Jedro

Odgovor na tožbo, ki sta ga podala druga dva toženca, ne more preprečiti izdaje zamudne sodbe zoper prvega toženca, ker glede zahtevka, ki mu je sodišče ugodilo, toženci niso nujni in enotni sosporniki.

Izrek

Pritožba prve tožene stranke se zavrne in se potrdi delna zamudna sodba sodišča prve stopnje.

Pritožba tretje tožene stranke se zavrže.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je s sklepom, zaradi delnega umika tožbe v delu, s katerim je tožeča stranka od prve tožene stranke zahtevala izstavitev nepogojnega zemljiškoknjižnega dovolila za vpis solastninske pravice pri stavbišču parc. št. 1207/6 k.o. G., postopek ustavilo. Z delno zamudno sodbo je prvi toženi stranki naložilo, da je dolžna tožnikom izročiti nepogojno zemljiškoknjižno dovolilo za vpis solastninske pravice v korist vsakokratnih lastnikov posameznih delov večstanovanjske stavbe v G., A. 3/c pri stavbišču parc. št. 1207/5 k.o. G. in izstavitev nepogojnega zemljiškoknjižnega dovolila, na podlagi katerih se bo pri zemljiščih parc. št. 1209/9, 1209/10 in 1209/11, vse k.o. G., vpisala solastninska pravica v korist vsakokratnih lastnikov posameznih delov večstanovanjske stavbe v G., A. 3/c, št. stavbe 2060 in večstanovanjske stavbe v G., A. 3/d, št. stavbe 2061.ES, vse v 15.dneh po pravnomočnosti, sicer bo tako listino nadomestila sodba. Izdajo delne zamudne sodbe zoper prvo toženo stranko je sodišče prve stopnje utemeljilo z obrazložitvijo, da so izpolnjeni vsi predpisani pogoji 318. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/07; UPB; št. 45/08; ZPP).

Zoper delno zamudno sodbo sta se pritožila prvi toženec in tretja toženka, oba iz vseh pritožbenih razlogov in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podredno pa, da jo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Prvi toženec sodišču prve stopnje očita, da je kršilo procesne predpostavke in zmotno uporabilo materialno pravo, ker je odločalo le o zahtevku za izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila. Poudarja, da tožniki z ugotovitveno tožbo zahtevajo ugotovitev ničnosti pogodb in posledično izbris zemljiškoknjižnih vpisov in izstavitev zemljiškoknjižnih listin. Povzema primarni tožbeni zahtevek, ki so ga postavili tožniki, in podrejeno uveljavljeni tožbeni zahtevek ter ugotavlja, da se je šele podrejeni tožbeni zahtevek glasil točno tako, kot ga je v izreku izpodbijane sodbe zapisalo sodišče prve stopnje. Sodišče prve stopnje bi moralo odločati najprej o primarnem tožbenem zahtevku, saj je od njegove odločitve odvisna tudi nadaljnja usoda podrejenega tožbenega zahtevka. Primarno se ugotavlja ničnost sklenjenih pogodb, kar pomeni, da mora biti ugotovitev ničnosti, kot tudi vzpostavitve v prejšnje stanje, ki je vsebovana v tožbenem zahtevku, naperjena proti vsem pogodbenim strankam in postane tudi odločitev o ničnosti pravnomočna zoper vse pogodbene stranke kumulativno. Odločitev je lahko enotna le za vse stranke, kar pomeni, da stranke nastopajo kot enotni in nujni sosporniki. Če se je le en toženec spustil v spor, so se spustili vsi in gredo v prid vsem vsi ugovori, ki jih je podal le eden izmed njih. Že en sam sospornik z odgovorom na tožbo prepreči izdajo zamudne sodbe. Ker je predmetna izpodbijana sodba izdana samo zoper prvega toženca stranko in še to zgolj z odločitvijo o podrejenem tožbenem zahtevku, je sodba ne samo nepravilna in nezakonita, pač pa tudi nedopustna. Tožniki, ki so solastniki stavbe A. 3/c in A. 3/d, so enotni in nujni sosporniki. Tožniki zahtevajo izstavitev zemljiškoknjižne listine za vpis solastninske pravice na stavbišču parc. št. 1207/5 in zemljiščih parc. št. 1209/9, 1209/10 in 1209/11, vse k.o. G. ki pa ne predstavljajo pripadajočih zemljišč samo objektoma 3/d in 3/c, kot to zahtevajo tožniki, temveč pripadajo ta zemljišča tudi objektoma 3/b in 3/a in se lahko solastninska pravica dodeli samo vsem objektom skupaj kot celota. Tožniki torej niso pravi (tožiti bi morali tudi solastniki stavbe A. 3/a in 3/b), in bi moralo sodišče že iz tega razloga zavrniti tožbeni zahtevek. Glede določitve pripadajočega zemljišča k stavbam A. 3/c in 3/d v G., se sodišče prve stopnje nepravilno opira zgolj na predpise iz preteklih obdobij, čeprav bi bilo treba uporabiti maja 2008 sprejeti Zakon o pridobitvi (pravilno vzpostavitvi) etažne lastnine na predlog pridobitelja posameznega dela stavbe in o določanju pripadajočega zemljišča k stavbi (Ur. l. RS, št. 45/2008; ZVEtL), ki odpravlja vse pomanjkljivosti, ki jih nista in jih še vedno ne moreta rešiti Zakon o zemljiški knjigi (Ur. l. RS, št. 58/2003 s spremembami in dopolnitvami; ZZK-1) ter Stvarnopravni zakonik (Ur. l. RS, št. 87/2002; SPZ), v zvezi z vpisom lastninske pravice v zemljiško knjigo. V nadaljevanju prikazuje ureditev po ZVEtL in ugotavlja, da bi bilo treba ustrezno pripadajoče zemljišče določiti v nepravdnem postopku. Za pravilno določitev pripadajočega zemljišča bi bi bilo treba vključiti ustreznega izvedenca urbanističnega stroke in ne le izvedenca gradbene stroke, pri čemer je sodišče prve stopnje izdalo delno zamudno sodbo, ne da bi izvedensko mnenje prejelo. Šele v nadaljevanju postopka se bo izkazalo, ali določeno zemljišče pripada več stavbam, in bo nepravdno sodišče moralo po uradni dolžnosti postopati v skladu z 28. členom ZVEtL, saj gre za zemljišče, ki je skupno pripadajoče zemljišče več stavbam.

