Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v prvem odstavku izreka izpodbijane sodbe zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice za ugotovitev nezakonitosti napotitve tožnice na začasno čakanje na delo na podlagi obvestila z dne 6. 1. 2010 in njen tožbeni zahtevek za izplačilo celotnega prikrajšanja pri plači do zneska plače, ki bi jo tožnica prejemala, če ne bi bila napotena na začasno čakanje na delo za čas nezakonite napotitve na začasno čakanje na delo, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti mesečnih plač do plačila in plačilom prispevkov zavodom pokojninskega in invalidskega in zdravstvenega zavarovanja ter odvodom ustreznih davkov od ugotovljenega prikrajšanja. V drugem odstavku izreka je naložilo tožnici, da je dolžna toženi stranki povrniti njene pravdne stroške v višini 723,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, po poteku 8 dnevnega paricijskega roka do plačila, pod izvršbo.

Zoper navedeno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnica in predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da njenemu tožbenemu zahtevku v celoti ugodi oziroma podredno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da tožena stranka ni zadostila pogojem 6. člena (pravilno 6. odstavka 2. člena) ZDPNP, po katerem lahko uveljavljajo pravice do delnega povračila izplačanih nadomestil plač zgolj delodajalci, katerih izguba v preteklih 12 mesecih znaša manj kot polovico osnovnega kapitala in delodajalci, katerih premoženje je večje od njegovih obveznosti. O tem dejstvu prvostopenjsko sodišče ni zavzelo stališča, zato je po oceni tožnice s tem storilo absolutno bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je dejansko stanje tudi nepopolno ugotovilo, saj je obstajal dogovor o ukrepih za izboljšanje poslovanja, ki sta ga 1. 2. 2010 sklenila tožena stranka, reprezentativni sindikati pri toženi stranki ter svet delavcev tožene stranke. Ta dogovor pa za konkretno razmerje ne more biti uporabljen, saj v trenutku, ko je bila tožnica napotena na čakanje, ta dogovor še ni bil sklenjen. Potrebno bi bilo ugotavljati, kakšni predpisi oziroma dogovori med toženo stranko in sindikati so bili veljavni v času odreditve ukrepa začasnega čakanja na delo. Obstoj pisnega dogovora v tem obdobju je izrecno izpostavila pooblaščenka tožene stranke na glavni obravnavi 5. 10. 2010. Da je bila tožena stranka dolžna pri izbiri delavcev, napotenih na začasno čakanje, upoštevati kriterije izbire, je odločilo že Delovno sodišče v Mariboru v zadevi opr. št. Pd 477/2009 (sodba z dne 16. 4. 2010).

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo niti v pritožbi zatrjevane bistvene kršitve določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, niti preostalih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in da je na popolno in pravilno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

Neutemeljen je pritožbeni očitek tožnice o bistveni kršitvi določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki naj bi jo sodišče prve stopnje storilo s tem, da se ni opredelilo do konkretno zatrjevanih dejstev tožnice. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe ugotovilo, da je tožena stranka s sklepom št. 58 z dne 21. 12. 2009 ukrep začasnega čakanja na delo podaljšala za obdobje od 1. 1. 2010 do 30. 6. 2010. Ugotovilo je, da je pri tem pridobila tudi soglasje Zavoda RS za zaposlovanje, pri čemer je ta ugotovil, da tožena stranka izpolnjuje vse pogoje za takšen ukrep v skladu z Zakonom o delnem povračilu nadomestila plače (ZDPNP, Ur. l. RS, št. 42/2009). Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe zares ni izrecno zapisalo, da je tožena stranka zadostila pogojem iz 2. člena ZDPNP, vendar pa je glede na celotno (sicer skromno) obrazložitev izpodbijane sodbe potrebno zaključiti, da je sodišče prve stopnje vendarle ugotovilo, da je tožena stranka izpolnjevala pogoje za uveljavljenje pravice do delnega povračila izplačanih nadomestil plače, saj se je sklicevalo na aneks št. 1 k pogodbi o delnem povračilu nadomestila plače in k pogodbi o povračilu stroškov usposabljanja delavcev na začasnem čakanju na delo (B2). Iz tega aneksa, ki sta ga dne 12. 1. 2010 dogovorila tožena stranka in Zavod RS za zaposlovanje, izhaja, da je tožena stranka izpolnila vse pogoje za delno povračilo izplačanih nadomestil plač delavcem, ki jim začasno ne more zagotavljati dela. Pritožbeno sodišče ob tem še ugotavlja, da tudi listina, ki jo je v spis vložila tožnica (A6 – ugotovitve in obvestilo poslovodstva tožene stranke, sveta delavcev tožene stranke in sindikatov tožene stranke z dne 12. 1. 2010) ne daje podlage za ugotovitev, da tožena stranka ni izpolnjevala pogojev za uveljavljanje pravice do delnega povračila izplačanih nadomestil delavcem na začasnem čakanju na delo.

