Jedro

Če je tožnik investiral v nepremičnino, ki ni bila toženkina last ne v času investicij in ne kdaj pozneje, ni prišlo premika premoženja v njeno koristi (oziroma glede na dikcijo 190. člena OZ ni bila obogatena) na škodo tožnika, ne obstoji njena obveznost restitucije. Okoliščina, da je sklenila najemno pogodbo s tožnikom, v tej povezavi. Presoja nižjih sodišč o odsotnosti toženkine pasivne legitimacije, ki je narekovala zavrnitev tožnikovega zahtevka, je materialnopravno pravilna.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo nasprotni tožbeni zahtevek Z. L., da mu mora B. B. plačati 6.500.000 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3.5.1993 dalje. Zavrnilno sodbo je sodišče druge stopnje potrdilo.

2. Zoper sodbo sodišča druge stopnje je (nasprotni) tožnik vložil revizijo. Uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve procesnih pravil pred obema nižjima sodiščema in zmotne uporabe materialnega prava. Bistvene revizijske trditve bodo povzete v nadaljevanju, ko bo revizijsko sodišče nanje odgovorilo.

3. Revizija je bila vročena (nasprotni) toženki, ki nanjo ni odgovorila in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije (375. člen Zakona o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/99 s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju ZPP).

Revizija ni utemeljena.

4. B. B. je s pogodbo z dne 1.11.1985 Z. L. oddala v najem za opravljanje gostinske dejavnosti poslovni prostor v K. Po petih letih je pogodbo odpovedala in zahtevala izpraznitev poslovnega prostora.

5. Z. L. svoj zahtevek utemeljuje s trditvami o vlaganjih v poslovni prostor, ki se v času uporabe le-tega niso amortizirala, zaradi česar naj bi bila B. B. obogatena. Pravno podlago njegovemu zahtevku torej predstavlja določba 210. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/78, v nadaljevanju ZOR), ki ureja medsebojna razmerja pravnih subjektov v primerih, ko pride do prehoda premoženja iz sfere enega v sfero drugega, pa ta prehod nima podlage v pravnem poslu ali v zakonu ali drugem predpisu oziroma se podlaga ni uresničila ali je pozneje odpadla. Nižji sodišči sta zahtevek zavrnili, ker sta ugotovili, da B. B. nikoli, tudi ne v času vlaganj, ni bila lastnica sporne nepremičnine in na podlagi tega presodili, da ni pasivno legitimirana.

6. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP). Zato so nedovoljene vse tiste revizijske trditve, s katerimi (nasprotni) tožnik graja ugotovitev nižjih sodišč, da (nasprotna) toženka nikoli ni bila lastnica sporne nepremičnine; da je (nasprotna) toženka v odgovoru na tožbo sama zapisala, da je bila v času sklenitve najemne pogodbe lastnica lokala, kasneje pa je lastništvo zopet prešlo na njeno mamo; da je M. B. izpovedala, da je nepremičnino dala v upravljanje in gospodarjenje hčeri in je štela, da je lokal hčerin; da je (nasprotna) toženka v najemni pogodbi sama potrdila, da je lastnica v najem oddanega prostora in se pri tem sklicevala na izročilno pogodbo, sklenjeno s svojo materjo; da je najemno pogodbo sklenila in nato tudi izpraznitev poslovnega prostora zahtevala prav toženka; da toženka nikoli ni ugovarjala svoji pasivni legitimaciji in podobno (pri čemer slednje ne drži, saj je takšen ugovor podala v pripravljalni vlogi z dne 5.10.2000, ki ga je sodišče povzelo v prvem odstavku na tretji strani razlogov sodbe).

7. Zahtevek iz naslova neupravičene pridobitve je utemeljen, če se dokaže, da je prišlo do neutemeljenega premika premoženja, zaradi katerega je ena stranka prikrajšana, druga pa obogatena (med prikrajšanjem in obogatitvijo oziroma okoriščenjem mora obstajati vzročna zveza) ter se ugotovi odsotnost pravnega temelja; dolžnost okoriščenca je v prvi vrsti naturalna restitucija (prejeto mora vrniti) in šele, če to ni mogoče, pride v poštev denarna restitucija (nadomestiti mora vrednost dosežene koristi)(1), pri čemer je korist lahko predmet zahtevka le v okviru prikrajšanja. Prehod stvari in drugih premoženjskih koristi, do katerega je prišlo brez s pravom predvidene podlage, mora biti nevtraliziran z mehanizmom vzpostavitve prejšnjega vrednostnega ravnotežja: to korektivno funkcijo ima prav institut neupravičene pridobitve (210. člen in sledeči ZOR oziroma 190. člen in sledeči sedaj veljavnega Obligacijskega zakonika, Uradni list RS, št. 83/2001, v nadaljevanju OZ).(2) Če je tožnik torej investiral v nepremičnino, ki ni bila toženkina last ne v času investicij in ne kdaj pozneje, torej v skladu z zgoraj že obrazloženem, ni prišlo premika premoženja v njeno koristi (oziroma glede na dikcijo 190. člena OZ ni bila obogatena) na škodo tožnika, potem tudi ne obstoji njena obveznost restitucije. Okoliščina, da je sklenila najemno pogodbo s tožnikom, v tej povezavi (ob odločanju o zahtevku iz neupravičene pridobitve) ni relevantna. Presoja nižjih sodišč o odsotnosti toženkine pasivne legitimacije, ki je narekovala zavrnitev tožnikovega zahtevka, je materialnopravno pravilna.

8. Revident trdi, da sta nižji sodišči „prezrli, da gre za kombinacijo najemne in delovršne pogodbe, kar se pogosto dogaja, saj najemniki pogosto investirajo v poslovne ali stanovanjske prostore tako, da se jim obračuna njihova investicija skladno z določili pogodbe“. Poudarja, da je bila najemna pogodba 1.11.1985 sklenjena za 15 let, da se je sam v njej zavezal prostor v celoti adaptirati in da se je z (nasprotno) toženko dogovoril, da se bo najemnina poračunala z vloženimi sredstvi, končni obračun pa bosta pogodbeni stranki napravili po končani adaptaciji v denarju oziroma podaljšanju najemne pogodbe. Najemna pogodba ni bila nikoli razveljavljena. Vlaganja v poslovni prostor v petih letih niso bila amortizirana. Pravkar povzete revizijske trditve bi bilo mogoče razumeti tudi kot uveljavljanje odškodnine za kršitev pogodbe, vendar izrecnih trditev o tem ni, predvsem pa je pomembno, da jih tudi v postopku pred sodiščem prve stopnje ni bilo. Z. L. namreč ni trdil, da bi B. B., ko je najemno pogodbo odpovedala, ravnala protipravno (zgolj dejstvo odpovedi pogodbe namreč za takšno presojo ne zadošča, saj zakon dopušča več položajev, ki najemodajalcu daje možnost odstopa od najema), trditve in zahtevek pa so tipični za zahtevke iz neupravičene pridobitve. Končno revident še izrecno poudari, da kot najemnik in investitor zahteva povrnitev tistega, kar ni porabil z najemnino, kar je, kot je bilo že rečeno, tipičen primer zahtevka iz neupravičene pridobitve.

9. Na procesne kršitve revizijsko sodišče ne pazi po uradni dolžnosti, ampak le na zahtevo stranke, ki mora biti zato obrazložena: postopanje ali opustitve nižjih sodišč, ki naj bi predstavljale kršitev procesnih kršitev, morajo biti konkretizirane bodisi opisno bodisi z navedbo domnevno kršene procesne določbe. Tej zahtevi revizija ni zadostila. Na nekaj mestih sodbama nižjih sodišč očita protispisnost, vendar je iz konteksta razvidno, da v resnici (nedovoljeno) uveljavlja oziroma sugerira drugačne dejanske zaključke od tistih, na katere je revizijsko sodišče vezano in se na podlagi le-teh zavzema za drugačno odločitev.

10. Revizija je torej neutemeljena in jo je revizijsko sodišče zavrnilo (378. člen ZPP).

Op. št. (1): Ada Polajnar Pavčnik, V: Nina Plavšak in soavtorji, Obligacijski zakonik s komentarjem, splošni del, II. knjiga, Gospodarski vestnik Založba, Ljubljana 2003, str. 46. Op. št. (2): Petar Klarić, Martin Vedriš, Gradjansko pravo, Narodne novine, Zagreb 2006, str. 646.