Jedro

Zakon o obligacijskih razmerjih v 486.čl. predvideva pogodbeno omejitev ali izključitev prodajalčeve odgovornosti za stvarne napake. Vendar določa, da je pogodbeno določilo o omejitvi ali izključitvi odgovornosti nično, če je napaka prodajalcu znana, pa o njej ni obvestil kupca (2. odst. 486.čl. ZOR). Prav to je storil toženec, ko je zamolčal dejansko prevožene kilometre, zato je pogodbeno določilo "videno - kupljeno" z izključitvijo reklamacij (tč.7 pogodbe z dne 2.8.1990) nično.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora tožena stranka plačati tožniku tolarsko vrednost 1600 DEM po prodajnem menjalnem tečaju LB d.d. na dan plačila z obrestmi, kot se priznavajo za hranilne vloge v DEM na vpogled za čas od 2.8.1990 do plačila, nadalje plačati še 147.493,00 SIT ter mu povrniti 99.491,00 SIT pravdnih stroškov, vse z zakonitimi zamudnimi obrestmi. Ugotovilo je, da je toženec v prodajni pogodbi z dne 2.8.1990 neresnično navedel, da ima avtomobil, ki ga je prodal tožniku, 53.000 kilometrov, v resnici pa jih je imel 112.000. Zato je prodani avtomobil manj vreden za tolarsko vrednost 1600 DEM, toženec pa mora povrniti tožniku tudi škodo, ki mu je nastala zaradi poškodbe motorja.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke in potrdilo sodbo prve stopnje.

Proti tej sodbi vlaga tožena stranka revizijo. Sodbo izpodbija glede zneska 147.493,00 SIT in pravdnih stroškov. Uveljavlja revizijske razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga, da revizijsko sodišče spremeni izpodbijano sodbo tako, da zavrne tožbeni zahtevek za navedeni znesek, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in vrne zadevo v novo sojenje. Navaja, da ni odgovoren za poškodbo motorja. Sodbi očita, da o sporni odškodnini nima razlogov, tožniku pa, da je do poškodbe prišlo pri polni hitrosti in po letu in pol rabe ter pri neznanem številu prevoženih kilometrov. Meni, da ni vzročne zveze med zamolčanimi kilometri in nastalo škodo. Nasprotuje temu, da bi vsak kupec lahko preganjal prodajalca za vse napake, ki so posledica starosti. Trdi, da je škodo povzročil tožnik z vožnjo pri polni hitrosti.

Revizija je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil (3.odst.390.čl. Zakona o pravdnem postopku).

Revizija ni utemeljena.

Revizijski očitek, da izpodbijana sodba nima razlogov o prisojeni odškodnini, ni točen. O tem govori drugostopna sodba na tretji strani v drugem odstavku in se sklicuje na izvedeniško mnenje. Revizija to prezre in omenja le zadnji odstavek sodbe, ki pa obravnava ponovljene pritožbene trditve in se glede njih sklicuje na prej navedene razloge. V vsebinskem pogledu pa je vprašanje vzročne zveze dejansko vprašanje. Vzročno zvezo je tožeča stranka zatrjevala in se sklicevala na dokaze. Ugotovitev, da vzročna zveza obstoji, sta sodišči prve in druge stopnje oprli na izvedeniško mnenje izvedenca dipl. ing. M. B. V obravnavanem primeru gre za povsem tehnično vprašanje, ki ga je mogoče razrešiti s pomočjo izvedenca. Takšnih ugotovitev, ki temeljijo na oceni dokazov, revizijsko sodišče ne more presojati (3. odst. 385.čl. ZPP).

Odgovornost prodajalca za stvarne napake je urejena v določbah 478. do 487. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljnjem ZOR). Tožena stranka ne navaja, v čem se kaže zatrjevana zmotna uporaba materialnega prava. Na splošno nasprotuje temu, da bi vsak prodajalec odgovarjal vsakemu kupcu za vse napake, ki so posledica starosti prodanega avtomobila. Tako daleč odgovornost prodajalca seveda ne seže. Je pa prodajalec odgovoren, če stvar nima lastnosti, ki so bile izrečno dogovorjene (3.tč. 479.čl. ZOR). V obravnavanem primeru je toženec izrečno zatrdil število prevoženih kilometrov, kar je ena od bistvenih lastnosti rabljenega avtomobila, ki vpliva na njegovo vrednost in predvideno življenjsko dobo. Če bi toženec v pogodbi navedel o tej okoliščini resničen podatek, bi lahko postali upoštevani njegovi sedanji pomisleki o tožnikovi prehitri vožnji. Pri 53.000 km, ki jih je zatrjeval toženec, pa ni bilo nobene ovire, da bi zaradi bojazni pred iztrošenostjo tožnik omejeval svojo vožnjo. Toženčeve revizijske navedbe o preveliki hitrosti kot vzroku za poškodbo motorja očitno temeljijo na njegovi vednosti o dejanskem stanju prodanega vozila, s katerim pa tožnika kot kupca ni seznanil. Ker tega ni storil, tudi ni nanj prevalil odgovornosti za posledice rabe vozila, ki jo sam šteje kot neustrezno, ki pa ji glede na zatrjevane prevožene kilometre tega ni mogoče očitati.

Zakon o obligacijskih razmerjih v 486.čl. predvideva pogodbeno omejitev ali izključitev prodajalčeve odgovornosti za stvarne napake. Vendar določa, da je pogodbeno določilo o omejitvi ali izključitvi odgovornosti nično, če je napaka prodajalcu znana, pa o njej ni obvestil kupca (2. odst. 486.čl. ZOR). Prav to je storil toženec, ko je zamolčal dejansko prevožene kilometre, zato je pogodbeno določilo "videno - kupljeno" z izključitvijo reklamacij (tč.7 pogodbe z dne 2.8.1990) nično. Posledica tega je, da toženčeva odgovornost za stvarne napake pogodbeno ni omejena ali izključena. Tožnik kot kupec je obdržal poleg jamčevalnih tudi odškodninski zahtevek (488.čl. ZOR). Glede na navedeno je izpodbijana sodba materialnopravno pravilna.

Uveljavljeni revizijski razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti (386.čl. Zakona o pravdnem postopku). Zato je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo tožene stranke kot neutemeljeno (393.čl. zakona o pravdnem postopku).