Jedro

Zahtevek za zvišanje prisojene rente (rentni zahtevek) ima odškodninsko naravo, zato se za presojo zastaranja ne uporabijo določbe, ki urejajo zastaranje občasnih terjatev.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku, namesto rente, določene z odločbo Sodišča združenega dela v Novi Gorici, opr. št. S 284/89-12 z dne 4. 5. 1990, plačevati novo zvišano rento v višini 432,55 EUR od dne 1. 7. 2009 dalje, pri čemer je dolžna vse do pravnomočnosti sodbe zapadle zneske mesečih rent plačati v roku 8 dni, v bodoče dospevajoče mesečne rente pa do vsakega 15. dne v mesecu za pretekli mesec, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, vse pod izvršbo (1. točka izreka). Glede pravdnih stroškov je odločilo, da je tožnik dolžan toženi stranki plačati stroške postopka v znesku 1.479,00 EUR v 8 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka paricijskega roka dalje do plačila, pod izvršbo (2. točka izreka).

Zoper izpodbijano sodbo se iz razloga po 2. in 3. točki prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.), pritožuje tožnik. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo določbo 348. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadalj.). Renta je oblika premoženjske škode. Tožnikov zahtevek je treba obravnavati kot zahtevek za povrnitev bodoče, sukcesivno nastajajoče premoženjske škode. Terjatve za bodočo sukcesivno škodo zapadejo vsakomesečno. Zastaranje začne teči, ko tožnik zve za škodo in jo uveljavlja (glej sklep VS RS, opr. št. II Ips 495/2007 z dne 14. 11. 2007). Tožnik meni, da je tožena stranka v odgovoru na tožbo pripoznala svoj dolg do tožnika, s čimer je prekinila zastaranje.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, ki izhajajo iz citirane določbe in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, ni storilo, da pa je zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno.

V tem individualnem delovnem sporu tožnik od tožene stranke vtožuje zvišano rento, in sicer od vložitve tožbe dne 9. 7. 2009 dalje.

Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo. Ugotovilo je namreč, da je najstarejša neizpolnjena terjatev zapadla v plačilo januarja 1992, zato je zaključilo, da so zastarali vsi zneski mesečnih rent, in sicer na podlagi drugega odstavka 356. člena v zvezi s 347. členom OZ, ter da je na podlagi prvega in drugega odstavka 348. člena OZ zastarala tudi sama pravica, iz katere izhajajo občasne terjatve, pa tudi zahtevati bodoče občasne terjatve.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, saj je napačno presojalo utemeljenost ugovora zastaranja tožene stranke na navedeni pravni podlagi. Rentni zahtevek ima namreč odškodninsko naravo, zato določb, ki ureja občasne terjatve, v obravnavani zadevi ni mogoče uporabiti. Sodišče prve stopnje, zaradi navedenega zmotnega materialnopravnega izhodišča, utemeljenosti tožnikovega tožbenega zahtevka in podanega ugovora zastaranja na tej pravni podlagi (torej odškodninski) ni presojalo, zato je v tem delu dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno.

Z ozirom na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP).

Pritožbeno sodišče se pooblastil o razpisu pritožbene obravnave ni poslužilo. Glede na naravo stvari in okoliščine primera je namreč ocenilo, da postopka ne bo samo dopolnjevalo. Pri presoji, ali naj samo razpiše pritožbeno obravnavo, je izhajalo predvsem iz načela ekonomičnosti in hitrosti postopka ter ustavne pravice do pravnega sredstva. V skladu z navedenim je ocenilo, da bi postopek sojenja na drugi stopnji trajal nesorazmerno več časa in bi bil nesorazmerno dražji od dopolnjenega postopka na prvi stopnji, kar bi bilo v nasprotju z načelom ekonomičnosti. Upoštevati pa je treba tudi, da bo moralo sodišče prve stopnje ponovno presoditi utemeljenost tožnikovega tožbenega zahtevka in ugovor zastaranja na drugi pravni podlagi in tako ponovno celovito ugotoviti vse pravnoodločilne okoliščine. Kolikor bi te okoliščine prvič obravnavalo šele pritožbeno sodišče, bi bila s tem strankam v postopku odvzeta tudi možnost vložitve pravnega sredstva zoper dejansko stanje, ki bi ga prvič ugotavljalo šele pritožbeno sodišče. V novem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje ob upoštevanju navedenega materialnopravnega stališča pritožbenega sodišča, da uporaba določb o občasnih terjatvah v obravnavani zadevi ne pride v poštev, ponovno ugotoviti vse pravnoodločilne okoliščine in po potrebi v ta namen dopolniti dokazni postopek. Ob upoštevanju odškodninske narave vtoževane terjatve bo moralo znova presoditi utemeljenost ugovora zastaranja tožene stranke in nato o tožnikovem tožbenem zahtevku ponovno odločiti.

Pritožbeno sodišče o pritožbenih stroških ni odločalo, ker jih tožnik v pritožbi ni zaznamoval.