Jedro

Materialno procesno vodstvo se ne aktivira vselej, ko ena od strank svojemu bremenu, trditvenemu ali dokaznemu, ne zadosti, saj le-tega ne nadomešča, temveč predvsem tedaj, ko ta stranka glede na konkretne okoliščine primera ob zadostni skrbnosti opravičeno meni, da mu je zadostila. V danem primeru pa bi tožeča stranka ob ustrezni skrbnosti glede na trditve, ki jih je podala tožena stranka, morala vedeti, da svojemu trditvenemu bremenu ni zadostila.

Dejstvo, da gre za poslovni objekt z veliko lastniki, samo po sebi še ne zadošča za zaključek, da je varnostno-receptorska služba potrebna za nemoteno uporabo oziroma funkcioniranje objekta. Tožeča stranka bi morala pojasniti, zakaj je fizično, protivlomno in protipožarno varovanje objekta potrebno, da se objekt lahko uporablja in da deluje v skladu z njegovim namenom.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijani 2. in 3. točki izreka potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, 003 Ig 2004/07291 z dne 10. 9. 2004 vzdržalo v veljavi v 1. točki izreka za glavnico 3.696,65 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov in dnevov zapadlosti dalje do plačila, kot je to razvidno iz 1. točke izreka sodbe, ter v 3. točki izreka za izvršilne stroške v višini 178,10 EUR z obrestmi. Prej navedeni sklep o izvršbi je v preostalem delu 1. točke izreka razveljavilo za glavnico v višini 1.127,75 EUR z obrestmi od posameznih zneskov in dnevov zapadlosti dalje do plačila, kot je to razvidno iz 2. točke izreka sodbe, ter v 3. točki izreka za izvršilne stroške v višini 27,66 EUR z obrestmi, in za zakonske zamudne od izvršilnih stroškov 42.679,88 SIT (sedaj 178,10 EUR) od 10. 9. 2004 do 23. 9. 2004, ter v tem delu tožbeni zahtevek zavrnilo (2. točka izreka sodbe). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna povrniti tožeči stranki 1.833,62 EUR pravdnih stroškov z obrestmi (3. točka izreka).

2. Tožeča stranka je zoper 2. in 3. točko izreka sodbe pravočasno vložila pritožbo, zaradi bistvene kršite določb postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku tožeče stranke v celoti ugodi, podrejeno pa, da sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavi in mu zadevo v tem delu vrne v novo sojenje.

3. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožnik očita prvostopenjskemu sodišču, ki je zavrnilo tožbeni zahtevek v delu, ki se nanaša na stroške fizičnega, protivlomnega in protipožarnega varovanja, da je zmotno ocenilo, da gre za stroške, ki presegajo redno upravljanje poslovnega objekta, zaradi česar bi bilo zanje potrebno soglasje vseh solastnikov. Trdi, da vsaka večja poslovna stavba, v kateri deluje večje število podjetij, lahko normalno obratuje le v primeru, če je poskrbljeno za varovanje stavbe in za nadzor nad dostopom v stavbo. Po mnenju pritožnika je že takšno dejstvo razlog, da je potrebno varovanje objekta šteti med posle rednega upravljanja, češ da je to potrebno za normalno, običajno funkcioniranje oziroma uporabo stvari.

Pritožbeno sodišče se s takšnim stališčem pritožnika ne strinja in v celoti pritrjuje razlogom prvostopenjskega sodišča, da zgolj dejstvo, da gre za poslovni objekt z veliko lastniki, samo po sebi še ne zadošča za zaključek, da je varnostno-receptorska služba potrebna za nemoteno uporabo oziroma funkcioniranje objekta. Tožeča stranka bi morala pojasniti, zakaj je fizično, protivlomno in protipožarno varovanje objekta potrebno, da se objekt lahko uporablja in da deluje v skladu z njegovim namenom. Takšnih trditev tožeča stranka ni podala, čeprav je tožena stranka tožbenemu zahtevku v tej smeri ugovarjala, saj je trdila, da varnostna služba G. zanjo ni sprejemljiva, ni potrebna in je tožena stranka ni naročila. Navedla je, da tožeča stranka ne zaračunava le receptorja, ampak poleg tega še varnostno službo, da ni jasno, kaj in koga naj bi varovala ta varnostna služba, da pa je dejstvo, da je to ena izmed redkih poslovnih stavb, ki ima poleg receptorja še lastno varnostno službo. Tožeča stranka je na te trditve odgovorila le, da je bil o opravljanju takšnega varovanja sprejet sklep št. 34, na seji dne 10. 6. 1997. Čeprav je bila torej tožeča stranka izrecno izzvana, da pojasni, zakaj naj bi bilo navedeno varovanje potrebno za obratovanje objekta v skladu z njegovim namenom, tega ni storila. Zato pritožnik neutemeljeno očita prvostopenjskemu sodišču, da je kršilo pravilo o materialnem procesnem vodstvu iz 285. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ker tožeče stranke ni pozvalo, naj pojasni okoliščine, ki so potrebne za presojo vprašanja, ali zgoraj navedena pogodba predstavlja posel rednega upravljanja.

