Jedro

Če dejstvo obsoja pravnomočne obsodbe za naklepno kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti, ni sporno, potem upravni organ lahko v skladu z določilom 2. točke 1. odstavka 144. člena Zakona o splošnem upravnem postopku izvede skrajšani ugotovitveni postopek v zvezi z odvzemom orožja.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnika zoper odločbo Upravne enote A. s katero je po uradni dolžnosti prvostopenjski upravni organ v prvi točki izreka odločil, da se tožniku odvzame dve orožni listini, 8 kosov orožja in 1916 kosov streliva. V drugi točki izreka je prvostopenjski organ odločil, da mora tožnik izročiti dve orožni listini in revolver znamke RECK, kal. 5,6 mm, tov. Št. 026016, reg. št. 16/tb-014 v določenem roku po prejemu odločbe Upravni enoti A. Prvostopenjski upravni organ je odločitev oprl na določilo 58. člena Zakona o orožju (ZOro-1-1) ter na 2. in 3. točko 14. člena ZOro-1 in 15. člen ZOro-1. Odločujoče dejstvo, zaradi katerega je prvostopenjski organ izdal odločbo, je pravnomočna sodba z dne 20. 11. 2002 Okrajnega sodišča v A., s katero je bil tožnik obsojen za kaznivo dejanje nasilništva po 1. odstavku 299. člena Kazenskega zakonika, ker je svojo ženo v daljšem obdobju zadnjih let večkrat pretepal, v roke jemal različne nevarne predmete, kot je nož in puška, ji grozil, da jo bo ustrelil, da jo bo ubil in jo zmerjal z raznimi ponižujočimi izrazi. Višje sodišče mu je izrečeno kazen zapora 1 leta znižalo na 6 mesecev zapora, izrečen pa mu je bil tudi varnostni ukrep obveznega bolnišničnega zdravljenja alkoholikov, s trajanjem dokler kazen ne prestane.

V pritožbi tožnik pravi, da ne more izročiti revolverja znamke RECK kaliber 5,6 mm, tov. št. 026016, ker mu je bil ta revolver zasežen s strani policije dne 9. 7. 2002. Odločba je zato neizvršljiva. Poleg tega pa je odločba nezakonita, ker upravni organ ne navaja razloga za (pri)tožnikovo nezanesljivost, še posebej ob upoštevanju dejstva, da je član lovske družine od leta 1958, da je lovski čuvaj, da ima opravljano šolo za uničevanje eksplozijskih sredstev in da ima pooblastilo za uničevanje eksplozijskih sredstev, je tudi preglednik za divjad in lovski higijenik. V postopku pritožbe je tudi navedel, da je bilo kaznivo dejanje storjeno v krogu družine in pod vplivom alkohola, za kar mu je bil izrečen varnostni ukrep in zato ni potreben še ukrep odvzema orožja. V zadevi tudi ni bil zaslišan, kar pomeni kršitev upravnega postopka.

V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka potrjuje pravilnost uporabe materialnega prava s strani prvostopenjskega organa glede ugotovitve dejanskega stanja pa tožena stranka pravi, da je prvostopenjski upravni organ dejstva oprl na sodbo sodišča, ki ima značaj javne listine. V skladu z določilom 169. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) pa se šteje tisto, kar izkazuje javna listina za resnično in za ugotovitev tega dejstva ni potreben noben drug dokaz. Tožena stranka tudi ugotavlja, da pri (pri)tožniku niso podani samo zadržki javnega reda, temveč tožnik nedvomno ni primeren za posest orožja v smislu 16. člena ZOro-1, ker mu je bil izrečen ukrep zdravljenja alkoholikov. Glede izročitve revolverja znamke RECK cal. 5,6 mm, tov. št. 026016 reg. št. 16/tb-014 pa tožena stranka navaja, da je po izjavi tožnika to orožje zasegla policija, vendar pa to ne drži, ampak je policija zasegla revolver znamke RECK cal. 9 mm, tov. št. 32236. Iz zapisnika št. 21400-3/01 z dne 30. 8. 2001 izhaja, da je (pri)tožnik poskušal legalizirati revolver znamke RECK model Trooper kaliber 22 LR, tov. št. 026016. Omenjeno orožje po navedbi tožene stranke obstaja in ne gre za isto orožje, ki ga je policija zasegla tožniku, zato odločba ni neizvršljiva.

