Jedro

Pravdni stranki sta sklenili družbeno pogodbo civilnega prava, saj sta združili svoje delo in sredstva v skupno korist zaradi skupnega pridobivanja. Posledica tega dogovora in skupnega delovanja je nastanek solastnega premoženja, v katerem so predmeti, ki so bili v ta namen nabavljeni. To premoženje je mogoče razdeliti med oba solastnika po predpisih, ki veljajo za delitev solastnine, ni pa mogoče zahtevati vrnitev v tako družbo vloženega denarnega zneska.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (pod tč. I.) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Prvostopno sodišče je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke I.T. za plačilo tolarske protivrednosti 2.500,00 DEM in 40.000,00 SIT (tč. I.) ter tožbeni zahtevek tožnika po nasprotni tožbi M.B. za plačilo tolarske protivrednosti 2.400,00 DEM in 12.000,00 SIT (tč. II.). Nadalje je odločilo, da vsaka stranka nosi svoje pravdne stroške. Proti sodbi pod tč. I., to je proti zavrnitvi tožbenega zahtevka za plačilo tolarske protivrednosti 2.500,00 DEM in 40.000,00 SIT se pritožuje tožnik I.T.. Smiselno uveljavlja pritožbena razloga zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da zahteva vrnitev 2.500,00 DEM v tolarski protivrednosti in 40.000,00 SIT, namesto 2.500,00 DEM pa tudi delujoči stroj. Sam ima v svoji delavnici nekompleten stroj na skladiščenju. Delujoči stroj je ostal pri tožencu B.. Ta stroj ni bil potreben popravila, pač pa je zanj le prirediti orodje. Toženec ni hotel plačati 50% vrednosti materiala za poskusno obratovanje. Ne samo, da je soglašal z nabavo materiala, zahteval je tudi dobavo materiala, vendar ni hotel plačati naročenega. Vsi indici kažejo na goljufijo tožene stranke. Ni res, da je prodal delujoči stroj. Tak stroj se ne proda odpadu. Stroja nista bila razdeljena, delujoči stroj je bil tožnikov. Sicer pa je 2.500,00 DEM toženec izvabil od tožnika s pretvezo. Stružnica ni bila vredna 5.000,00 DEM. Toženec laže, da ni vedel za nakup žice za zagon strojev. Toženec mora plačati 50% vrednosti žice. Šele, ko je bilo potrebno plačati material, je toženec tožniku izjavil, da stroja nista tožnikova. Tožnik je tožencu plačal orodja, celo vnaprej. Toženec laže, da ni imel z uvozom ribiških rolic nič. Tožnik zahteva vpogled v dokumente podjetja za čas po uvozu teh rol. Če tožnik teh rol ni uvozil, jih ni mogel prodajati, pri čemer tožnik ve, kamor je toženec rolice prodal. Sicer pa je sodišče napačno razumelo tožnika, da je bil kupljen en sam stroj. Tožnik svojih trditev ni spreminjal in ne prilagajal. Vedno je govoril o dveh strojih. Toženec naj vrne manjši stroj, ki je deloval brezhibno. Toženec ni imel pooblastila za prodajo stroja. Sodišče ni zaslišalo priče U.in ni verjelo izpovedi tožnika ter A.T.. Sodišče naj zato ugodi tožbenemu zahtevku. Pritožba ni utemeljena. Prvostopno sodišče pravilno ugotavlja, tožnik pa tega v pritožbi ne izpodbija, da sta se pravdni stranki dogovorili, da zaradi skupnega poslovnega sodelovanja kupita dva stroja za izdelavo zakovic. Kupnino sta prispevala oba, tožnik 2.500,00 DEM, toženec pa stružnico. Kupljena stroja sta prevzela obe pravdni stranki, nato organizirala popravilo strojev, nakar je prišlo do pretrganja njunih odnosov. Prvostopno sodišče ugotavlja, da sta pravdni stranki dogovorili solastništvo obeh strojev zaradi skupnega poslovanja, pri čemer je bil dogovor o deležu vsakega do 1/2. Zaključek prvostopnega sodišča je, da je nastalo solastno premoženje obeh tožnikov. V pritožbi ni tehtnih trditev proti navedenim ugotovitvam in zaključku, pritožbeno sodišče pa ugotavlja, da je šlo pri pravdnih strankah za sklenitev družbene pogodbe civilnega prava, kakršno urejajo pravna pravila paragrafov 1175 - 1216 