Tretja toženka sodišču prve stopnje očita, da modificiranega tožbenega zahtevka ni vročilo v odgovor prvi toženi stranki. Ker gre za enotno nujno sosporništvo in se zadeva lahko reši enako le za vse tožence, je sodišče prve stopnje kršilo določila ZPP in napačno uporabilo materialno pravo. V celoti se pridružuje pritožbenim navedbam prve tožene stranke.

Pritožba prvega toženca ni utemeljena, pritožba tretje toženke je nedovoljena.

Toženca drug drugemu nista odgovorila na pritožbo in nanjo niso odgovorili niti tožniki.

Sodišče prve stopnje je v razlogih sodbe (2., 3., 6. stran) pojasnilo, da je odločalo o primarnem tožbenem zahtevku, ki se nanaša le na prvega toženca (v nadaljevanju toženec), in je upoštevalo dejansko stanje, ki se nanj nanaša, saj na tožbo ni odgovoril. Čeprav sodišče prve stopnje tega ni izrecno navedlo, je očitno, da se na parcelne številke, glede katerih je z delno zamudno sodbo tožencu naložilo izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila, ne nanaša zahtevek na ugotovitev ničnosti (1. točka primarnega tožbenega zahtevka) in tudi ne na vzpostavitev v prejšnje stanje (2. točka, 3. točka primarnega tožbenega zahtevka). Zemljišči s parc. št. 1207/5 in parc. št. 1209/5 (po parcelaciji parc. št. 1209/9, 1209/10 in 1209/11), vse k.o. G., nista bili predmet kupoprodajnih pogodb, ki jih je sklepal toženec, ki je v zemljiški knjigi vknjižen kot lastnik.

O pritožbi toženca: Neutemeljen je pritožbeni očitek toženca, da so vsi trije toženci nujni in enotni sosporniki. Posledično odgovor na tožbo, ki sta ga podala druga dva toženca, ne more preprečiti izdaje zamudne sodbe le zoper toženca (na tožbo ni odgovoril) in ni treba, da bi bila sodba enaka za vse stranke.

