Jedro

Ob odsotnosti dobre vere pridobitelja institut omejitve priposestovanja ni uporabljiv. Za zgolj načelno obravnavanje tega pravnega vprašanja, ki ne bi moglo vplivati na odločitev v konkretni revizijski zadevi, pa tudi v novem sistemu dopustitve revizije ni mogoče najti strankinega pravnega interesa.

Izrek

Predlog se zavrne.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je razsodilo, da je tožeča stranka do ½ lastnica parc. št. ... Toženki je naložilo izstavitev za vknjižbo lastninske pravice primerne listine. Ugotovilo je, da je tožeča stranka po sklenitvi prodajne pogodbe s toženkinim prednikom M. K. v letih od 1978 do 1998 priposestvovala sporno parcelo. Med ostalim je zavrnilo toženkin ugovor, da je po drugem odstavku 44. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ) ovira za priposestvovanje toženkina v dobri veri in v zaupanju v zemljiško knjigo z dedovanjem pridobljena lastninska pravica.

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo toženkino pritožbo in potrdilo prvostopenjsko sodbo.

3. Zoper sodbo sodišča druge stopnje je toženka vložila predlog za dopustitev revizije. V njem kot prvo sporno pravno vprašanje zatrjuje kršitev 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), češ da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih in da obstoji nasprotje med tistim, kar se navaja v razlogih sodbe in vsebino listin. Z orto foto posnetki in z izpovedbami prič je izkazano, da je tožeča stranka opustila posest, kar je v neskladju z razlogi sodbe. Sodišče je ignoriralo dokaze, ki jih je priložila tožena stranka, zato je sodba neobrazložena. Kot drugo sporno vprašanje zatrjuje toženka zmotno uporabo drugega odstavka 44. člena SPZ in meni, da je predlog utemeljen zaradi poenotesnja sodne prakse. Meni, da toženka ne more nositi bremena zaradi tožnikove neskrbnosti pri vpisovanju svoje s potekom časa pridobljene pravice v zemljiško knjigo. Toženka je bila utemeljeno prepričana, da je sporna nepremičnina last njenega pravnega prednika, saj to izhaja iz zemljiškoknjižnih podatkov. Sklicuje se na sodbo Višjega sodišča v Celju Cp 397/2007, iz katere je razvidno, da v primeru kolizije interesov toženka ne more nositi bremena tožnikove neskrbnosti. V tej zadevi pa je drugostopenjsko sodišče zanikalo uporabo drugega odstavka 44. člena SPZ, češ da je toženka pridobila lastninsko pravico na nepremičnini z dedovanjem in je zato pravica na podlagi priposestvovanja močnejša. 4. Predlog ni utemeljen.

5. V zvezi s prvim pravnim vprašanjem, ki ga je postavila toženka, revizije ni mogoče dopustiti. Ni namreč dovolj, da stranka navede pravno vprašanje, v skladu s 367. a členom mora navesti tudi, za kaj bi bila odločitev Vrhovnega sodišča o določenem pravnem vprašanju pomembna. Z generalno klavzulo je namreč določeno, da lahko sodišče dopusti revizijo, če je od odločitve Vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, ki je pomembno za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse. Tega pa toženka v predlogu ni navedla.

6. V zvezi z drugim spornim pravnim vprašanjem se toženka sklicuje na potrebnost poenotesnja sodne prakse in primerja izpodbijano sodbo ter drugo sodbo Višjega sodišča v Celju. V tem primeru bi lahko šlo za pravno vprašanje, glede katerega ni sodne prakse Vrhovnega sodišča. 7. Glede na dejanske ugotovitve nižjih sodišč Vrhovno sodišče ugotavlja, da v obravnavanem primeru tudi glede drugega pravnega vprašanja ne pride v poštev dopustitev revizije, ker od odločitve Vrhovnega sodišča o reviziji ne bi bilo mogoče pričakovati odločitve, pomembne za razvoj prava preko sodne prakse. Res se postavlja vprašanje razlage drugega odstavka 44. člena SPZ, po katerem pravica, pridobljena s priposestvovanjem, ne sme biti na škodo tistemu, ki je v dobri veri in v zaupanju v javne knjige pridobil pravico, še preden je bila s priposestvovanjem pridobljena pravica vpisa v javno knjigo (oziroma pravilneje paragrafa 1500 Občega državljanskega zakonika). V obravnavanem primeru gre namreč za pridobitev nepremičnine v zaupanju v javno knjigo na podlagi dedovanja, ne pa na podlagi pravnega posla. Vendar pri odločanju v tej pravdni zadevi drugi odstavek 44. člena SPZ (oziroma paragraf 1500 ODZ) v nobenem primeru ne bi mogel biti upošteven. Ne zadošča le zaupanje v zemljiškoknjižno stanje, temveč je potrebna tudi pridobiteljeva dobra vera pri pridobitvi nepremičnine. Te pa pri toženki ni bilo, kot sta ugotovili nižji sodišči, saj je izrecno ugotovljeno, da gre v tem primeru za sporno parcelo, ki se nahaja v sklopu gramoznice tožeče stranke, kjer se je v preteklosti kopal gramoz, toženka in toženkini pravni predniki pa so vedeli, da tožeča stranka izvršuje posest na sporni nepremičnini. Ob odsotnosti dobre vere torej institut omejitve priposestvovanja ni uporabljiv, za zgolj načelno obravnavanje pravnega vprašanja, ki ne bi moglo vplivati na odločitev v konkretni revizijski zadevi, pa tudi v novem sistemu izrednega pravnega sredstva revizije ni mogoče najti strankinega pravnega interesa.

8. V skladu z navedenim je Vrhovno sodišče zaradi neobstoja pogojev iz 367. a člena predlog za dopustitev revizije zavrnilo.