Jedro

Tožena stranka je pravilno ugotovila, da je tožnik kot prevoznik (solidarno) odgovoren za carinski dolg. Prejel je namreč tranzitno deklaracijo, v kateri je bilo navedeno, kam mora blago dostaviti, vendar je to, namesto k namembnemu carinskemu uradu v Avstrijo, odpeljal na razkladanje v Italijo. Pri tem so brezpredmetni njegovi ugovori, da je ravnal po navodilih naročnika, saj ga ta ne morejo ekskulpirati njegove odgovornosti, ki mu je kot prevozniku naložena po carinskih predpisih, ki so prisilne narave.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Carinski urad Nova Gorica za blago, ki je bilo prijavljeno v tranzitni postopek po tranzitni deklaraciji (T1) z MRN oznako 08SI00604410EEEBC2 z dne 22. 10. 2008, Izpostave Luka Koper, zaradi nezakonite odstranitve izpod carinskega nadzora določil dajatve za blago „ženski čevlji s podplati iz gume, plastične mase, usnja ali umetnega usnja“, 10.560 parov, tarifne oznake 6405 90 10 kombinirane nomenklature in TARIC-kode 00; v skupnem znesku 7.296,42 EUR (točka 1. izreka), ki sta ga kot solidarna dolžnika dolžna plačati glavni zavezanec družba A. d.d., ki ni izpolnil obveznosti, izhajajoče iz tranzitnega postopka, in tožnik kot prevoznik, ki je odstranil blago izpod carinskega nadzora, v roku 10 dni od vročitve odločbe (točki 2 in 3 izreka).

Iz obrazložitve je razvidno, da je carinski organ na podlagi 21. člena in 21.a člena Zakona o carinski službi (v nadaljevanju ZCS-1) in 13. člena Uredbe Sveta (EGS) št. 2913/92 z dne 12. 10. 1992 o Carinskem zakoniku Skupnosti (UL L št. 302 z dne 19. 10. 1992 s spremembami, (v nadaljevanju CZS) opravil carinsko kontrolo nad pravilnim zaključkom tranzitne operacije, s katero je bilo za zunanji skupnostni tranzit prijavljeno navedeno blago, ki je bilo napoteno v namembni carinski urad – Freilager Wien v Avstriji, z rokom predaje 29. 10. 2008. Glavni zavezanec ni predložil dokazila v smislu drugega in tretjega odstavka 365. člena Uredbe Komisije (EGS) št. 2454/93 z dne 2. 7. 1993 o določbah za izvajanje Uredbe Sveta (EGS) št. 2913/92 o carinskem zakoniku Skupnosti (UL L št. 253 z dne 11. 10. 1993 in spremembe (v nadaljevanju Izvedbena uredba), da je bil tranzitni postopek pravilno končan. Carinski organ je zaradi dvoma v skladu z drugim odstavkom 366. člena Izvedbene uredbe sprožil poizvedovalni postopek. Carinski organ ugotavlja, da tranzitni postopek ni zaključen (92. člen CZS), da glavni zavezanec ni izpolnil obveznosti po prvem odstavku 96. člena CZS ter je zanj nastala obveznost plačila po 4. alineji tretjega odstavka 203. člena CZS. Samostojni podjetnik posameznik B.B. (v nadaljnjem besedilu tožnik) kot prevoznik blaga ni odpeljal na namembni carinski urad Wien (AT), kar je bil dolžan glede na navedbo v polju 53 tranzitne deklaracije ter je blago odstranil izpod carinskega nadzora. Tožnik je vedel, da je blago v carinskem tranzitnem postopku, zato je carinski dolžnik (1. alineja tretjega odstavka 203. člena CZS). Če obstaja za isti carinski dolg več dolžnikov, so ti solidarno zavezani k plačilu tega dolga (213. člen CZS). Carinski dolg je nastal na območju Carinskega urada Koper (3. alineja prvega odstavka 215. člena CZS) dne 30. 10. 2008, to je prvi delovni dan po poteku roka za predložitev blaga v namembnem carinskem uradu.