Sodišče prve stopnje je očitno, čeprav tega ni izrecno zapisalo, odločalo o 4. točki primarnega tožbenega zahtevka, uveljavljenega v tožbi 14.6.2005, spremenjenega s pripravljalno vlogo 14.4.2008, ko je glede na parcelacijo parc. št. 1209/5 v parc. št. 1209/9, 1209/10 in 1209/11 prilagodila tožbeni zahtevek novo nastalemu stanju. Res so v tej točki navedene tudi druge parcele, vendar se delna zamudna sodba nanje ne nanaša. Podrejen tožbeni zahtevek, v katerem so sicer navedene le parcelne številke, o katerih je odločalo sodišče prve stopnje z delno zamudno sodbo, ima povsem drugačno trditveno podlago kot primarni tožbeni zahtevek (V. točka tožbe). Sodišče prve stopnje je upoštevalo trditveno podlago, ki se nanaša na primarni tožbeni zahtevek (4., 5., 6. stran obrazložitve sodbe). Zgolj dejstvo, na katerega se sklicuje pritožnik, da se podrejeni tožbeni zahtevek glasi točno tako, kot ga je v izreku sodbe zapisalo sodišče prve stopnje, ob dejstvu, da se na iste parcelne številke nanaša tudi primarni tožbeni zahtevek (4. točka primarnega tožbenega zahtevka, popravljena s pripravljalno vlogo 24.4.2008) in je sodišče prve stopnje tudi izrecno zapisalo, da je odločalo o primarnem tožbenem zahtevku, ne nudi podlage za sklep pritožbenega stališča, da je sodišče prve stopnje odločalo o podrejenem tožbenem zahtevku. Očitane kršitve (nepravilna uporaba 2. odstavka 180. člena ZPP), sodišče prve stopnje zato ni zagrešilo.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo le o enem od tožbenih zahtevkov in to le zoper prvega toženca (ZPP ne izključuje možnosti izdaje delne zamudne sodbe). Sodišče prve stopnje v razlogih sodbe navaja (3. stran sodbe), da so izpolnjeni vsi z zakonom predpisani pogoji za izdajo zamudne sodbe po 1. odstavku 318. člena ZPP zoper prvega toženca. V nadaljevanju obrazložitve sicer delno ocenjuje dokaze in delno obrazložitev nanje tudi opre, kar pa na pravilnost in zakonitost odločitve ni vplivalo in tudi ne onemogoča preizkusa sklepčnosti tožbe in obstoja drugih pogojev 318. člena ZPP. Lahko bi bilo kršeno načelo kontradiktornosti (8. točka 2. odstavka 339. člena ZPP), česar pa toženec izrecno ne uveljavlja, pritožbeno sodišče pa nanj (od uveljavitve ZPP-D; Ur. l. RS, št. 45/08) ne pazi več po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP).

Pri izdaji zamudne sodbe je sodišču na podlagi 3. točke 1. odstavka 318. člena ZPP prepuščena le presoja materialnopravne sklepčnosti (da iz v tožbi navedenih dejstev izhaja materialnopravna posledica, ki obsega tožbeni zahtevek) in na podlagi 4. točke 1. odstavka 318. člena ZPP, da tožbi priloženi dokazi ne nasprotujejo v tožbi navedenim dejstvom, prav tako pa ne splošno znanim dejstvom. Sodišče torej ob preverjanju predpostavk za izdajo zamudne sodbe ne ugotavlja dejanskega stanja in tudi ne ocenjuje dokazov. Pri presoji sklepčnosti tožbe mora presoditi, ali je tožbeni zahtevek, ki izhaja iz dejstvene podlage tožbe, utemeljen, pri čemer se šteje, da so trditve v tožbi resnične, ker jim toženec ni nasprotoval (pasivnost toženca se šteje kot priznanje tožnikovih trditev – tako imenovana afirmativna litiskontacija). Sodišče v postopku izdaje zamudne sodbe torej ne ugotavlja dejanskega stanja (za podlago vzame dejansko stanje, navedeno v tožbi), posledično zamudne sodbe tudi ni dopustno izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (2. točka 1. odstavka 338. člena ZPP). Pritožbeno razlogovanje in dokazovanje, da zemljišča s parc. št. 1209/9, 1209/10 in 1209/11 ne pripadajo le objektoma 3/c in 3/d, temveč tudi objektom 3/a in 3/b, katerih lastniki niso tožniki, meri na izpodbijanje dejanskega stanja in je zato neupoštevno. Toženec na tožbo, v kateri so tožniki trdili, da je med drugim parc. št. 1209/5 k.o. G. (po parcelaciji parc. št. 1209/9, 1209/10 in 1209/11) v uporabi in posesti etažnih lastnikov in lastnikov lokalov in je potrebna nemoteni uporabi posameznih enot v stanovanjskih stavbah A. 3/c in 3/d ter služi tem, zato predstavlja skupne dele bloka, ni odgovorila. Materialnopravno zmotno pa je pritožbeno stališče, da bi morali biti tožniki tudi solastniki objektov 3/b in 3/a, ker za enotno sosporništvo (196. člen ZPP) ni podlage.