6. Pritožnik nadalje očita prvostopenjskemu sodišču, da je kršilo pravilo o materialnem procesnem vodstvu tudi glede tožbenega zahtevka za plačilo stroškov upravljanja, vzdrževanja in plačila najemnine za nepremičnine skupne rabe (NSR), ker je tožbeni zahtevek, temelječ na določbah o neupravičeni pridobitvi, zavrnilo z utemeljitvijo, da tožeča stranka ni podala zadostne trditvene podlage glede tega, katere NSR tožena stranka uporablja in kakšne koristi ima od uporabe NSR, ne da bi tožečo stranko pozvalo, da specificira tožbeni zahtevek v navedeni smeri.

Prvostopenjsko sodišče je navedlo, da je tožena stranka tožbenemu zahtevku v tem delu ugovarjalo s trditvami, da NSR sploh ne uporablja oziroma nikakor ne v takšnem obsegu, kot to zatrjuje tožeča stranka, da NSR, ali ne služijo predmetnemu objektu, ali pa so v upravljanju drugih oseb in sicer E. L. in K., nadalje, da so omenjene NSR tudi komunalni vodi in nepremičnine, da ji ni znano, za kakšno upravljanje in vzdrževanje gre, in zahtevala, da tožeča stranka natančno opredeli vsako posamezno nepremičnino skupne rabe in pojasni njen namen oziroma kako le-ta služi predmetnemu objektu oziroma njej ter kaj predstavlja posamezni strošek v zvezi z NSR, ki ga vtožuje. Prvostopenjsko sodišče je pravilno zaključilo, da je tožeča stranka na takšne trditve tožene stranke zgolj pavšalno odgovorila, da tožena stranka kot lastnica poslovnih prostorov na območju NSR uporablja tudi NSR ter da se tej uporabi ne more izogniti, pri čemer pa ni povedala, zakaj ne, niti ni določno pojasnila, katere NSR uporablja tožena stranka in kako oziroma na kakšen način ter v kakšnem obsegu jih dejansko uporablja in kakšno konkretno korist ima tožena stranka od te uporabe. Pravilno je zaključilo, da so prav tako pavšalne trditve tožeče stranke glede stroškov obratovanja in vzdrževanja NSR. Pritožbeno sodišče pritrjuje prvostopenjskemu sodišču, da je tožena stranka v svojih pripravljalnih vlogah izrecno opozorila na nezadostno trditveno podlago v zvezi z uporabo NSR in obrazložitvijo posameznih stroškovnih postavk v zvezi z NSR, ter da bi se bila tožeča stranka zato morala zavedati, da je svojo trditveno podlago dolžna konkretizirati. Zato se prvostopenjskemu sodišču ni bilo potrebno poslužiti materialnega procesnega vodstva.

7. Ni torej mogoče pritrditi pritožniku, da je dolžnost materialnega procesnega vodstva sodišča povsem neodvisna od trditvene podlage nasprotne stranke. Materialno procesno vodstvo se ne aktivira vselej, ko ena od strank svojemu bremenu, trditvenemu ali dokaznemu, ne zadosti, saj le-tega ne nadomešča, temveč predvsem tedaj, ko ta stranka glede na konkretne okoliščine primera ob zadostni skrbnosti opravičeno meni, da mu je zadostila (primerjaj sodbo VSL II Cp 2679/2009). V danem primeru pa bi tožeča stranka ob ustrezni skrbnosti glede na trditve, ki jih je podala tožena stranka, morala vedeti, da svojemu trditvenemu bremenu ni zadostila. V zvezi s tem pritožbeno sodišče pripominja, da je standard dolžnega ravnanja sodišča nižji pri prava neuki stranki kot pri stranki, ki ima kvalificiranega pooblaščenca (glej Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, druga knjiga, Uradni list, GV Založba 2005 – 2006, stran 593). Očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka torej ni podana.

8. Pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje tudi ostalim razlogom prvostopenjskega sodišča za zavrnitev tožbenega zahtevka tožeče stranke in se jim pridružuje. Pritožbeno sodišče pa v okviru uradnega preizkusa izpodbijane sodbe tudi ni našlo nobene od bistvenih kršitev določb postopka, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

9. Pritožbeno sodišče je glede na navedeno pritožbo zavrnilo in sodbo prvostopenjskega sodišča v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP).