Jedro

S tem ko je delavka - vzgojiteljica v vrtcu, napisala županu protestno pismo, v katerem je kritizirala postopek ugotavljanja in ocenjevanja presežnih delavcev, ni hotela namerno povzročiti kaljenja medsebojnih odnosov med sodelavkami in ogroziti nemotenega poteka delovnega procesa, zato s tem tudi ni storila očitane disciplinske kršitve.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da se sklep disciplinske komisije tožene stranke VVZ X., opr. št. 2/94 z dne 28.1.1994, s katerim je bil tožnici izrečen disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja in sklep Sveta VVZ x. z dne 25.2.1995 ter z dne 23.9.1996 razveljavijo (1. točka izreka). Tožena stranka je dolžna sprejeti tožnico nazaj v delovno razmerje in ji za obdobje od 20.1.1994 do 25.2.1994, ko je prejemala plačo na podlagi sklepa o začasni odstranitvi z dela z dne 19.1.1994, izplačati razliko do polnega zneska plače, ki bi jo dobila, če bi bila na delu, za čas od 26.1.1994 dalje pa tožnici obračunati nadomestila plač in vse ostale prejemke, ki izvirajo iz delovnega razmerja v zneskih, kot če bi delala in od teh zneskov obračunati in plačati z zakonom določene davke in prispevke za socialno varnost ter davek od osebnih prejemkov, razliko, zmanjšano za neto prejemke, ki jih je tožnica prejela na podlagi pogodb o avtorskem delu in pogodb o delu v zneskih kot so razvidni iz izreka ter izplačati tožnici skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega prejemka dalje do plačila vse v 8 dneh, da ne bo izvršbe (točka 2 izreka). Tožena stranka je dolžna povrniti tožnici stroške postopka v višini 194.031,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe dalje do plačila, v 8 dneh, da ne bo izvršbe. Svoje stroške postopka tožena stranka trpi sama. Sodišče je ugodilo tožbenemu zahtevku, ker je ugotovilo, da tožnica ni storila hujše kršitve delovne obveznosti zaradi katere ji je tožena stranka izrekla disciplinski ukrep prenehanje delovnega razmerja.

Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 353. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur.l. SFRJ št. 4/77 - 27/90) in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne kot neutemeljen, podrejeno, da jo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba poudarja, da je sodišče prve stopnje zmotno presodilo dejstva in dokaze ter zmotno uporabilo materialno pravo, ko je ugodilo tožbenemu zahtevku. Sodišče je povsem subjektivno ocenilo, da tožnica ni storila očitane ji kršitve delovne obveznosti - težje kaljenje medsebojnih odnosov in ogrožanje nemotenega poteka delovnega procesa, ko je v pismu županu Kranja navajala neresnične in žaljive ocene o sodelavcih ter toženi stranki. Sodišče ni obrazložilo stališča, da pisanje tožnice ne glede na resničnost ali neresničnost, ni povzročilo motenj v delovnem procesu. Tožničino pisanje je bilo zavajajoče in z namenom poskusiti ustvariti nemir v kolektivu. Tožena stanka povdarja, da je po 89. členu ZDR mogoče za tako kršitev delovne obveznosti izreči najstrožji ukrep tudi v primeru, če bi lahko nastala za toženo stranko večja škoda ali bi lahko bil moten delovni proces. Le ravnanju tožene stranke se gre zahvaliti, da ni nastala večja materialna škoda, še zlasti pa ne večja moralna škoda.