Upoštevaje (neprerekane) trditve v tožbi, da jim je investitor (pravni prednik prve tožene stranke) prodal stanovanja skupaj s pravico uporabe na funkcionalnem zemljišču, ni pa predlagal ureditve zemljiškoknjižnega stanja tako, da bi bili tožniki kot etažni lastniki vpisani kot solastniki na stavbišču in funkcionalnem zemljišču, tožniki upravičeno terjajo, da jim prva tožena stranka izstavi nepogojno zemljiškoknjižno dovolilo.

Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo (pravna podlaga, obrazložena na 4. in 5. strani sodbe) in je zmotno pritožbeno zavzemanje, da bi moralo uporabiti maja 2008 sprejeti ZVEtL. Po izrecni določbi 33. člena ZVEtL se namreč postopki, začeti po določbah 1. odstavka 33. člena ZVEtL (na podlagi 2. in 3. odstavka 190. člena Stanovanjskega zakona – Ur. l. RS, št. 69/03 s spremembami in dopolnitvami; SZ-1), dokončajo po dosedanjih predpisih. V predmetni zadevi je bila tožba vložena 24.6.2005, kar je pred uveljavitvijo ZVEtL. Tožniki kot podlago zahtevku za parc št. 1207/5 in za parc. št. 1209/9, 1209/10 in 1209/11, vse k.o. G., navajajo 190. člen SZ-1, po katerem se šteje, da je skupni del večstanovanjske stavbe zemljišče, na katerem stoji stavba, in da med skupne dele stanovanjske stavbe spadajo zemljišča, na katerih so imeli na dan uveljavitve Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (Ur. l. RS, št. 44/97 s spremembami in dopolnitvami; ZLNDL) pravico uporabe etažni lastniki, ne glede na to, ali so bila ta zemljišča določena kot funkcionalna zemljišča ali ne. Če v zemljiški knjigi pravica uporabe ni vpisana v korist etažnih lastnikov (3. odstavek 190. člena SZ-1), se pravica uporabe na dan uveljavitve ZLNDL ugotavlja na podlagi dokumentov in pravnih aktov, na podlagi katerih je potekala gradnja večstanovanjske stavbe.

Na parc. št. 1207/5 in na parc. št. 1207/6 k.o. G., ki predstavljata stavbišče večstanovanjske stavbe, in sicer prvo stavbišče A. 3/c in drugo stavbišče A. 3/d, so tožniki v tožbi (III. točka tožbe) utemeljevali zahtevek za izdajo nepogojnega zemljiškoknjižnega dovolila, na podlagi katerega bodo lahko na stavbišču parc. št. 1207/5 k.o. G. vpisali solastninsko pravico, s trditvijo, da predstavljata stavbišče k večstanovanjski hiši A. 3/c in 3/d. Materialnopravna podlaga temu zahtevku je, kot je pravilno obrazložilo že sodišče prve stopnje (5. stran obrazložitve), določba 2. odstavka 190. člena SZ-1, po kateri se šteje, da je skupni del večstanovanjske stavbe zemljišče, na katerem stoji stavba. Enako določa tudi 7. člen ZVEtL, ki glede na že omenjeni 33. člen ZVEtL, ne pride v poštev. Ugotoviti je torej treba, da je tožbeni zahtevek, ki izhaja iz dejanske podlage, utemeljen in da je tožba v tem delu sklepčna. Sicer pa toženec odločitvi v tem delu obrazloženo niti ne oporeka. Pritožbeno sodišče le še pripominja, da je glede stavbišča, na katerem stoji večstanovanjska stavba A. 3/d (parc. št. 1207/6 k.o. G.) med postopkom že prišlo do vknjižbe lastninske pravice v korist etažnih lastnikov in je posledično tožeča stranka v tem delu tožbo tudi umaknila (1. točka izreka izpodbijane odločbe).

