavek 47. člena ZMZ-1). Gre za instrukcijski rok, zaradi zamude katerega izpodbijana odločba ni nezakonita, na kar pravilno opozori toženka v odgovoru na tožbo.

19.Z zapisnikom o opravljenem osebnem razgovoru št. 2142-4986/2024/7 s 14. 2. 2025 je dokazano, da je bil tožnik seznanjen, da je Maroko uvrščeno na seznam varnih izvornih držav, zato so dokazano neresnični očitki, da tožnik o tem naj ne bi bil seznanjen. Posledično ni utemeljen tožbeni očitek o kršitvi prvega odstavka 138. člena, prvega in tretjega odstavka 9. člena, sedme točke drugega odstavka 237. člena ZUP niti 2. alineje 52. člena ZMZ-1. Zgolj nestrinjanje tožnika z ugotovitvijo toženke, da navedb o ekonomski stiski tožnika ter psihičnem nasilju s strani žene in njene odselitve, ne gre povezati s preganjanjem, kakor tudi ne z resno škodo ter da predstavljene težave tudi niso takšne narave, da bi predstavljale trajno in sistematično kršenje človekovih pravic, ne utemeljuje tožbe.

20.Tožnik ponavlja navedbe iz osebnega razgovora¹² in meni, da jih toženka ni ustrezno upoštevala. Presplošen, nekonkretiziran in zato neutemeljen je tožbeni očitek, da toženka dejanskega stanja ni ugotovila do te mere, da omogoča izdajo zakonite odločbe, saj tožnik niti ne navede, katerih dejstev naj toženka ne bi ugotovila.

21.Neutemeljen je tožbeni očitek s sklicevanjem na odločbo Ustavnega sodišča RS št. U-I-292/2009, Up-1427/09 z dne 20. 10. 2011 in tožbeno pričakovanje, da bi morala toženka preverjati splošne in specifične informacije o izvorni državi v zvezi z navedbami, ki jih je tožnik med postopkom podal. Sodišče se strinja s presojo toženke, da razlogi, ki jih je tožnik (sam) navedel za odhod iz Maroka, niso razlogi, ki bi utemeljevali prošnjo za mednarodno zaščito. Pravilno je toženka namreč pojasnila, da ekonomski razlogi sami po sebi niso razlog za podelitev ene od oblik mednarodne zaščite. Glede tega je tudi Vrhovno sodišče RS že sprejelo odločitev, da z vidika odločanja o mednarodni zaščiti ni bistveno, kakšna je prosilčeva sposobnost ekonomskega preživetja v njegovem (varnem) izvornem kraju. Gre namreč za okoliščino, ki sproža vprašanje pomoči zaradi humanitarnih razlogov in ne razlogov mednarodne zaščite.¹³ Zmanjšanje ekonomskih in socialnih pravic, dostopa do zdravstvenih storitev ali izobrazbe zaradi slabše ekonomske in socialne razvitosti prosilčeve izvorne države, v primerjavi z (ekonomskimi in socialnimi) pravicami, ki jih je užival v državi, kjer je zaprosil za mednarodno zaščito, prav tako ne zadostuje za priznanje mednarodne zaščite.¹⁴ Za to namreč ni dovolj dokaz o tveganju, da bo prosilec v primeru vrnitve v izvorno državo izpostavljen nehumanemu ali ponižujočemu ravnanju, temveč mora tveganje izvirati s strani dejavnikov, ki se lahko neposredno ali posredno pripišejo javnim organom te države, bodisi da grožnjo za zadevno osebo predstavljajo dejanja, ki jih organi te države izvajajo ali dopuščajo, bodisi država svojim državljanom pred neodvisnimi skupinami ali nedržavnimi subjekti ne more zagotoviti učinkovite zaščite.¹⁵ Navedenega pa tožnik v upravnem postopku ni zatrjeval. Zgolj dejstvo, da je ekonomski (in socialni sistem) v izvorni državi zanj slabši, torej ne more biti razlog za mednarodno zaščito.¹⁶

