Jedro

Sodišče je v skladu z 442. členom ZKP opravilo glavno obravnavo v nenavzočnosti obdolžencev in edinega zagovornika ter razglasilo sodbo. Ker v osemdnevnem roku nihče ni napovedal pritožbe, se je štelo, da se je tudi obdolženec A.F. odpovedal pravici do pritožbe (2. odstavek 368. člena ZKP) in je po poteku tega roka sodba postala pravnomočna. Zato je od tega dne dalje začel teči trimesečni rok za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti (3. odstavek 421. člena ZKP).

Izrek

Zahteva zagovornika obs. A.F. za varstvo zakonitosti se zavrže kot prepozna.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Mariboru je obsojence R. in M.P. ter A.F. spoznalo za krive kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 133. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ), storjenega v sostorilstvu. Po 50. členu KZ jim je izreklo pogojne obsodbe, v okviru katerih je obs. A.F. določilo kazen desetih mesecev zapora s preizkusno dobo treh let. Nerazdelno so dolžni povrniti tudi stroške kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). Vsakemu je bilo odmerjeno 50.000,00 SIT povprečnine. Zoper sodbo se nihče ni pritožil. Zagovornik obs. A.F. je dne 17.7.2001 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. V njej izpodbija sodbo sodišča prve stopnje iz razlogov po 1., 2. in 3. točki 420. člena ZKP. Predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo odločanje sodišču prve stopnje.

Zahteva za varstvo zakonitosti je vložena prepozno.

Tretji odstavek 421. člena ZKP določa, da se v primeru, ko zoper odločbo sodišča prve stopnje ni bilo pritožbe, trimesečni rok za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti šteje od pravnomočnosti odločbe. V obravnavani zadevi je bila glavna obravnava dne 20.2.2001, za katero je obs. A.F. prejel vabilo 6.2.2001 (l. št. 78) in je nanjo pristopil, preložena na prošnjo obs. R.P. (l. št. 79). Sodnik je v skladu z drugim odstavkom 310. člena ZKP sprejel sklep, da se preloži na 20.3.2001 ob določeni uri, kar sta obsojena A.F. in M.P. vzela na znanje in se odpovedala posebnemu vabilu, to pa s podpisom potrdila. Dne 20.3.2001 je bila po prvem odstavku 442. člena ZKP v nenavzočnosti obsojencev in zagovornika obsojenega M.P. (ostala dva obsojenca nista imela zagovornika) opravljena glavna obravnava, na kateri so bili obsojenci spoznani za krive. Ob tem je treba dodati, da je obsojenec prejel tudi vabila za glavni obravnavi dne 13.3.2000 (l. št. 65) in 6.4.2000 (l. št. 71), ki pa sta bili preklicani in je sodišče v prvem primeru stranke o tem obvestilo pisno (l. št. 72), v drugem primeru pa po telefonu (l. št. 77).

Obsojenec je bil v skladu z določbo drugega odstavka 439. člena ZKP z vabilom na glavno obravnavo dne 20.2.2001 med drugim obveščen, da sme priti nanjo z dokazi za svojo obrambo ali da lahko dokaze pravočasno sporoči sodišču, da bi se mogli preskrbeti za glavno obravnavo.

Opozorjen pa je bil tudi, da se bo glavna obravnava opravila tudi v njegovi nenavzočnosti, če bodo za to podani zakonski pogoji (prvi odstavek 442. člena ZKP), kot tudi o tem, da se bo štelo, da se je odpovedal pravici do pritožbe, če najkasneje v osmih dneh od dneva razglasitve sodbe pritožbe ne bo napovedal. V konkretnem primeru tudi ni sporno, da je bil obsojenec ob preložitvi pravilno vabljen na glavno obravnavo dne 20.3.2001 in da ta kljub opravičilu obs. M.P. na dan glavne obravnave (list. št. 83) ni bila preklicana.

Glede na vsebino vabila je bil torej obs. A.F. seznanjen s pravico do aktivne obrambe, na drugi strani pa tudi z možnostjo, da se ob izpolnjenih pogojih glavna obravnava opravi v njegovi nenavzočnosti. S tem ko se ni udeležil glavne obravnave, se je odpovedal svoji pravici biti aktivna stranka, obenem pa prevzel tveganja, ki izhajajo iz tega. Med drugim tudi, da se bo v njegovi nenavzočnosti opravljena glavna obravnava končala z izrekom in razglasitvijo obsodilne sodbe. Na dan razglasitve sodbe pa je v skladu z opozorilom v vabilu vezan začetek teka roka za napoved pritožbe (v zvezi z določbo prvega odstavka 368. člena ZKP). Če osemdnevni rok preteče, pritožba pa ni napovedana, nastopi za obdolženca negativna posledica: predpostavlja se, da se je odpovedal pravici do pritožbe (drugi odstavek 368. člena ZKP). Kljub temu bi se obsojenec zadnjemu tveganju lahko izognil z nadaljnjo lastno aktivnostjo pri sodišču, če bi se po dnevu, ko je bila glavna obravnava razpisana, a se je ni udeležil, pozanimal o njenem izidu (razglasitvi obsodilne sodbe) ter pravočasno napovedal pritožbo.

V obravnavanem primeru pa v osmih dneh po razglasitvi sodbe - rok je začel teči v sredo, 21.3.2001 - ne on ne kdo drug pritožbe ni napovedal. Sodba je zato dne 29.3.2001 postala pravnomočna (drugi odstavek 368. člena ZKP). Trimesečni rok za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti je začel teči 30.3.2001 (drugi odstavek 88. člena ZKP), iztekel pa se je 30.6.2001 (tretji odstavek citiranega člena).

Ker je zagovornik vložil zahtevo dne 17.7.2001, jo je Vrhovno sodišče kot prepozno zavrglo (drugi odstavek 423. člena ZKP).