V III. točki tožbe so tožniki glede parc. št. 1209/5 navajali, da so s kupoprodajnimi pogodbami o nakupu posameznih stanovanj ter s kupnimi pogodbami o nakupu poslovnih prostorih, pridobili lastninsko pravico na stanovanju oz. poslovnem prostoru ter pravico souporabe na stavbišču in skupnih delih stavbe, ki služijo lastnikom in so na te funkcionalno vezani ter na funkcionalnem zemljišču. Pravico uporabe oziroma solastninsko pravico so na dan uveljavitve ZLNDL med drugim imeli tudi na sedanji parc. št. 1209/5, (po parcelaciji parc. št. 1209/9; 1209/10; 1290/11), ki predstavlja gradbeno parcelo oziroma funkcionalno zemljišče k stavbam ter dovozno in dostopno pot, parkirišče ter zelenice k tem večstanovanjskim hišam in so ta zemljišča v zemljiški knjigi oziroma v katastrskih podatkih pisana kot dvorišča. Izhodiščna cena za m2 stanovanja je vključevala tudi strošek zunanje ureditve in so z nakupom stanovanj oziroma posameznih enot v bloku A. 3/c in 3/d plačali tudi parkirišča, dostopne in dovozne poti, zelenice, kar vse je bilo predmet zunanje ureditve po gradbenem in lokacijskem dovoljenju in kar je razvidno tudi iz projekta zunanje ureditve z načrtom zunanje ureditve. Tožbeni zahtevek, ki izhaja iz dejanske podlage, je utemeljen in je tožba sklepčna.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da predloženi dokazi potrjujejo tožbene navedbe, kar pomeni, da ni ugotovilo nasprotij med v tožbi navedenimi dejstvi ter predloženimi dokazi, kar bi sicer terjal preizkus obstoja predpostavke za izdajo zamudne sodbe po 4. točki 1. odstavka 318. člena ZPP. Toženec v pritožbi ne trdi, da bi nasprotje obstajalo, pritožbeno sodišče pa ga tudi ni ugotovilo. Sodišče v postopku izdaje zamudne sodbe ne sme ocenjevati predloženih dokazov, še manj pa pribavljati nove dokaze. Neutemeljen je zato pritožbeni očitek, da bi moralo sodišče prve stopnje z izdajo delne zamudne sodbe vsaj počakati do prejema izvedenskega mnenja.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da so glede zemljišč, ki so v lasti prvega toženca stranke in na katere se nanaša delna zamudna sodba, izpolnjeni pogoji 318. člena ZPP in je zato odločitev sodišča prve stopnje pravilna in zakonita, pritožba toženca pa neutemeljena. Pritožbeno sodišče je zato njegovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

O pritožbi tretje toženke: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločalo le o tožbenem zahtevku zoper prvo toženo stranko (o tožbenem zahtevku zoper tretje toženo stranko ni odločalo). Zemljišča, glede katerih je sodišče prve stopnje tožbenem zahtevku ugodilo, so zemljiškoknjižno vpisana na prvo toženo stranko in se tožbeni zahtevek na ugotovitev ničnosti in vzpostavitev v prejšnje stanje nanje ne nanaša, spričo česar tretja tožena stranka ni nujna sospornica (196. člena ZPP). Ker se nanjo izpodbijana zamudna sodba ne nanaša, bi bila njena pritožba dovoljena le, če bi bila nujna in enotna sospornica. Ker to ni, nima pravnega interesa za pritožbo in jo je pritožbeno sodišče kot nedovoljeno zavrglo (352. člen ZPP).

Pritožnika s pritožbama nista uspela in sama nosita pritožbene stroške (1. odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP). Odločitev o zavrnitvi pritožbenih stroškov je vsebovana v odločitvi o zavrnitvi oziroma zavrženju pritožbe.