Jedro

Splošne družbene razmere so splošno znano dejstvo, ki skupaj z drugimi dokazi lahko utemeljuje, da je bil pravni posel sklenjen zaradi sile, grožnje ali zvijače predstavnika oblasti.

Kljub več verižnim krivicam lahko upravičenec za denacionalizacijo zahteva neposredno vzpostavitev stanja, kakršno je bilo, preden so bile te krivice storjene.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom sklenilo: 1.) rojena rojena, datum, naslov je upravičenka do denacionalizacije po čl. 5 Zakona o denacionalizaciji; 2.) upravičenki se postavi skrbnik v osebi ,; 3.) Zavezanec za vračilo nepremičnin je Republika Slovenija, Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov; 4.) upravičenki iz točke 1 se vrne v last, skrbniku iz točke 2 pa v posest parc. št. 16/33 k.o., ki je pripisana pri vl. št. 959 k.o. in na osnovi Pogodbe o prenosu kmetijskih zemljišč in gozdov z dne 27.5.1996 v lasti RS; 5.) Kmetijska zadruga, Občina, Slovenski odškodninski sklad d.d. Ljubljana in Kmetijsko gozdarsko podjetje niso zavezanci za vrnitev in se predlog denacionalizacije glede njih zavrne.

Zoper sklep se pritožuje nasprotni udeleženec RS - Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov RS, ki uveljavlja pritožbena razloga zmotne uporabe materialnega prava ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter sodišču druge stopnje predlaga, naj izpodbijani sklep razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje oziroma naj sklep tako spremeni, da predlog za vrnitev nepremičnin zavrne. Pritožnik navaja, da upravičenka ni uspela dokazati, da je pravni posel sklenila zaradi sile, zvijače ali grožnje, česar naj tudi prvo sodišče v obrazložitvi ne bi pojasnilo.

Zgolj splošne družbene razmere še niso dokaz, da je bila nad posameznikom izvajana sila, grožnja. Poleg tega, navaja pritožnik, predstavnik zadruge in predstavnik državnega organa oz. oblasti po 5. členu ZDEN. Nadalje pritožnik navaja, da je, tudi v kolikor bi šteli, da je kupoprodajna pogodba za parc. št. 1752, neveljavna, zavezanec za vrnitev Slovenski odškodninski sklad v obveznicah, v kolikor pa bi bili neveljavni obe pogodbi, bi pa upravičenki vrnitev parc. št. 16/33 sicer šla, vendar le ob pogoju, da tudi upravičenka vrne nepremično par. št. 1752 k.o. oz. njej ustrezno vrednost. Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče nima pomislekov v odločitev prvega sodišča. Pritožbeno sodišče se strinja s pritožnikom, da splošna družbena klima, v času, ko so se zgodile krivice, ki jih odpravlja Zakon o denacionalizaciji - ZDEN, sama po sebi ne dokazuje, da je bil nek konkretni pravni posel sklenjen pod silo, grožnjo ali zvijačo. Vendar pa so takratne družbene razmere splošno znano dejstvo, ki v povezavi z drugimi dejstvi, lahko dokazujejo, da je šlo v konkretni zadevi za nedovoljene pritiske na pravnoposlovno voljo. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da gre v obravnavani zadevi za takšen primer. Ni res, kakor navaja pritožnik, da bi sodišče prve stopnje svojo odločitev oprlo zgolj na dejstvo splošne družbene klime. Res pa je, da je v luči le-te upoštevalo ostale izvedene dokaze. Tako je svojo odločitev utemeljilo z izpovedbami prič, ki so povedale, da lastniki zemljišč v tistem času niso imeli možnosti izbire. Poleg tega so tudi skladno izpovedale, da ob arondaciji niso dobili pravičnega denarnega nadomestila. Grožnja z neizbežno arondacijo v primeru odklonitve menjalne pogodbe, je tako predstavljala resno grožnjo, zaradi katere je upravičenka v obravnavani zadevi menjalno pogodbo tudi sklenila. V povezavi z vsem navedenim pa tudi že splošna izkušnja pove, da upravičenka ni imela prav nobenega interesa svojega zemljišča, ki ga je bila obdelovala dotlej, zamenjati za neko drugo, bolj oddaljeno zemljišče. Pritožbene navedbe, čaš da izpodbijani sklep ne vsebuje razlogov za to, da je bila sporna pogodba sklenjena pred okoliščinami iz 5. člena ZDEN, so tako neutemeljene. Vse navedeno pa še toliko bolj velja za drugo pogodbo iz leta 1964, po kateri je bila upravičenka ob svoje nadomestno zemljišče proti plačilu neekvivalentnega denarnega nadomestila, ki po izračunu sodišča predstavlja zgolj 15% realne vrednosti.

Pritožbeno sodišče nadalje zavrača očitke pritožnika, da predstavnik zadruge ni predstavnik oblasti iz 5. člena ZDEN. Glede na tedanjo efektivno porazdelitev oblasti za predstavnika oblasti ni mogoče šteti samo predstavnikov državnih organov in organov lokalne samouprave. Pritožbeno sodišče se tako strinja z odločitvijo prvega sodišča, da sta bili obe sporni pogodbi sklenjeni zaradi grožnje, sile oziroma zvijače predstavnikov oblasti.

Ob tej predpostavki pa pritožnik napada tudi odločitev glede vračanja premoženja. Pritožbeno sodišče se ne more strinjati s pritožbo, da bi morala upravičenka v primeru vrnitve njive parc. št. 16/33 k.o. vrniti nepremičnino parc. št. 1725 k.o. oziroma njej ustrezno vrednost. Nesporno dejstvo namreč je, da je bila upravičenki tudi ta parcela de facto odvzeta proti plačilu, ki ne dosega 30% realne vrednosti. Ob takšnem stanju bi upravičenka niti ne bila dolžna vrniti tistega, kar je za odvzeto prejela. Ob dejstvu, da ji tudi v denacionalizacijskem postopku druga nepremičnina ni bila vrnjena ne v naravi, ne kako drugače, ni dolžna seveda ničesar vrniti. Upravičenki je bila krivica storjena v dveh korakih. Pred tem je bila lastnica njive parc. št. 16/33 k.o. Po obeh neveljavnih pravnih poslih ni imela nobenega od spornih zemljišč več, niti ni dobila pravičnega denarnega nadomestila. Vse kar predlagatelj zahteva, je vzpostavitev stanja kakršno je bilo, preden je bila krivica storjena. Sodišče prve stopnje je s sklepom tako tudi odločilo. Razmerja med nasprotnimi udeleženci pa seveda ne morejo iti na škodo predlagatelja. Ker je pritožba neutemeljena, sodišče prve stopnje pa tudi ni zagrešilo nobenih kršitev, na katere je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti, je izpodbijani sklep potrdilo.