Jedro

Za priznanje pravice do izplačila dela plače za delovno uspešnost iz naslova povečanega obsega dela je bistveno le, ali je javni uslužbenec presegel pričakovane rezultate dela v posameznem mesecu. Pri tem pa ni bistveno, ali je do tega preseganja rezultatov dela prišlo zaradi opravljanja dela delovnega mesta, za katerega je imel javni uslužbenec sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, ali zaradi opravljanja dela drugih delovnih mest, ki jih je javni uslužbenec opravljal po odredbi nadrejenega. V primeru, če je javni uslužbenec dejansko opravljal delo višje vrednotenega delovnega mesta od tistega, za katerega je imel sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, in pri tem ni šlo za preseganje pričakovanih rezultatov dela, je javni uslužbenec lahko upravičen do plačila po dejanskem delu.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo primarni tožbeni zahtevek, da je toženka dolžna tožnici iz naslova povečanega obsega dela za obdobje od 1. 4. 2014 do 31. 1. 2018 plačati bruto razlike v plači v višini 235,68 EUR mesečno z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. dne v prihodnjem mesecu do plačila (točka I izreka). Zavrnilo je podredni tožbeni zahtevek, da ji je iz naslova povečanega obsega dela za obdobje od 1. 4. 2014 do 31. 1. 2018 dolžna plačati bruto razlike v plači v višini 142,83 EUR mesečno z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. dne v prihodnjem mesecu do plačila (točka II izreka). Odločilo je, da je tožnica dolžna toženki povrniti stroške postopka v višini 1.707,76 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka osemdnevnega izpolnitvenega roka do plačila (točka III izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, oziroma podredno da jo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da gre za sodbo presenečenja. Podana je bistvena kršitev določb pravdnega postopka, ker sodišče ni zaslišalo predlaganih prič A.A., B.B., C.C., D.D., E.E., F.F. in G.G.. Zlasti z zaslišanjem priče B.B. bi ugotovilo, da je izpoved priče H.H. neresnična. B.B. je kot fizioterapevt I na podlagi sporazuma o povečanem obsegu dela opravljal delo na delovnem mestu fizioterapevt III in prejel dodatek. To potrjuje njegova pisna izjava. Tožnica je prejela le plačilo nadur, ne pa dodatka za povečan obseg dela. Sodišče ne bi smelo ugotavljati spremenjenih pogojev dela pri toženki, ki naj bi omogočali sklepanje sporazumov, saj toženka tovrstnih navedb ni podala. Odločalo je mimo trditvene podlage, do tožničine trditvene podlage se ni opredelilo. Sodbe ni mogoče preizkusiti. Ni pravilno stališče, da tožnici dodatek ne bi pripadal, če bi ji bile odrejene nadure. Dejstvo, da je tožnica vse delo opravila v rednem delovnem času in da ni opravljala nadurnega dela, ni bistveno. Sodišče ni pojasnilo, zakaj je odločilo v nasprotju z odločitvijo v zadevi VDSS Pdp 33/2020. Pri odločanju o utemeljenosti tožbenega zahtevka ni upoštevalo razlike med delovnim mestom, za katerega je imela tožnica sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, in višje vrednotenim delovnim mestom, na katerem je opravljala delo. Razlogi sodbe so v nasprotju z vsebino listine v spisu (pisna izjava B.B.). Tožnica se sklicuje na odločitev VS RS VIII Ips 11/2020, iz katere izhaja, da delavec, ki opravlja delo drugega isto vrednotenega delovnega mesta, ni upravičen do dodatka za povečan obseg dela, če to opravlja znotraj rednega delovnega časa. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba je bila vročena toženki, ki nanjo odgovarja, predlaga zavrnitev in potrditev izpodbijane sodbe. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. V skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v citirani določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, in tudi ne tistih, ki jih uveljavlja pritožba. Na popolno in pravilno ugotovljeno dejansko stanje je sprejelo materialnopravno utemeljeno odločitev.

6. Plačilo delovne uspešnosti iz naslova povečanega obsega dela opredeljuje 22.e člen Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS, Ur. l. RS, št. 56/02 in nasl.). Ta v prvem odstavku med drugim določa, da se javnemu uslužbencu lahko izplača del plače za delovno uspešnost iz naslova povečanega obsega dela za opravljeno delo, ki presega pričakovane rezultate dela v posameznem mesecu, če je na ta način mogoče zagotoviti racionalnejše izvajanje nalog uporabnika proračuna. Glede na navedeno je torej za priznanje pravice do izplačila dela plače za delovno uspešnost iz naslova povečanega obsega dela bistveno le, ali je javni uslužbenec presegel pričakovane rezultate dela v posameznem mesecu (prim. sklep VS RS VIII Ips 56/2020 in VIII Ips 11/2020). Pri tem pa ni bistveno, ali je do tega preseganja rezultatov dela prišlo zaradi opravljanja dela delovnega mesta, za katerega je imel javni uslužbenec sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, ali zaradi opravljanja dela drugih delovnih mest, ki jih je javni uslužbenec opravljal po odredbi nadrejenega. V primeru, če je javni uslužbenec dejansko opravljal delo višje vrednotenega delovnega mesta od tistega, za katerega je imel sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, in pri tem ni šlo za preseganje pričakovanih rezultatov dela, je javni uslužbenec lahko upravičen do plačila po dejanskem delu (sklep VS RS VIII Ips 11/2020). V konkretnem primeru tožnica ne zahteva plačila po dejanskem delu (ne zahteva izplačila razlike v plači do plače, ki bi jo morala prejeti za delo na višje vrednotenem delovnem mestu fizioterapevt III).

