Jedro

Tožnik je uveljavljal plačilo terjatve iz delovnega razmerja, ki je bilo sklenjeno s prvotoženo stranko, zoper prvotoženo stranko in zoper drugotoženo stranko – edinega družbenika prvotožene stranke. Pravna podlaga za vtoževano obveznost prvotožene stranke se tako ugotavlja po delovnopravnih predpisih, pravna odgovornost drugotožene stranke pa po določbi o spregledu pravne osebnosti. Spregled pravne osebnosti tako ni predmet samostojnega zahtevka, ampak se obstoj pogojev za uporabo tega instituta presoja v okviru materialnopravne presoje utemeljenosti tožbenega zahtevka, ki je postavljen nasproti družbeniku kot zavezancu za plačilo obveznosti.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani del (2. in 3. točka) sklepa sodišča prve stopnje razveljavi ter se v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je s sodbo ugotovilo obstoj terjatve tožnika do prvo tožeče stranke iz naslova razlike v plačah v neto znesku 9.463,85 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih mesečnih zneskov in z zapadlostjo, razvidno iz 1. odstavka 1. točke izreka ter iz naslova odpravnine v znesku 8.815,59 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kot so določene v 2. odstavku 1. točke izreka. Višji zahtevek iz naslova plač in odpravnine je zavrnilo in naložilo prvo toženi stranki, da tožniku povrne stroške postopka v znesku 3.217,16 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka osemdnevnega izpolnitvenega roka do plačila. S sklepom je zaradi delnega umika tožbe postopek ustavilo (za plačilo 2.623,65 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18.3.2007 do plačila). Tožbo zoper drugo toženo stranko je zavrglo in tožniku naložilo, da drugo toženi stranki povrne stroške postopka v znesku 2.614,94 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka osemdnevnega izpolnitvenega roka do plačila.

Samo zoper 2. in 3. točko izreka sklepa se pritožuje tožnik, ki uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99, 96/2002, 2/2004, 52/2007, 45/2008). Navaja, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo določbe Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1, Ur. l. RS, št. 42/2006 - 42/2009) o spregledu pravne osebnosti, saj je tožbo zoper drugo toženo stranko zavrglo, ker naj bi bila preuranjena. Odgovornost družbenikov za obveznosti družbe je pod določenimi pogoji, ki so v spornem primeru izpolnjeni, subsidiarna. Tožnikova terjatev je bila že dospela in dokazana, saj je prvo toženo stranko pozval k plačilu obveznosti. Ta obveznosti ni plačala. Ni pravilno stališče sodišča prve stopnje, da je terjatev zoper prvo toženo stranko izkazana šele s sodbo (torej, da je merodajna le judikatna terjatev), ker zakon ne zahteva dokazanosti terjatve zoper prvo toženo stranko kot pogoja za uveljavljanje terjatve zoper drugo toženo stranko. Stališče sodišča prve stopnje, da se sme spregled pravne osebnosti uveljaviti šele potem, ko prvo tožena stranka (dolžnik) ne izpolni terjatve v roku, ki je določen s sodbo in da zato drugo tožena stranka ni pasivno legitimirana v tej pravdi, pomeni zmotno uporabo materialnega prava in bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Družbeniki pravne osebe na podlagi spregleda pravne osebnosti odgovarjajo subsidiarno, sodna praksa pa pokaže, da je mogoče v takem primeru tožiti na izpolnitev obveznosti le dolžnika, ali oba - dolžnika in subsidiranega dolžnika ali pa le subsidiarnega dolžnika. Zato pritožnik predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani del sklepa razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v 2. odstavku 350. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, napačno pa je uporabilo materialno pravo in posledično nepopolno ugotovilo dejansko stanje.