V tožbi tožnik pravi, da tožena strank ni upoštevala niti ene navedbe iz pritožbe, ampak je v celoti povzela navedbe iz prvostopenjske odločbe, ki temeljijo na enostranski izpovedbi prič, s čimer so mu grobo kršene človekove pravice. Pravi, da je kazen po sodbi prestal in da zdaj že 8 mesecev živi z ženo in sinom v stanovanjski hiši, kar ne kaže na to, da bi uresničil kakršno koli grožnjo. Okoliščine za izdajo izpodbijane odločbe bi morale biti podane v času izdaje odločbe, to je v mesecu aprilu 2003, česar pa upravni organ niti ne ugotavlja. Pravi tudi, da je podano nasprotje v obrazložitvi odločbe. Na prvi strani obrazložitve je rečeno, da je bil tožniku odvzet revolver znamke RECK cal. 5,6 mm, na drugem mestu v obrazložitvi odločbe pa je ugotovljeno, da tožniku ni bilo odvzeto to orožje, ampak orožje znamke RECK, cal. 9 mm. Med drugim predlaga zaslišanje tožnika. Uveljavlja razveljavitev izpodbijane odločbe in povrnitev stroškov postopka.

V odgovoru na tožbo tožena stranka ponavlja argumente iz izpodbijane določbe.

Tožnik v odgovoru na odgovor tožene stranke ponavlja argumente iz tožbe in pravi, da tožena stranka ni pojasnila stvari v zvezi z zasegom revolverja znamke RECK.

Tožena stranka v novi vlogi pojasnjuje, da je v začetku obrazložitve odločbe navedla, katero orožje je bilo z odločbo prvostopenjskega organa zaseženo, v nadaljevanju pa navaja, da tožnik izreka odločbe ni izvršil. Zastopnik javnega interesa ni prijavil udeležbe v postopku.

Tožba ni utemeljena.