7. Tožnica v pritožbi, tako kot je že v postopku pred sodiščem prve stopnje, svoj tožbeni zahtevek za plačilo dodatka za povečan obseg dela utemeljuje (zgolj) s tem, da je morala poleg dela svojega delovnega mesta fizioterapevt I med vikendi in prazniki opravljati delo zahtevnejšega delovnega mesta fizioterapevt III v enoti intenzivne terapije. Vendar pa glede na zgornje stališče opravljanje (nadurnega) dela na drugem delovnem mestu, samo zase še ne pomeni, da je tožnica opravljala povečan obseg dela v smislu določbe 22.e člena ZSPJS. Le od vprašanja, ali je šlo za povečan obseg dela, je odvisna utemeljenost zahtevka za plačilo delovne uspešnosti iz tega naslova. Ne le, kot je izpostavilo sodišče prve stopnje, da tožnica ni upravičena do dodatka, ker je prejela plačilo nadur za delo ob vikendih in praznikih, da ni dokazano, da bi toženka v obravnavanem obdobju izplačevala tako nadure kot dodatek za povečan obseg dela in da v skladu z določbo drugega odstavka 2. člena Uredbe o delovni uspešnosti iz naslova povečanega obsega dela za javne uslužbence (Ur. l. RS, št. 53/2008 in nasl.) javnemu uslužbencu za iste naloge ob plačilu dela plače za delovno uspešnost iz naslova povečanega obsega dela ne sme biti hkrati odrejeno še nadurno delo, svojega tožbenega zahtevka ni utemeljila na način, da bi lahko sodišče za vsak posamezni mesec ugotovilo, ali je bil dejansko opravljen povečan obseg dela. Tožnica ni za vsak mesec, za katerega vtožuje dodatek, navedla, katera dodatna dela je opravljala (bodisi na svojem delovnem mestu fizioterapevt I ali na višje vrednotenem delovnem mestu fizioterapevt III), kakšen je bil pričakovan obseg dela in za koliko ga je presegla. Zgolj opravljanje dela delovnih mest, za katere tožnica nima sklenjene pogodbe o zaposlitvi, tudi če je šlo za opravljanje bolj zahtevnega dela ali nadurnega dela, ki ga delodajalec plača, ne pomeni, da se s tem preseže pričakovan obseg dela. Pritožbena navedba, da sodbe ni mogoče preizkusiti, ker se sodišče ni opredelilo do tožničine trditvene podlage, ni utemeljena, saj tožnica sploh ni podala trditev, na podlagi katerih bi bil tožbeni zahtevek lahko utemeljen.

8. Sodišče prve stopnje je tako zahtevek utemeljeno zavrnilo kljub ugotovitvi, da je tožnica med vikendi opravljala nadurno delo na zahtevnejšem in višje vrednotenem delovnem mestu fizioterapevt III v enoti intenzivne terapije. Navedeno dejstvo, ki ga je tožnica dokazovala s predlogom za zaslišanje prič B.B., C.C., D.D., E.E., F.F. in G.G. za odločitev ni bistveno (in je dokazano; dokaz z zaslišanjem priče A.A. je sodišče prve stopnje izvedlo). Sodišče prve stopnje je predlog utemeljeno zavrnilo (in svojo odločitev obrazložilo), bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. Ta kršitev tudi ni podana, ker sodišče prve stopnje ni izvedlo dokaza z zaslišanjem priče B.B.. Dejstvo, da je slednji dne 7. 11. 2018, kar je po koncu obdobja, za katerega tožnica vtožuje plačilo v tem sporu, sklenil sporazum o povečanem obsegu dela ter na tej podlagi prejel plačilo dodatka, za odločitev o tožbenem zahtevku ni bistveno. Tudi če bi B.B. pred januarjem 2018 (na oddelek je bil uveden šele v letu 2017) za razliko od tožnice prejel tako dodatek kot plačilo za nadure, to še ne pomeni, da bi bil do takšnega dodatka upravičen v smislu 22.e člena ZSPJS oziroma da bi bila posledično do njega avtomatično upravičena tudi tožnica.

9. Tožnica v pritožbi neutemeljeno navaja, da gre za sodbo presenečenja. Sodba presenečenja bi bila, če bi sodišče sprejelo odločitev, ki bi temeljila na drugačni pravni oceni, z vidika katere bi bila za odločitev v sporu bistvena povsem druga dejstva in dokazi, ki jih stranka ne bi navajala, ker je tudi ob potrebni skrbnosti ne bi ocenila kot bistvene. Glede na to, da se pritožba sklicuje na odločitev VS RS v zadevi VIII Ips 11/2020, ni mogoče šteti, da je bila odločitev sprejeta na povsem drugačni pravni oceni, ki je stranke ne bi pričakovale. Posledično niso utemeljene pritožbene navedbe, da odločitev sodišča odstopa od ustaljene sodne prakse (zadevi VS RS VIII Ips 11/2020, VIII Ips 33/2020; stališča pritožbenega sodišča v zadevah Pdp 529/2016 in Pdp 99/2016, na kateri se sklicuje pritožba, so bila s sodno prakso VS RS presežena), da je pristranska in arbitrarna.

10. Ker s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani niti niso podani razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo tožnice kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

11. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Ker tožnica s pritožbo ni uspela, upoštevaje določbo 154. člena ZPP sama krije svoje stroške pritožbe. Toženka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo, ker ta ni v ničemer pripomogel k odločanju pritožbenega sodišča in zato ni bil potreben za postopek (prvi odstavek 155. člena ZPP).