22.Pravilno je zavrnila toženka tudi tožnikovo navedbo, da psihično nasilje žene, ki ga je kot razlog za odhod iz Maroka navedel tožnik, ne utemeljuje Prošnje. Eden izmed pogojev za priznanje statusa begunca ali subsidiarne zaščite je namreč tudi, da zatrjevano preganjanje ali resno škodo izvajajo oziroma povzročijo subjekti preganjanja ali resne škode. To so (1) država, (2) politične stranke ali organizacije, ki nadzorujejo državo ali bistveni del njenega ozemlja, ali (3) nedržavni subjekti (24. člen ZMZ-1). Pojem nedržavnih subjektov sicer lahko zajema družinske člane, ki pa ne morejo biti subjekti preganjanja ali resne škode, če ni mogoče dokazati, da država oziroma navedene politične stranke ali organizacije, vključno z mednarodnimi organizacijami, prosilcu niso sposobne ali nočejo nuditi zaščite pred njimi (tretja alineja 24. člena ZMZ-1). Glede tega je Ustavno sodišče v odločbi Up-229/17, U I 37/17 z dne 21. 11. 2019 sprejelo stališče o dolžnosti prosilca, ki v prošnji za mednarodno zaščito zatrjuje nezmožnost izvorne države, da bi ga zaščitila pred preganjanjem, da izkaže trditve, ki bi lahko utemeljevale zatrjevano nezmožnost izvorne države nuditi zaščito, nadalje pa tudi, da mora izkazati, da se je v izvorni državi glede zatrjevanih dejanj obrnil po pomoč na organe pregona, ki mu niso hoteli oziroma niso zmogli nuditi zaščite (12. točka obrazložitve).

Po stališču Vrhovnega sodišča RS v sodbi I Up 21/2023 z dne 15. 3. 2023 dolžnost prijave ravnanj pri pristojnih organih v izvorni državi ne pomeni nerazumne zahteve, ki bi jo moral izpolniti prosilec, preden zaprosi za priznanje mednarodne zaščite v drugi državi (11. točka obrazložitve). V primeru nepodaje prijave tovrstnih ravnanj prosilec (tožnik) nosi težje dokazno breme, da dokaže, da se ni obrnil na državne subjekte, ker mu ti niso pripravljeni ali zmožni nuditi zaščite.

Pravilna je odločitev toženke, da tožnik tega dokaznega bremena ni izpolnil.

23.Neutemeljeno je tožbeno pričakovanje, da bi morala toženka preverjati informacije o izvorni državi. Sodišče se sklicuje na že zavzeto stališče Vrhovnega sodišča RS v sodbi I Up 322/2016 z dne 22. 2. 2017, da mora tožnik v primeru, ko je subjektivni element preganjanja slabo izkazan, podati toliko obsežnejše trditve, ki kažejo na obstoj objektivnih okoliščin, ki utemeljujejo njegov strah pred preganjanjem v prihodnosti. Če so podane ustrezne trditve v tej smeri, ki obsegajo predvsem opis konkretnih dogodkov, ki so se zgodili nekomu v njegovi bližini ali kakšni drugi osebi ali skupini oseb s primerljivimi lastnostmi v primerljivih okoliščinah, ipd., pristojni organ oceno te okoliščine opravi ob preverjanju in opredelitvi do splošnih in specifičnih informaciji o prosilčevi izvorni državi. Subjektivni element je bil tudi v obravnavanem primeru slabo izkazan, saj se je tožnik v upravnem postopku skliceval le na revščino in psihično nasilje žene. Zato, ob upoštevanju stališča iz sodbe Vrhovnega sodišča RS I Up 2/2017 z dne 15. 3. 2017, da se informacije o izvorni državi pridobijo in analizirajo le, če so v povezavi z zatrjevanji prosilca, ki izkazujejo preganjanje oziroma utemeljen strah pred preganjanjem v smislu ZMZ-1, torej kadar je podan subjektivni element, po presoji sodišča v obravnavani zadevi ni obstajala navedena obveznost toženke preverjanja informacij o izvorni državi. Sodišče sprejema težko situacijo tožnika, v kateri se je znašel zaradi ekonomskih razmer in psihičnega nasilja žene, kar pa ni razlog za dodelitev ene od možnih oblik mednarodne zaščite, saj ni namen mednarodne zaščite, na kar pravilno opozori toženka, reševanje humanitarnih stisk. Sodišče na tem mestu poudarja, da tožnikovo nestrinjanje z izpodbijano odločbo ne pomeni, da je izpodbijana odločba nezakonita in tožba utemeljena.

