Jedro

Zakonski in dejanski opis kaznivega dejanja je treba presojati celovito. Iz zakonskega opisa izhaja, da je obsojenec uporabil silo zoper oškodovanko, z namenom, da bi jo prisilil k spolnemu občevanju. Iz dejanskega opisa obsojenčevega ravnanja nedvoumno izhaja tudi zakonski znak, za katerega zahteva trdi, da ga v opisu ni, saj je razvidno, da je bil njegov namen doseči spolni odnos.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega D.M. za varstvo zakonitosti se zavrne. Obsojenec je dolžan plačati povprečnino v znesku 200.000,00 SIT.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 5.10.2004 obsojenega D.M. spoznalo za krivega poskusa kaznivega dejanja posilstva po 1. odstavku 180. člena v zvezi z 22. členom KZ. Po 1. odstavku 180. člena KZ je obsojencu izreklo kazen dveh let zapora, na podlagi 1. odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) pa odločilo, da je dolžan povrniti stroške kazenskega postopka in na 70.000,00 SIT odmerjeno povprečnino. Višje sodišče v Ljubljani je z uvodoma navedeno pravnomočno sodbo zavrnilo pritožbo obsojenčevega zagovornika kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obsojencu pa naložilo v plačilo stroške pritožbenega postopka, določene kot povprečnino v znesku 100.000,00 SIT.

Zoper to pravnomočno sodbo je zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP in zaradi kršitve kazenskega zakona, torej iz razlogov po 1. in 2. točki 1. odstavka 420. člena ZKP, obsojenčev zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavi ter zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo odločanje pred popolnoma spremenjenim senatom; na podlagi 423. člena ZKP pa odloži izvršitev pravnomočne sodbe.

Vrhovna državna tožilka K.U. v odgovoru na zahtevo navaja, da v njej zatrjevane kršitve zakona niso podane. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevo obsojenčevega zagovornika za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljeno.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zagovorniku obsojenega D.M. ni mogoče pritrditi, da je sodišče druge stopnje storilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP. Po navedbah zahteve se Višje sodišče ni izrecno opredelilo glede trditev v pritožbi, da opis kaznivega dejanja v izreku sodbe ne vsebuje zakonskih znakov kaznivega dejanja poskusa posilstva, saj se obsojencu očita namen zadovoljitve svojega spolnega nagona, ne pa namen spolnega občevanja, kar da kaže, da gre kvečjemu za kaznivo dejanje spolnega nasilja po 181. členu KZ, ne pa za poskus posilstva po 1. odstavku 180. člena v zvezi z 22. členom KZ.

Po 1. odstavku 395. člena ZKP mora sodišče v obrazložitvi sodbe presoditi pritožbene navedbe. To pomeni, da se je dolžno seznaniti z navedbami strank, proučiti njihovo dopustnost in pravno relevantnost ter se do njih, če so dopustne in pravno relevantne ter niso očitno neutemeljene, tudi opredeliti. Ta dolžnost pritožbenega sodišča je esencialni del zagotavljanja ustavne pravice do učinkovite pritožbe iz 25. člena Ustave.

Tudi če bi držalo, kar v zahtevi navaja vložnik, bi to ne pomenilo zatrjevane bistvene kršitve določb postopka, ampak kršitev 1. odstavka 395. člena ZKP. Očitki se namreč ne nanašajo na odločilna dejstva, temveč zadevajo pravilnost pravne opredelitve kaznivega dejanja. Glede navedenih trditev v pritožbi se je višje sodišče izrecno opredelilo v zadnjem odstavku na drugi in v prvem odstavku na tretji strani sodbe. Med temi razlogi je tudi zapisalo, da je iz opisa obsojenčevega ravnanja razvidno, da je bil njegov namen doseči spolni odnos. Kolikor obsojenčev zagovornik v zahtevi zatrjuje drugače, mu zato ni mogoče pritrditi.

Zahteva tudi nima prav, da je podana kršitev kazenskega zakona (očitno po 4. točki 372. člena ZKP), ker iz opisa kaznivega dejanja ni razviden obsojenčev namen z uporabo sile oškodovanko D.O. proti njeni volji prisiliti k spolnemu občevanju, pač pa (kvečjemu) zadovoljiti svoj spolni nagon brez spolnega občevanja.

Zakonski in dejanski opis kaznivega dejanja je treba presojati celovito. Iz zakonskega opisa, ki je v funkciji uvajalnega stavka izhaja, da je obsojenec uporabil silo zoper oškodovanko, z namenom, da bi jo prisilil k spolnemu občevanju. Iz dejanskega opisa obravnavanega življenjskega primera je tudi razvidno, da je obsojenec oškodovanko med prerivanjem pritisnil na tla, legel nanjo ter ji na silo odpel gumb hlač z zadrgo, da ga je ta rotila naj preneha in ga odrivala, ter mu, ko je uvidela, da se mu ne bo mogla upreti, predlagala, da občujeta v vozilu. Da je obsojenec v to pristal, vendar je ni izpustil, jo v vozilu začel ponovno otipavati, vendar da je dejanje ostalo pri poskusu, ker je oškodovanka uspela pobegniti. Iz takega opisa dejanja nedvoumno izhaja tudi zakonski znak, za katerega zahteva trdi, da ga v opisu ni. Zatrjevana kršitev kazenskega zakona zato ni podana.

Na trditve, da oškodovanka ni navedla, da ji je obsojenec kakorkoli grozil in jo poškodoval, da ni vedela povedati, ali je imel obsojenec odpete hlače in erekcijo, kar da so okoliščine, ki potrjujejo trditev obrambe, da obsojenec ni "mogel" imeti namena prisiliti oškodovanko k spolnemu občevanju in da bi šlo lahko kvečjemu za storitev kaznivega dejanja spolnega nasilja, je vložniku odgovorilo že sodišče druge stopnje. S temi trditvami in z navedbami, da obsojenčevega namena spolnega občevanja z oškodovanko ne potrjujeta niti dejstvi, da za njo ni tekel, ko se mu je izvila in da jo je naslednjega dne celo iskal na delovnem mestu, obsojenčev zagovornik ponuja lastno dokazno oceno, ki pa se razlikuje od tiste v izpodbijani pravnomočni sodbi. Na ta način zato ne uveljavlja kršitve kazenskega zakona, ampak razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Po 2. odstavku 420. člena ZKP pa na tej podlagi zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti.

Vrhovno sodišče ugotavlja, da kršitve zakona, na katere se v zahtevi za varstvo zakonitosti sklicuje zagovornik obsojenega D.M. niso podane, vložil pa jo je tudi zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ko jo je po 425. členu ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

Glede na tak izid je obsojeni D. M. po 98.a v zvezi s 1. odstavkom 95. člena ZKP dolžan plačati stroške, nastale v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, določene kot povprečnino, v znesku 200.000,00 SIT. Pri odmeri je Vrhovno sodišče upoštevalo obsojenčeve gmotne razmere, kot so razvidne iz spisovnih podatkov in da je šlo z vidika odločanja v tej fazi postopka, za razmeroma nezahtevno zadevo.

Vložnik je po 4. odstavku 423. člena ZKP Vrhovnemu sodišču predlagal, da odloži izvršitev pravnomočne sodne odločbe. V vsebini zahteve pa za tako odločitev ni bilo podlage.