Tožnik je plačilo terjatve, ki jo ima zoper prvo toženo stranko – v stečaju, zahteval tudi od drugo tožene stranke, ki je (edini) družbenik prvo tožene stranke. Ko gre za spregled pravne osebnosti, ne gre za pravno nasledstvo družbenika, pač pa za dvojno odgovornost za obveznosti družbe: družbe same in družbenika (tako tudi sodba Vrhovnega sodišča opr. št. II Ips 493/2001). Terjatev, ki jo tožnik uveljavlja, izhaja iz delovnega razmerja, ki je bilo sklenjeno med tožnikom in prvo toženo stranko. Medtem, ko je sodišče prve stopnje ugotovilo obstoj uveljavljane terjatve zoper prvo toženo stranko, je tožbo zoper drugo toženo stranko zavrglo kot preuranjeno. Pri tem je zavzelo stališče do vprašanja „spregleda pravne osebnosti“, ki naj bi bilo predhodno vprašanje, za reševanje katerega naj bi bilo pristojno „Gospodarsko sodišče“ (pravilno: sodišče splošne pristojnosti v gospodarskem sporu) in ki naj bi ga moralo po določbi 21. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur.l. RS, št. 2/2004) rešiti samo. Razlaga sodišča prve stopnje v zvezi s tem je nejasna, saj je spregled pravne osebnosti stvar pravilne uporabe materialnega prava in ne predhodnega vprašanja. Spregled pravne osebnosti ni predmet samostojnega zahtevka, ki bi ga bilo potrebno uveljavljati pred sodiščem splošne pristojnosti (tako stališče, kolikor ga je mogoče razumeti, očitno zavzema sodišče prve stopnje), ampak se obstoj pogojev za uporabo tega instituta presoja v okviru materialnopravne presoje utemeljenosti zahtevka, ki je postavljen nasproti družbeniku kot zavezancu za plačilo obveznosti družbe. To izhaja tudi iz sodbe VS RS, opr. št. III Ips 12/2004, ki jo citira sodišče prve stopnje: določba ZGD-1 o spregledu pravne osebnosti je le pravna podlaga za uveljavljanje odgovornosti družbenika in ne predstavlja pravne podlage za ugotovitev obveznosti družbe. Konkretno to pomeni, da se pravna podlaga za vtoževano obveznost družbe ugotavlja po delovnopravnih predpisih (kar je sodišče prve stopnje že storilo), pravna podlaga za obveznost družbenika pa po določbi o spregledu pravne osebnosti.

Sodišče prve stopnje je po tem, ko je citiralo dve sodbi vrhovnega sodišča zaključilo, da bi tožnik lahko zahteval izpolnitev od drugo tožene stranke le v primeru, če bo prvo tožena stranka izpolnitev terjatve odklonila oziroma je ne bo poplačala v celoti. Sodišče prve stopnje ni zavzelo povsem jasnega stališča o tem, zakaj bi bila tožba zoper drugo toženo stranko preuranjena: ali zato, ker bi moral tožnik počakati na pravnomočno odločitev o zahtevku zoper prvo toženo stranko ali zato, ker naj ne bi prvo tožene stranke pozval k izpolnitvi. Če gre za prvi primer, je stališče napačno, saj pogoj za uveljavljanje zahtevka proti drugo toženi stranki – če so seveda podani pogoji za spregled pravne osebnosti – ni pravnomočna odločitev zoper prvo toženo stranko. To izhaja iz 100. člena ZGD-1, ki določa, da so za obveznosti družbe upnikom subsidiarno odgovorni vsi družbeniki z vsem svojim premoženjem; če družba upniku na njegovo pisno zahtevo ne izpolni obveznosti, so odgovorni vsi družbeniki solidarno. Če gre za drugi primer, pa je ugotovitev protispisna, saj je tožnik nasproti prvo toženi stranki terjatev uveljavljal – najprej v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi na podlagi 112. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002, 103/2007), nato pa tudi v stečajnem postopku, ta pa obveznosti ni izpolnila oziroma jo je v stečajnem postopku prerekala.

Ker glede na navedeno odločitev sodišča prve stopnje o zavrženju tožbe ni pravilna, je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in v izpodbijanem delu razveljavilo sklep sodišča prve stopnje. V nadaljnjem postopku bo moralo sodišče prve stopnje vsebinsko odločiti o zahtevku zoper drugo toženo stranko. Ker je dejanska in pravna podlaga obveznosti družbe že pravnomočno ugotovljena (obveznost prvo tožene stranke do tožnika), bo v ponovljenem postopku potrebno ugotoviti le še pravno podlago za uveljavljanje odgovornosti družbenika, torej pogoje, ki jih za spregled pravne osebnosti določa ZGD-1. Obstoja teh pogojev zaradi napačne materialnopravne opredelitve sodišče prve stopnje še ni ugotavljalo.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.