24.Nosilno stališče za zavrnitev Prošnje je tudi ugotovitev, da tožnik prihaja iz varne izvorne države. Na podlagi 49. člena ZMZ-1 namreč lahko pristojni organ prošnjo za mednarodno zaščito zavrne kot očitno neutemeljeno v pospešenem postopku, če prosilec očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito in je podan razlog iz 52. člena ZMZ-1. V 52. členu ZMZ-1 so določeni primeri, v katerih se prošnja prosilca šteje za očitno neutemeljeno, med drugim tudi, kadar prosilec prihaja iz varne izvorne države (druga alineja 52. člena ZMZ-1).

25.Koncept varne izvorne države skladno s Procesno direktivo II državi članici omogoča, da določeno državo označi za varno in domneva, da je varna tudi za posameznega prosilca. Republika Slovenija je ta koncept ustrezno uredila v 61. členu ZMZ-1.

Upravni organ je na Odlok vezan, vendar je dolžan v vsakem posameznem primeru presoditi, ali so podani pogoji za uporabo koncepta varne izvorne države.

Ni sporno, da je toženka tožnika obvestila, da je Kraljevina Maroko z Odlokom določena za varno izvorno državo, s čimer je toženka po presoji sodišča svojo procesno dolžnost izpolnila.

26.Tretja država se lahko za prosilca šteje za varno izvorno državo, če ima prosilec državljanstvo te države ali je oseba brez državljanstva in je imel v tej državi običajno prebivališče (prvi pogoj) ter prosilec ni izkazal tehtnih razlogov, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti, da ta država ob upoštevanju njegovih posebnih okoliščin v smislu izpolnjevanja pogojev za mednarodno zaščito v skladu z ZMZ-1, zanj ni varna izvorna država (prvi odstavek 62. člena ZMZ-1). Sodišče ugotavlja, da je na vse navedbe tudi v tem delu pravilno in popolno odgovorila toženka z izpodbijano odločbo. Utemeljena je ugotovitev, da tožnik ni navedel nobene take osebne okoliščine, na podlagi katere bi toženka lahko zaključila, da njegova izvorna država zanj ni varna.

27.Neutemeljeno je tožbeno pričakovanje, da bi morala toženka preverjati splošne informacije in pridobiti dodatna poročila o tožnikovi izvorni državi. Tudi po presoji sodišča je pravilna ugotovitev toženke, da tožnik ni navedel nobenih okoliščin, ki bi izkazovala, da Maroko zanj osebno ni varna država, zato se dokazno breme ni prevalilo na toženko. Neprerekana je ugotovitev toženke, da ni ugotovila bistvenega poslabšanja položaja človekovih pravic v Maroku, ki je bila razglašena kot varna.

28.Sodišče je na podlagi obrazloženega po ugotovitvi, da je po pravilnem postopku izdana izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena, na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo kot neutemeljeno.

-------------------------------

1Tožnik je imel probleme z ženino družino in ženo, ki ga ni spoštovala, zato sta se družini skregali, nato so se pričele tudi težave pri delu in s tem so nastale finančne težave, ker ni bilo dovolj denarja. Ti problemi so se pričeli leta 2023 po rojstvu hčerke, ko je žena zapustila hišo in odšla živet k svojim staršem. Z ženo se je skušal pogovoriti, neuspešno, ženini starši so mu rekli, naj se loči, česar sam ni želel. V Maroku se je spremenil zakon in je potrebno ob ločitvi plačati veliko denarja, česar sam ni imel.

2Tožnik ne uveljavlja okoliščin, ki bi bile relevantne za priznanje statusa begunca ali subsidiarne zaščite.

3Tožnik je na osebnem razgovoru povedal, da je delal kot trgovec, vendar pa zaslužek ni bil dovolj velik, da bi lahko preživljal družino. Zlasti zaradi finančnih težav je žena nad njim začela izvajati verbalno in psihično nasilje, kar je vplivalo na njegovo psiho. Njegova žena je tudi zapustila njun dom in šla skupaj z otrokom živeti k njenim staršem. Njeni starši tožniku niso dovolili vstopa v hišo, tako ni mogel videti niti svoje hčerke, niti se pogovoriti s svojo ženo. Od tožnika so zahtevali, da se loči, kar pa ni želel zaradi hčerke. Prav tako bi bil dolžan v primeru ločitve plačati svoji ženi veliko denarja, ki pa ga tožnik ni imel. Psihični pritiski so tožnika prisili, da zapusti matično državo.

4Vrhovno sodišče RS, sodba I Up 322/2016 z dne 22. 2. 2017, 8. točka obrazložitve.

5Vrhovno sodišče RS, sodba I Up 173/2018 z dne 5. 2. 2019, 25. točka obrazložitve.