Sodišče prve stopnje je v postopku ugotovilo, da za obdobje od 1.1 .2010 do 30. 6. 2010 med toženo stranko in sindikatom kriteriji (za ugotovitev, katere delavce bo tožena stranka napotila na začasno čakanje) niso bili dogovorjeni, ZDPNP pa tudi ni predvideval uporabe posebnih kriterijev. Ob upoštevanju te ugotovitve je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da je tožena stranka tožnico zakonito poslala na začasno čakanje za čas od 11. 1. 2010 do 30. 6. 2010. V zvezi s tem je neutemeljen pritožbeni očitek tožnice o zmotni oziroma nepopolni ugotovitvi dejanskega stanja in zmotni uporabi materialnega prava, ker sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, kakšni predpisi oziroma dogovori med toženo stranko in sindikati so bili veljavni v času odreditve ukrepa začasnega čakanja na delo. V postopku pred sodiščem prve stopnje namreč ni bilo niti zatrjevano, da je med toženo stranko in sindikatom obstajal poseben dogovor oziroma kakršenkoli predpis, ki bi v spornem obdobju poleg ZDPNP urejal postopek in način napotitve delavcev na začasno čakanje na delo oziroma ki bi toženo stranko zavezoval k uporabi kriterijev pri določitvi takšnih delavcev. Neosnovana je pritožbena navedba tožnice, da je pooblaščenka tožene stranke na glavni obravnavi 5. 10. 2010 izrecno izpostavila, da je obstajal pisni dogovor tožene stranke in sindikatov pri toženi stranki, ki je delodajalca pri napotitvi delavcev na začasno čakanje na delo zavezoval k uporabi kriterijev pri določitvi takšnih delavcev. Iz zapisnika naroka za glavno obravnavo dne 5. 10. 2010 izhaja, da je pooblaščenka tožene stranke navajala, da zakon za drugo čakanje, t.j. za čas od 1. januarja do 30. junija 2010, ne določa prav nobenih kriterijev za napotitev na čakanje in je izključno v pristojnosti delodajalca, da določi listo. Dodala je še, da je šlo v zadevi Š. za prvo čakanje (za čas od 1. julija do 31. decembra 2009) in takrat so bili upoštevani kriteriji iz dogovora med toženo stranko in sindikati, kar pa v drugem primeru ni več prihajalo v poštev. Na podlagi citirane navedbe pooblaščenke tožene stranke ni mogoče zaključiti, da je pri toženi stranki v spornem obdobju obstajal pisni dogovor med toženo stranko in sindikati, ki bi toženo stranko v zvezi z napotitvijo delavcev na začasno čakanje na delo zavezoval k uporabi kriterijev pri določanju teh delavcev. Pritožbeno sklicevanje tožnice na dogovor z dne 1. 2. 2010, ki ga ni v spis vložila nobena od strank (niti se ni nanj sklicevala nobena od strank v postopku pred sodiščem prve stopnje) pa predstavlja pritožbeno novoto, ki je pritožbeno sodišče z ozirom na prvi odstavek 337. člena ZPP ni upoštevalo.

Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek tožnice o različni sodni praksi prvostopenjskega sodišča, sklicujoč se na odločitev prvostopenjskega sodišča v zadevi Pd 477/2009 (sodba z dne 16. 4. 2010). V citirani zadevi je prvostopenjsko sodišče presojalo zakonitost napotitve na začasno čakanje za drugo obdobje (za obdobje v letu 2009), pri čemer je svojo odločitev utemeljilo s sklenjenim dogovorom med toženo stranko in sindikati, ki je vseboval tudi kriterije za določitev delavcev, ki bodo napoteni na začasno čakanje na delo. V tem individualnem delovnem sporu pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da takšnega dogovora ni bilo. To pomeni, da je sodišče prve stopnje v tej zadevi odločalo na podlagi drugače ugotovljenega dejanskega stanja, kar je privedlo tudi do drugačne odločitve.

Ker niso bili podani niti s pritožbo uveljavljeni razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo tožnice zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Ker tožnica s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.