Jedro

Vojaški material (bomba), ki ga je med vojno našel otrok (fant star 11 let in pol), in je iz njega odstranil detonator, pri čemer je prišlo do eksplozije in poškodbe otroka, je šteti za zapuščeni vojaški material v smislu 2. odst. 2. čl. ZCI.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odpravi odločba Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve Republike Slovenije z dne 26.5.1995.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka v postopku revizije odpravila odločbo Upravne enote z dne 10.3.1995 in tožniku ni priznala statusa in pravic civilnega invalida vojne. Tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe navaja, da je ob reviziji prvostopne odločbe, opravljene po uradni dolžnosti, ugotovila, da je prvostopni organ priznal tožniku status civilnega invalida vojne v nasprotju z 2. členom Zakona o civilnih invalidih vojne. Za zapuščeni vojaški material v smislu 2. odstavka 2. člena že navedenega zakona je šteti tisti material, ki ostane po končani dejavnosti vojaških enot na določenem območju brez nadzorstva in zaščite, ne da bi pred nastankom poškodbe posegla vanj katerakoli oseba z namenom zbiranja, uporabljanja ali s kakršnimkoli drugim namenom. Tožnik, kot je razvidno iz njegove izjave in izjav prič, je vedel, da je našel vojaški material. Iz kraja, kjer je bil, ga je odnesel z namenom, da bi iz njega izločil dinamit in ga kasneje uporabil prav zaradi njegove lastnosti, da povzroči eksplozijo. Zaradi navedenega je najdena bomba izgubila lastnost zapuščenega vojaškega materiala, pretrgana pa je bila tudi vzročna zveza med njim in poškodbo. Ker torej navedene bombe, s katero se je poškodoval tožnik, v smislu zakona ni mogoče šteti za zapuščeni vojaški material, tudi poškodbe, ki je nastala ob eksploziji njenega detonatorja, ni mogoče šteti za poškodbo, povzročeno po zapuščenem vojaškem materialu in zato tožniku tudi ni mogoče priznati statusa civilnega invalida vojne.

Tožnik toži zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe zakona. Res je, da do poškodbe z italijansko ročno bombo, ki jo je našel v "spodnjem koritu" v gmajni cca 300 m pod hišo, ni prišlo takoj in na kraju, kjer je bombo našel, vendar to ne spremeni dejstva, da je bomba predstavljala zapuščeni vojaški material. To še zlasti iz razloga, ker je bila bomba od najdbe do nesreče v posesti tožnika (ker jo je kot otrok skrival pred starši), kar pomeni bistveno drugačno situacijo, kot če bi bombo dobil od druge osebe. Tožnikovo ravnanje bi morala tožena stranka presojati z vidika enajst in pol let starega otroka, ki ga strelno orožje in eksplozivni material privlači, ni pa poučen in sposoben z njim ravnati. Sklep tožene stranke, da je zaradi časovnega odmika med najdbo zapuščenega materiala in nesrečo pretrgana vzročna zveza med lastnostjo zapuščenega vojaškega materiala in poškodbo, v zakonu nima opore. Predlaga, da sodišče odpravi izpodbijano odločbo.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri pravnih in dejanskih ugotovitvah izpodbijane odločbe in predlaga, da sodišče tožbo zavrne. Tožba je utemeljena.

V stvari je sporno pravno vprašanje, kaj je v smislu 2. odstavka 2. člena Zakona o civilnih invalidih vojne - ZCI (Uradni list RS št. 56/92) šteti za poškodbo, povzročeno po zapuščenem vojaškem materialu, kar je po tej določbi predpogoj za priznanje statusa civilnega invalida vojne - žrtve vojnega materiala. Po navedeni zakonski določbi je žrtev vojnega materiala nevojaška oseba, ki je dobila trajno anatomsko in funkcionalno okvaro organizma zaradi poškodbe, povzročene po vojaškem materialu. Sodišče se sicer strinja s stališčem tožene stranke, da je v smislu navedene zakonske določbe šteti za vojaški material tisti material, ki ostane po končani dejavnosti vojaških enot na določenem območju brez nadzorstva in zaščite, kar v tem primeru niti ni sporno, ne more pa se v celoti strinjati s tistim delom stališča, ki izključuje vsakršen poseg v ta material po katerikoli osebi z namenom zbiranja, uporabljanja ali s kakršnimkoli drugim namenom. Po mnenju sodišča je potrebno v takih primerih presojati dejansko stanje tudi z vidika po kakšni osebi je bil zapuščeni vojaški material najden (po otroku oziroma odrasli osebi, sposobni presojati svoja dejanja). Ni sporno, da je poškodbo povzročila italijanska bomba, ki jo je našel tožnik, tedaj še otrok in je ta kasneje, ob prisotnosti še drugih otrok, iz nje odstranil detonator, pri čemer je prišlo do eksplozije in poškodbe tožnikove leve roke. V tem primeru sicer res ni sporno, da do navedene poškodbe ni prišlo na mestu, kjer je tožnik našel bombo, vendar pri tem sodišče posebej opozarja na splošno znano dejstvo, da otroke, še posebej fante tožnikove starosti v času dogodka (enajst let in pol) privlači strelno orožje in na sploh strelni material, zato bi bilo od njih v primerih, ko tak material najdejo, nerealno pričakovati oziroma zahtevati enako ravnanje kot od odraslih oseb, ki so sposobne presojati svoja dejanja in zanje tudi odgovarjati. Glede na dejstvo, da je v tem primeru zapuščeno bombo našel enajst in pol leten fant, in glede na starost in s tem povezana že prej navedena splošno znana dejstva, ni mogoče pritrditi že navedenemu stališču tožene stranke. V skladu z navedenimi pravno pomembnimi okoliščinami je v tem primeru po mnenju sodišča šteti bombo, ki je leta 1944 povzročila tožnikovo poškodbo, za zapuščeni vojaški material, kar posledično tudi pomeni, da pretrganje vzročne zveze med tožnikovo poškodbo in najdenim zapuščenim vojaškim materialom, na kar tožena stranka opira svojo odločitev, nima podlage v okoliščinah, ugotovljenih v upravnem postopku.

Zato je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 2. odstavka 42. člena Zakona o upravnih sporih, ki ga je smiselno uporabilo kot republiški predpis skladno s 1. odstavkom 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).