6Zagorc, Stare, Razlaga instituta subsidiarne zaščite v evropskem azilnem sistemu, Pravnik št. 11-12/2019, stran 797 v zvezi z opombo 26.

7Ibidem, stran 798 v zvezi z opombo 27.

8Glej 25. uvodno izjavo Procesne direktive II. Primerjaj tudi z odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-189/14-13, Up-663/14 (26. točka).

9Sodba SEU v zadevi C-465/07 z dne 17. 2. 2009, Elgafaji, 28. točka obrazložitve.

10Sodba ESČP v zadevi N.A. proti Združenemu kraljestvu, 111. točka obrazložitve .

11Tako Vrhovno sodišče Republike Slovenije v sodbi I Up 140/20024 z dne 12. junij 2024.

12Tožnik je na osebnem razgovoru povedal, da je delal kot trgovec, vendar pa zaslužek ni bil dovolj velik, da bi lahko preživljal družino. Zlasti zaradi finančnih težav je žena nad njim začela izvajati verbalno in psihično nasilje, kar je vplivalo na njegovo psiho. Njegova žena je tudi zapustila njun dom in šla skupaj z otrokom živeti k njenim staršem. Njeni starši tožniku niso dovolili vstopa v hišo, tako ni mogel videti niti svoje hčerke, niti se pogovoriti s svojo ženo. Od tožnika so zahtevali, da se loči, kar pa ni želel zaradi hčerke. Prav tako bi bil dolžan v primeru ločitve plačati svoji ženi veliko denarja, ki pa ga tožnik ni imel. Psihični pritiski so tožnika prisili, da zapusti matično državo.

13Sodba Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 151/2016 (21. točka obrazložitve).

14Sklep Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 193/2017 z dne 6. 12. 2017 (12. točka obrazložitve).

15Prav tam, 13. točka obrazložitve.

16V zvezi s tem je Vrhovno sodišče tudi v zadevi I Up 173/2018 opozorilo na stališče ESČP, da dejstvo, da se v primeru izgona iz države pogodbenice položaj tožeče stranke lahko zelo poslabša in se med drugim znatno skrajša njena pričakovana življenjska doba, ne zadošča za kršitev 3. člena EKČP (34. točka obrazložitve).

17Iz prve opombe sodbe Vrhovnega sodišča I Up 21/2013 z dne 15. 3. 2023 je razvidno, da uradna prijava teh dejanj ni zgolj formalnost, ki jo mora izpolniti prosilec, preden vloži prošnjo za mednarodno zaščito v drugi državi. S to prijavo prosilec državi, ki odloča o prošnji za mednarodno zaščito, namreč omogoči, da prek svojih organov preveri, ali so bile njegove prijave dejansko obravnavane pred pristojnimi organi v izvorni državi.

18Prav tam (12. točka obrazložitve).

19Tretja država se šteje za varno izvorno državo, če je na podlagi pravnega položaja, uporabe prava v okviru demokratičnega sistema in splošnih političnih okoliščin mogoče sklepati, da v njej na splošno in redno ni nikakršnega preganjanja, kakor je opredeljeno v 26. členu tega zakona, mučenja ali nečloveškega ali ponižujočega ravnanja ali kaznovanja in ogroženosti zaradi vsesplošnega nasilja v razmerah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada (prvi odstavek 61. člena ZMZ-1). Pri oceni, ali je tretja država varna izvorna država, se med drugim upošteva tudi obseg zagotavljanja varnosti pred preganjanjem ali zlorabami s: predpisi države in načinom, na katerega se ti uporabljajo; spoštovanjem pravic in svoboščin, določenih v Evropski konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, v Mednarodnem paktu o državljanskih in političnih pravicah in v Konvenciji Združenih narodov proti mučenju, zlasti pa pravic, od katerih v skladu z drugim odstavkom 15. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin ni mogoče odstopati; upoštevanjem načela nevračanja v skladu z Ženevsko konvencijo; obstojem sistema učinkovitih pravnih sredstev zoper kršitve pravic in svoboščin, določenih v Evropski konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (drugi odstavek 61. člena ZMZ-1).

20Tako tudi Vrhovno sodišče RS v sodbi X Ips 9/2020 (11. točka obrazložitve).

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o mednarodni zaščiti (2017) - ZMZ-1 - člen 24, 47, 47/1, 52, 52-1, 52-2, 62, 62-2

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.