Občega državljanskega zakonika (ODZ). S pogodbo sta dve osebi združili svoje delo in sredstva v skupno korist zaradi skupnega pridobivanja (pravno pravilo par. 1175 ODZ). Posledica tega dogovora in skupnega delovanja je nastanek solastnega premoženja, v katerem so predmeti, ki so bili v ta namen nabavljeni zaradi doseganja skupne koristi, to je konkretno skupnega poslovnega sodelovanja. Gre za dva stroja, ki sta ju pravdni stranki na podlagi vložkov obeh skupaj kupili zaradi dogovorjene provizvodnje. Po nastanku solastnine zaradi nesporazumov med strankama ni prišlo do skupnega pridobivanja koristi, kot je bilo načrtovano. Zato je potrebno razdeliti solastno premoženje, ki je nastalo z družbeno pogodbo med strankama in sicer se zadelitev tega premoženja po pravnem pravilu par. 1215 ODZ uporabljajo predpisi, ki veljajo za delitev solastnine, oziroma skupne lastnine. Po 16. členu Zakona o temeljih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR) lahko solastniki sporazumno določijo način delitve stvari, sicer pa odloči o delitvi solastnine sodišče s fizično delitvijo stvari, če je ta mogoča, če pa ni, s prodajo solastne stvari. V nasprotju s tako predpisano delitvijo solastnine, ki je posledica med strankama sklenjene družbene pogodbe civilnega prava, je tožnik zahteval plačilo tolarske protivrednosti 2.500,00 DEM, t.j. vrnitev zneska, ki ga je vložil v premoženje družbe civilnega prava, ki sta jo s tožencem ustanovila zaradi skupnega pridobivanja. Tak zahtevek je neutemeljen, kot je pravilno razsodilo prvostopno sodišče iz zgoraj navedenih razlogov, saj se je znesek pretvoril v solastno premoženje družbe obeh strank in ga ni mogoče zahtevati nazaj. Potrebna je razdelitev družbenega premoženja, po pravilih, kot se deli solastnina, vendar v tem postopku tožnik takega postopka ni sprožil in je bilo zato ob pravilnih dejanskih ugotovitvah z zavrnitvijo tožbenega zahtevka za plačlo tolarske protivrednosti 2.500,00 DEM pravilno uporabljeno materialno pravo. Vse pritožbene trditve, ki navajajo razne podrobnosti iz medsebojnih razmer med pravdnima strankama, so pravno neodločilne, jih ni treba upoštevati in zato na posamične trditve niti ni treba odgovarjati. Pritožba glede tolarske protivrednosti 2.500,00 DEM torej ni utemeljena. Zavrnjen je bil tudi zahtevek za plačilo zneska 40.000,00 SIT, ki se je tikal uvoza ribiških rolic. Prvostopno sodišče je ocenilo že navedbe tožeče stranke kot protislovne, končni zaključek pa je bil, da tožnik ni dokazal, da je tožencu posodil 20 ribiških rol. Razlogi izpodbijane sodbe o tem so ustrezni in jih pritožbeno sodišče sprejema, tožnik pa v pritožbi ne navaja drugega, kot da zahteva vpogled v dokumente podjetja (katerega ?) za čas po uvozu ribiških rol. Gre za splošno pritožbeno trditev, ki ni konkretizirana z ničemer in ni podprta z nobenim dokazom. Takih pritožbenih trditev ni mogoče upoštevati, kar pomeni, da je potrebno ob neizkazanosti posodbe 20 ribiških rol šteti kot pravilen materialnopravni zaključek prvostopnega sodišča, da tožniku ne gre plačilo zneska 40.000,00 SIT s strani toženca. Tudi v tem delu je zato pritožba neutemeljena. V razlogih sodbe je prvostopno sodišče ocenilo izpoved tožnika in njegove žene A.T., ko pa pritožba očita, da sodišče ni zaslišalo priče U. (orodjarja), ne pojasni, o čem naj bi ta priča sploh izpovedala. Očitek neizvedbe dokaza, za katerega ni konkretizirano, kaj naj bi se z njim dokazovalo, ne more biti upošteven. Zato sodišče ob neutemeljenosti pritožbe ugotavlja, da prvostopno sodišče ni storilo nobene kršitve določb pravdnega postopka, ki se upošteva po uradni dolžnosti, kar pomeni, da je bilo treba pritožbo zavrniti in sodbo v izpodbijanem delu potrditi (353. člen ZPP).