Jedro

Tožena stranka mora v primeru umika tožbe izrecno zahtevati tudi povrnitev stroškov postopka zaradi umika tožbe, da se šteje, da povrnitev teh stroškov zahteva (159. člen ZPP).

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje v II. točki izreka razveljavi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom pod I. točko izreka ta pravdni postopek ustavilo zaradi umika tožbe in pod II. točko izreka tožeči stranki naložilo v povrnitev toženi stranki pravdne stroške v znesku 504,83 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas zamude.

Zoper sklep, in sicer zoper odločitev pod II. točko izreka, se je v roku pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov, ki predlaga, da pritožbeno sodišče sklep spremeni tako, da zahtevek pod II. točko izreka zavrne oziroma zavrže. Navaja, da je tožeča stranka v tem postopku umaknila tožbo, ker sta stranki sklenili izvensodno poravnavo, in v umik tožbe je tožena stranka privolila. Da bi tožena stranka priglasila stroške postopka, tožeči stranki ni znano, ker ji vloga, s katero je tožena stranka privolila v umik tožbe, ni bila poslana. V izvensodni poravnavi, katera ima moč izvršilnega naslova, je bilo med pravdnima strankama dogovorjeno, da stroškov v zvezi s poravnavo ne uveljavljata, izrecno pa je bilo tudi dogovorjeno, da tožena stranka po umiku tožbe v tej pravdi ne bo priglasila stroškov postopka. Tožeča stranka izvensodno poravnavo med pravdnima strankama prilaga pritožbi kot dokaz. Nadalje navaja, da je sodišče toženi stranki stroške priznalo, čeprav ta teh stroškov ni priglasila in je tudi očitno, da do njih ne more biti upravičena. Upravičena ni do njih tudi iz razloga, ker tožene stranke na zastopa več odvetnica in ji zato ne gredo stroški po odvetniški tarifi. Poleg tega bi sodišče moralo glede stroškov uporabiti analogijo 159. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), po kateri vsaka stranka krije svoje stroške, če se pravda konča s sodno poravnavo, pa ni v poravnavi drugače dogovorjeno. Izvensodna poravnava, ki sta jo sklenili pravdni stranki, ima namreč moč izvršilnega naslova tako kot sodna poravnava.

Pritožba je utemeljena.

Pritrditi je pritožbi, da tožena stranka, kot izhaja iz podatkov v spisu, v tem pravdnem postopku ni zahtevala povrnitve stroškov postopka zaradi umika tožbe, posledično čemur je sodišče prve stopnje te stroške pod II. točko izreka izpodbijanega sklepa priznalo preko zahtevka. Tožena stranka je v svojem odgovoru na tožbo res zahtevala povrnitev stroškov postopka, vendar ob hkratnem predlogu, torej v primeru, da sodišče tožbeni zahtevek kot neutemeljenega zavrne, pri čemer je dotedanje svoje stroške postopka tudi specificirala. Ko pa je tožena stranka v svoji pisni vlogi z dne 15.1.2015 privolila v umik tožbe, hkrati ni zahtevala povrnitve stroškov postopka, kar nedvoumno pomeni, da povrnitve stroškov postopka dejansko tudi ne zahteva.

Pritožbeno sodišče je v posledici zgoraj pojasnjenega, ne da bi se poprej opredeljevalo še o preostalih pritožbenih razlogih in ker ni ugotovilo niti kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, pritožbi ugodilo in sklep sodišča prve stopnje v izpodbijani II. točki izreka razveljavilo (3. točka 365. člena ZPP). Pri tem zadeve ni vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek, ker ponovno odločanje o stroških ni potrebno, saj tožena stranka povrnitve teh stroškov, kot je zgoraj pojasnjeno, ni zahtevala.