Jedro

Na podlagi 58. člena ZDR se pogodba o zaposlitvi med delodajalcem, ki zagotavlja delo drugim uporabnikom, in delavcem sklene za določen ali nedoločen čas. V obravnavanem primeru je bila ugotovljena potreba po sklenitvi pogodbe o zaposlitvi za določen čas, tožena stranka je dokazala obstoj zakonitega razloga za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas, prav tako pa ni presegla časovne omejitve iz 59. člena ZDR.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev, da tožniku pogodba o zaposlitvi pri toženi stranki s 1.11.2005 ni prenehala in da je v delovnem razmerju pri toženi stranki na delovnem mestu 406 CNC strugar za nedoločen čas. Zavrnilo je zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožnika prijaviti v zdravstveno in pokojninsko zavarovanje za ves čas nezakonite odpovedi delovnega razmerja, da je tožena stranka dolžna tožniku po pogodbeno dogovorjeni osnovi obračunati pripadajočo mu plačo, od tako obračunane plače plačati predpisane prispevke za socialno zavarovanje in davek za ves čas nezakonite odpovedi delovnega razmerja in zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku izplačati neto plače z zapadlostjo prve plače 5.12.2005, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakokrat mesečno zapadle plače do plačila vse v roku 8 dni, za ves čas nezakonite odpovedi delovnega razmerja ter mu od 1.11.2005 dalje vpisati delovno dobo v delovno knjižico. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tudi zahtevek za povrnitev stroškov postopka in odločilo, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka. Sodišče prve stopnje je odločitev sprejelo na podlagi sledečega dejanskega stanja: tožnik je s toženo stranko v obdobju med 18.8.2003 do 30.4.2005 sklenil pet pogodb o zaposlitvi za določen čas, pri čemer so si te pogodbe časovno sledile. V obdobju od 1.5.2005 do 31.10.2005 je sklenil šesto pogodbo o zaposlitvi za določen čas. Prve štiri pogodbe je sklenil za delovno mesto ostrilec, peto pogodbo za delovno mesto strugar-rezkar in zadnjo pogodbo za delovno mesto CNC strugar. Tožnik je na podlagi pogodbe o zaposlitvi vedno opravljal delo v okviru svojih delovnih nalog in to delo je bilo vezano na različna dodatna naročila, ki so trajala določen čas. Šlo je za začasno povečan obseg običajnega dela. Tožnik je opravljal različna dela: v začetku je opravljal delo ostrilca, nato strugarja oziroma strugarja-rezkarja. Tožnik ni trajno izpolnjeval posebnih zdravstvenih zahtev za delovno mesto brusilca, strugarja in varilca. Tožena stranka od 1.6.2004 nastopa kot agencija za posredovanje in zagotavljanje delovne sile uporabnikom.

2. Sodišče druge stopnje se je strinjalo z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo sodišča prve stopnje, zato je pritožbo tožnika zavrnilo in v celoti potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je revizijo vložil tožnik zaradi nepravilne (pravilno zmotne) uporabe materialnega in procesnega prava. Navaja, da se delovno razmerje po našem pravu sklepa za nedoločen čas in le v primeru taksativno naštetih primerov je dopustno skleniti pogodbo za določen čas. Tožena stranka ni zaposlila nobenega novega strugarja za nedoločen čas zato, ker nezakonito za določen čas zaposluje večji del delavcev, čeprav je bilo v postopku dokazano, da je pri toženi stranki obstajala stalna potreba po delavcih za delovno mesto strugarja in CNC strugarja. Ne strinja se z zaključkom v izpodbijani sodbi, da predstavlja število zaposlenih delavcev poslovno odločitev tožene stranke, kar je v nasprotju z ZDR, ki zaradi varstva koristi zaposlenih omejuje dispozitivnost razmerja in v nasprotju s 3. odstavkom 214. člena ZPP, da ni potrebo dokazovati dejstev, ki se domnevajo po samem zakonu, lahko se pa dokazuje, da ta dejstva ne obstajajo. Tožena stranka je bila dolžna dokazati zakoniti razlog in v tem primeru se ne more skriti za poslovno odločitvijo. Ključno je vprašanje, ali se je zmanjšal obseg dela in naročil takrat, ko je tožniku prenehala pogodba o zaposlitvi. Tožena stranka ni predložila verodostojnih dokazov, sodišče pa je zatrjevanju tožene stranke o zmanjšanem obsegu dela nekritično verjelo. Neutemeljeno je sklicevanje na 2. odstavek 237. člena ZDR omejitvi pogodbe o zaposlitvi za določen čas na tri leta. Tožniku je delovno razmerje, sklenjeno za določen čas prešlo v delovno razmerje za nedoločen čas že med sklepanjem pogodb o zaposlitvi za določen čas, ne glede na dolžino zaporednih sklepanj pogodb o zaposlitvi, kljub navedbi sodišča, da ni prekoračil časovne omejitve 3 let. Ravnanje tožene stranke je povsem v nasprotju z ZDR in gre za izkoriščanje koncesije za zagotavljanje dela uporabnikom. Sodišče ni presodilo zakonitost razloga po 59. členu ZDR, da lahko za enega uporabnika dela delavec le eno leto in da gre za občasno povečan obsega dela pri E. d.o.o.. Delodajalca, ki posreduje delo, vežejo splošna določila ZDR in omejitev zaposlovanja za določen čas, medtem ko se 59. člen nanaša na uporabnika storitev.