Tožnica v odgovoru na pritožbo predlaga, da pritožbeno sodišče zavrne pritožbo kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Povdarja, da tožena stranka v svojih obširnih pritožbenih navedbah priznava, da zaradi tožničenega pisma sploh ni prišlo do hujših motenj delovnega procesa in do kaljenja medsebojnih odnosov, kar je bistvo tega spora. Disciplinski sklep pa temelji ravno na tem, da naj bi tožnica povzročila težje kaljenje medsebojnih odnosov. Poleg tega tudi ni res, da je tožnica navajala le neresnice, zlasti to ne velja glede nezakonitega razporejanja, ki je bilo ugotovljeno v sodnem postopku.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi pravilno uporabilo materialno pravo in pri tem tudi ni storilo nobene bistvene kršitve določb postopka po takrat veljavnem 2. odstavku 354. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP-77, Ur.l. SFRJ št. 4/77 - 27/90), na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti ter zato soglaša z izpodbijano sodbo in njenimi razlogi. V zvezi s pritožbenimi trditvami tožene stranke pa pritožbeno sodišče navaja: Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na podlagi dokaznih listin in izpovedi prič in tožnice imelo zadostno podlago za svoje ugotovitve in zaključke, zato mu ni mogoče očitati, da je povsem subjektivno ter brez upoštevanja izvedenih dokazov ugodilo tožbenemu zahtevku. Na podlagi izpovedi prič, sodelavk tožnice in tudi direktorice tožene stranke ter M. K., ki je bil v letu 1993 pomočnik sekretarja za družbene dejavnosti, ni mogoče pritrditi stališču tožene stranke, da je tožnica s pismom, ki ga je dne 1.12.1993 poslala takratnemu županu X., hotela namerno povzročiti težje kaljenje medsebojnih odnosov med sodelavkami in ogroziti nemoten potek delovnega procesa in da je do tega res prišlo. Po stališču pritožbenega sodišča je tožnica navedeno pismo napisala pod močno obremenjenostjo dejstva, da je bila neutemeljeno razporejena iz delovnega mesta vzgojiteljice, za katero je imela ustrezno izobrazbo in delovne izkušnje, na nižje delovno mesto varuhinje, kar je za tožnico pomenilo strokovno in moralno degradacijo, zlasti v primerjavi z drugimi delavkami, kot so varuhinje in vzgojiteljice z izobrazbo medicinske sestre. To nedvomno potrjuje tudi izpoved priče M. K., ki je izpovedal, da bo ugotavljanje presežnih delavcev zajelo tretjino vseh delavcev pri toženi stranki in da bo to zato zelo boleče za delavke ter da je glede na to pričakoval še več podobnih pisem, kot je bilo tožničino. Zato na pismo župan ni posebno reagiral in tudi priča ne, ker sta menila, da naj se stvari urejajo pri toženi stranki ter sta zato poslala pismo direktorici tožene stranke.

Tožnica je v pismu kritizirala postopek ugotavljanja in pred tem ocenjevanja presežnih delavcev, za katerega se je glede tožnice izkazalo, da ni bil zakonit in je tožnica v sporu glede razporeditve uspela. Za opozarjanje na nekatere nepravilnosti v vzgojnem procesu pa je tožnica imela oporo v dveh pismih staršev.

Po stališču pritožbenega sodišča iz zahteve za uvedbo disciplinskega postopka in disciplinske komisije ne izhajajo konkretne ugotovitve, v čem je bil moten delovni proces in kaljenje medsebojnih odnosov delavcev ter v čem so podane okoliščine po določbah 89. člena ZDR pred uvedbo disciplinskega postopka dne 19.1.1994. Tudi materialna škoda v višini 500.000,00 SIT, ki jo je ugotovil šele svet tožene stranke, ob obravnavanju tožničine pritožbe, ni dokumentirana in z ničemer izkazana. Tožena stranka je šele po več kot mesecu dni sklicala sestanek dne 18.1.1994 glede pisma z dne 1.12.1993 in na tem sestanku, na katerem so bili navzoči le posamezni predstavniki iz enot, sindikata in prej navedena priča, sta le dve delavki zahtevali, da se jima tožnica opraviči, kar ni mogoče razlagati kot težje kaljenje medsebojnih odnosov vseh delavcev in ogrožanje nemotenega poteka delovnega procesa ter povzročanje materialne škode v višini 500.000,00 SIT ter moralne škode. Večina delavcev tožene stranke se do dne 19.1.1994 s pismom ni seznanila, zato to tudi ni moglo imeti posledic, kot jih zatrjuje tožena stranka. Da do zatrjevanih posledic ni prišlo izhaja tudi iz pritožbenih navedb tožene stranke.

Glede na vse opisano pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvami in razlogi v izpodbijani sodbi, da tožnica ni storila očitane hujše kršitve delovne obveznosti in je zato sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi materialno pravo pravilno uporabilo. Zato je na podlagi 368. člena ZPP-77 pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožbeno sodišče je na podlagi 1. odst. 498. čl. zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99) uporabilo določbe ZPP-77, ki se je pred uveljavitvijo novega ZPP smiselno uporabljal kot predpis Republike Slovenije v skladu z določbo 1. odst. 4. čl. Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. l. RS, zakoni.št. 1/91-I in 45/I/94).