Določilo 1. odstavka 58. člena ZOro-1 (Uradni list RS, št. 61/2000) pravi, da pristojni organ odvzame orožje in orožne listine posamezniku, ki ne izpolnjuje več pogojev iz 2. do 6. točke 2. odstavka 14. člena tega zakona. Pogoji iz 2. do 6. točke 2. odstavka 14. člena ZOro-1 so postavljeni kumulativno, kar pomeni, če eden od pogojev ni izpolnjen lahko pristojni organ odvzame orožje in orožne listine. Tako prvostopenjski upravni organ kot tudi tožena stranka sta odločbo oprla na dve določili in sicer na 2. in 3. točko 2. odstavka 14. člena ZOro-1. Sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločba zakonita, ker je nesporno izpolnjen pogoj iz 2. točke 2. odstavka 14. člena ZOro-1 in to zadostuje za ugotovitev, da je tožba neutemeljena, brez da bi moralo sodišče ugotavljati, ali je tožena stranka pravilno uporabila tudi 3. točko 2. odstavka 14. člena ZOro-1. Po določilu 2. točke 12. odstavka 14. člena ZOro-1pristojni organ posamezniku odvzame orožje in orožne listine, če ni zadržkov javnega reda. ZOro-1 pa je določil, da je zadržek javnega reda podan, če je posameznik pravnomočno obsojen za naklepno kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti. Med strankama ni sporno, da je bil tožnik s pravnomočno sodbo Okrajnega sodišča v A (opr. št. K... z dne ....) obsojen za naklepno nadaljevano kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti, in sicer za kaznivo dejanje nasilništva po 1. odstavku 299. člena Kazenskega zakonika v zvezi z 2. odstavkom 16. člena Kazenskega zakonika. Zaradi tega je imela tožena stranka prav, ko je zavrnila pritožbo tožnika zoper prvostopenjsko odločbo in je zato izpodbijana odločba zakonita in v postopku tudi ni bilo napak pri uporabi postopkovnih pravil. Kajti, če dejstvo obsoja pravnomočne obsodbe za naklepno kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti, ni sporno, potem upravni organ lahko v skladu z določilom 2. točke 1. odstavka 144. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) izvede skrajšani ugotovitveni postopek brez zaslišanja stranke in brez da bi v dokazni oceni tehtalo na eni strani pritožbene argumente tožnika in dokaze, ki jih predlaga, z dejstvom, da je tožnik bil pravnomočno obsojen za kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti na drugi strani. Določilo 2. točke 1. odstavka 144. člena ZUP namreč pravi, da lahko organ v skrajšanem postopku odloči o stvari, če se da ugotoviti stanje stvari na podlagi uradnih podatkov, ki jih ima organ, in samo za to ni treba posebej zaslišati stranke za zavarovanje njenih pravic oziroma pravnih koristi. Tožena stranka sicer v obrazložitvi izpodbijane odločbe tega ni posebej pojasnila (tožniku) in ni navedla, da je odločbo izdala po skrajšanem ugotovitvenem postopku, vendar pa popolnejša obrazložitev uporabe postopkovnih pravil ne bi mogla vplivati na vsebinsko odločitev o stvari in zaradi omenjene pomanjkljivosti ni bilo poseženo v procesno ustavno pravico tožnika iz 22. člena Ustave (Uradni list RS, št. 33/91-I, 42/97, 66/2000, 24/2003). Nedvomno je namreč izpolnjen tudi pogoj, da je bil tožnik pravnomočno obsojen za naklepno kaznivo dejanje v smislu določila 1. alineje 1. odstavka 15. člena ZOro-1, saj je bila sodba Višjega sodišča v Ljubljani izdana dne 20. 11. 2002, prvostopenjska odločba pa je bila izdana 28. 4. 2003. ZOro-1 namreč ne določa, da mora biti posameznik pravnomočno obsojen za naklepno kaznivo dejanje v istem mesecu, kot mu upravni organ odvzame orožje po določilu 1. odstavka 58. člena ZOro-1 v zvezi z 1. alinejo 1. odstavka 15. člena ZOro-1. Ker so pogoji od 2. do 6. točke 2. odstavka 14. člena ZOro-1 postavljeni kumulativno v tem smislu, da čim eden izmed pogojev ni podan, lahko pristojni organ orožje in orožne listine odvzame, se sodišču ni bilo treba spuščati v presojo izpodbijane določbe z vidika pravilne uporabe procesnih pravil tudi v zvezi z določilom 3. točke 2. odstavka 14. člena ZOro-1 (pogoj zanesljivosti). Glede zatrjevanega nasprotja v obrazložitvi odločbe pa sodišče ugotavlja, da je na prvi strani v obrazložitvi izpodbijane odločbe navedeno, da je upravna enota s prvostopenjsko odločbo odvzela revolver, v zvezi s katerim je v izreku prvostopenjske odločbe upravni organ pod 9 alinejo točke 1.b.) navedel, da se tožniku odvzame revolver znamke RECK, 5,6 mm št. 026016 16/tb-014. S tem je tožena stranka izrazila, da je bil odvzem pravno odrejen z prvostopenjsko odločbo, ne pa da je bil odvzem tudi dejansko izvršen. Zato sploh ne gre za nasprotje v obrazložitvi izpodbijane odločbe, kot to trdi tožnik. Tožnik v tožbi z nobenim drugim argumentom ne utemeljuje notranjega nasprotja v obrazložitvi ali neizvršljivosti izreka prvostopenjske odločbe, zato je izpodbijana odločba tudi z vidika tega tožbenega ugovora neutemeljena.

Sodišče je tožbo zavrnilo na podlagi določila 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97, 70/2000).