4. V skladu s 375. členom ZPP je bila revizija vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu in toženi stranki, ki je nanjo odgovorila. Predlaga, da revizijsko sodišče revizijo tožeče stranke zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča druge stopnje.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Po določbi 371. člena ZPP revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v delu, v katerem se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava. Pri materialnopravni presoji pravnomočne sodbe je revizijsko sodišče vezano na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in preizkušalo sodišče druge stopnje, ker revizije ni možno vložiti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (3. odstavek 370. člen ZPP).

7. Tožena stranka ni opredelila, katere bistvene kršitve določb pravdnega postopka uveljavlja, tudi ne glede drugače ugotovljenega dejanskega stanja v izpodbijani sodbi, zato revizijsko sodišče izpodbijane sodbe glede tega razloga ni preizkušalo.

8. Zakon o delovnih razmerjih (ZDR - Uradni list RS, št. 42/02) v 52. členu ureja pogodbo o zaposlitvi za določen čas. V prvi alineji prvega odstavka določa, da se pogodba o zaposlitvi lahko sklene za določen čas, če izvrševanje dela po svoji naravi traja določen čas. V tretji alineji prvega odstavka določa, da se pogodba o zaposlitvi lahko sklene za določen čas, če gre za začasno povečan obsega dela. V drugem odstavku 53. člena je določena omejitev glede sklepanja pogodb o zaposlitvi za določen čas in sicer, da delodajalec ne sme skleniti ene ali več zaporednih pogodb o zaposlitvi za določen čas z istim delavcem in za isto delo, katerih neprekinjen čas trajanja bi bil daljši kot dve leti, razen v primerih, ki jih določa zakon, ter v primerih iz druge, četrte, pete in dvanajste alineje prvega odstavka 52. člena. ZDR v 58. členu določa, da se pogodba o zaposlitvi med delavcem in delodajalcem, ki opravlja dejavnost zagotavljanja dela drugemu uporabniku, sklene za določen ali nedoločen čas. V 59. členu ZDR pa je določeno, da delodajalce ne sme zagotavljati dela delavca uporabniku neprekinjeno ali s prekinitvami do enega meseca dalj kot eno leto, če gre ves čas za opravljanje istega dela z istim delavcem. ZDR v prvem odstavku 237. člena določa, da se dveletna časovna omejitev sklepanja pogodb o zaposlitvi za določen čas po določbi drugega odstavka 53. člena ZDR začne uporabljati 1.1.2007 oziroma za manjše delodajalce 1.1.2010. V drugem odstavku tega 237. člena ZDR pa je določeno, da delodajalec ne sme skleniti ene ali več zaporednih pogodb o zaposlitvi za določen čas z istim delavcem in za isto delo, katerih neprekinjen čas trajanja bi bil daljši kot tri leta.

9. Sodišče druge stopnje je pri svoji odločitvi upoštevalo naslednje dejanske ugotovitve: tožnik je na podlagi pogodbe o zaposlitvi vedno opravljal delo v okviru svojih delovnih nalog. To delo je bilo vezano na različna dodatna naročila, ki so trajala določen čas, oziroma je šlo za začasno povečan obseg običajnega dela. Tožnik je opravljal različna dela, najprej delo ostrilca, nato strugarja oziroma strugarja rezkarja, zato so bile sklenjene različne pogodbe o zaposlitvi za določen čas. Tožnikovo delo je bilo po prvih petih pogodbah o zaposlitvi za določen čas vezano na različna dodatna naročila, ki so trajala določen čas. Nadaljnja je ugotovitev, da je bila zadnja pogodba o zaposlitvi za določen čas z dne 1.5.2005 sklenjena zaradi začasno povečanega obsega dela. Obseg proizvodnje v družbi E. d.o.o., se je konec leta 2005 in v začetku leta 2006 bistveno zmanjšal zaradi zmanjšanja naročil največjega naročnika. Tožena stranka je pridobila status delodajalca, ki opravlja dejavnost zagotavljanja dela delavcev drugemu uporabniku, šele za čas zadnje pogodbe o zaposlitvi za določen čas (ta ugotovitev je v nasprotju z listinami v spisu).

10. Na dejanske ugotovitve nižjih sodišč je revizijsko sodišče vezano. Če posamezne revizijske navedbe nasprotujejo tem dejanskim ugotovitvam, pomenijo poskus uveljavljanja zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kar ni dovoljen revizijski razlog (tretji odstavek 370. člena ZPP). Zato jih sodišče ni moglo upoštevati.

11. Neutemeljene so revizijske navedbe, da toženi stranki ni uspelo dokazati dejansko obstoječega in zakonitega razloga za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas. V dokaznem postopku je bilo ugotovljeno, da je toženi stranki uspelo dokazati obstoj razlogov, ki so bili navedeni v tožnikovih pogodbah o zaposlitvi, to je izvrševanje dela, ki po svoji naravi traja določen čas in začasno povečan obseg dela pri zadnji pogodbi o zaposlitvi z dne 1.5.2005. Glede te zadnje pogodbe je bilo ugotovljeno, da je bila sklenjena zaradi začasno povečanega obsega dela pri E. d.o.o., kar je v skladu s 3. alinejo prvega odstavka 52. člena ZDR. Sodišče je pravilno poudarilo, da je tožena stranka z delavci opravljala storitve za druge, lastne proizvodnje pa ni imela. Ob upoštevanju slednjega je jasno, da je bilo sklepanje pogodb o zaposlitvi vezano na pridobivanje naročil uporabnikov storitev, s katerimi je tožena stranka sklenila pogodbe o opravljanju storitev. Za opravljanje teh storitev je tožena stranka s svojimi delavci opravljala različna dela pri uporabnikih storitev, zato je z njimi tudi sklepala pogodbe o zaposlitvi za različna dela in za različen čas trajanja pogodb o zaposlitvi, tako kot v primeru tožnika. Ko pa je tožena stranka po 1.6.2004 pridobila status delodajalca, ki na podlagi pogodbe o koncesiji opravlja dejavnost zagotavljanja dela delavcev drugemu delodajalcu, je tožena stranka z delavci sklenila pogodbe o zaposlitvi v skladu z omejitvami, ki jih za takega delodajalca določa ZDR. Zato je pravilen materialnopravni zaključek v izpodbijani sodbi, da tožena stranka teh pogodb ni sklenila nezakonito.

12. Revizijskih navedb glede zmotne uporabe drugega odstavka 237. člena ZDR ni mogoče upoštevati.

13. Revizijsko sodišče je vezano na dejansko ugotovitev, da je tožnik po sklenjenih pogodbah opravljal različna dela. V začetku je opravljal delo ostrilca, nato pa strugarja oziroma strugarja rezkarja, kar je tožnik izpovedal tudi sam. Zaradi zdravstvenih razlogov je bila zadnja pogodba (za čas od 1.5.2005 do 31.10.2005) sklenjena za delovno mesto CNC strugarja na računalniško vodenih stružnih strojih. Tožnik tako po sklenjenih pogodbah sploh ni opravljal istega dela. Zato je pravilen zaključek v izpodbijani sodbi, da tudi v primeru, če bi šteli, da je tožnik ves čas opravljal isto delo, ni bil prekoračen najdaljši čas, za katerega sme delodajalec skleniti eno ali več zaporednih pogodb o zaposlitvi za določen čas z istim delavcem za isto delo, kot to določa 237. člen ZDR. Poleg tega pa je potrebno upoštevati, da tožena stranka od 1.6.2004 nastopa kot agencija za posredovanje in zagotavljanje delovne sile uporabnikom in da zato zanjo veljajo posebne določbe ZDR.

14. ZDR v 59. členu določa časovno omejitev opravljanja dela pri uporabniku, ker navedeni člen določa, da delodajalec ne sme zagotavljati dela delavca uporabniku neprekinjeno ali s prekinitvami do enega meseca dalj kot eno leto, če gre ves čas za opravljanje istega dela z istim delavcem. Ob upoštevanju, da je sodišče druge stopnje štelo, da je tožena stranka imela status delodajalca, ki na podlagi pogodbe o koncesiji opravlja dejavnost zagotavljanja dela delavcev drugemu delodajalcu le za čas zadnje pogodbe o zaposlitvi, je sodišče pravilno ugotovilo, da v tem primeru ni mogla biti kršena določba 59. člena ZDR. ZDR omogoča sklepanje pogodb za določen ali nedoločen čas, ker 58. člen ZDR določa, da se pogodba o zaposlitvi med delodajalcem, ki zagotavlja delo drugim uporabnikom in delavcem sklene za določen ali nedoločen čas. V obravnavanem primeru je bila ugotovljena potreba po sklenitvi pogodbe o zaposlitvi za določen čas, tožena stranka je dokazala obstoj zakonitega razloga za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas, prav tako pa ni presegala časovne omejitve iz 59. člena ZDR.

15. Zaradi navedenih razlogov revizijsko sodišče ni ugodilo reviziji, ampak jo je v skladu s 378. členom ZPP kot neutemeljeno zavrnilo.