O ugotovitvah je carinski organ sestavil zapisnik z dne 12. 10. 2010, ki je bil vročen glavnemu zavezancu in tožniku, ki sta nanj podala pripombe, ki jih carinski organ povzema in kot neutemeljene zavrne. Glede pripombe tožnika, da je ravnal po navodilih naročnika prevoza carinski organ pojasni, da je za prevoznika edino relevantno navodilo tranzitna deklaracija (polje 53) glede namembnega carinskega urada, ki pa ji ni sledil. Tožnik se je z vpisom v CMR (polje 23) zavedal, da je blago v carinskem tranzitnem postopku, zato je odgovoren za predložitev nedotaknjenega blaga namembnemu carinskemu uradu v predpisanem roku (drugi odstavek 96. člen CZS). V nadaljevanju se sklicuje na sodbo Evropskega sodišča „British American tabacco manifacturing BV“ C-221-1. Carinski organ se sklicuje na 20. člen, 37. člen, 92. člen, 203. člen, 213. člen, prvi odstavek 214. člena, 215. člen in tretji odstavek 218. člena CZS, 865. člen Izvedbene uredbe ter 61. člen Zakona o izvajanju carinskih predpisov Evropske Skupnosti (v nadaljevanju ZICPES), tretji odstavek 35. člena, drugi odstavek 138. člena in tretji odstavek 35. člena Zakona o davku na dodano vrednost (v nadaljevanju ZDDV-1) ter 35. člen in 157. člen Pravilnika o izvajanju Zakona o davku na dodano vrednost (PZDDV-1). Pri tem se sklicuje tudi na 29. člen, 32. člen in 33. člen CZS. Carinska vrednost izhaja iz računa, davčna osnova pa je določena v skladu z 38. členom in prvim odstavkom 41. člena ZDDV-1. Dajatve so razvidne iz tabele na strani 10 obrazložitve izpodbijane odločbe.

Ministrstvo za finance (v nadaljevanju tožena stranka) je z odločbo št. DT 498-1-68/2011-5 z dne 28. 2. 2013 pritožbo tožnika zoper izpodbijano odločbo, zavrnilo.

Tožnik izpodbijano odločbo izpodbija iz razloga napačne uporabe materialnega prava, kršitev pravil postopka, zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in kršitev predpisov, zaradi katerih je izpodbijani akt ničen (razlogi po 1., 2., 3. in 4. točki prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1) ter zaradi kršitev 22. in 25. člena Ustave RS ter 6. člena EKČP. Navaja, da se izpodbijana odločba razlikuje od sodbe Vrhovnega sodišča RS, opr. št. X Ips 863/2004-5 z dne 18. 10. 2007, v kateri je zavzeto stališče, da zaposleni sami odgovarjajo za svoja protipravna ravnanja. S sklicevanjem na ustaljeno sodno prakso Vrhovnega sodišča RS, zatrjuje, da pravne osebe nimajo poslovne sposobnosti, ki jo za veljavno oblikovanje in izvajanje poslovne volje potrebuje pravni subjekt. Sposobnosti za dejanje se zato ugotavlja skozi zakonitega zastopnika (poslovna sposobnost), bodisi da gre za deliktno sposobnost, ki se nanaša na odgovornost za pravne kršitve. Toženi stranki s tem v zvezi očita kršitev 188. člena (glede izjave kot dokaza) in 154. člen ZUP (glede zaslišanja šoferja). Meni, da bi v skladu s sodno prakso Vrhovnega sodišča RS (našteva 20 judikatov), ob upoštevanju izjave šoferja, tožena stranka morala le-tega določiti kot stranko. Zatrjuje, da sta oba upravna organa s tem kršila načelo enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS in 6. člena EKČP (pošten dokazni postopek, kontradiktornost postopka oziroma enak položaj strank med postopkom, zahteva po argumentirani odločbi).

Sodišču predlaga, da izvede predlagane dokaze, saj ima „glavni zavezanec“ potrjen prejem blaga s strani avstrijskega carinika, kar pomeni, da je protipravno iskati dokaze od glavnega zavezanca. Zatrjuje, da upravni organ ni jasno argumentiral katera dejstva so pravno pomembna in da se ni opredelil glede kriterijev in do ugotavljanja zakonitosti ravnanj. Sploh pa ni ugotavljal stopnje intenzivnosti pri vključenosti pravnih subjektov v različna poslovna ravnanja. Očita mu, da je z odločitvijo uvedel objektivno odgovornost za solidarno plačilo carine, tožniku kot pravnemu subjektu, ki pri poslovanju v ničemer ni kršil zakonodaje in to kljub temu, da je bilo ugotovljeno, da so prevoz opravili njegovi šoferji.

Nadalje navaja, da je na očitek v izpodbijani odločbi, da je tožnik kot samostojni podjetnik prevoznik izkušen in da je nedvomno vedel, da se blago prevaža v tranzitnem postopku, protislovna. Tovorni list (CMR) je namreč zasebna in ne carinska listina, z odtisom svoje štampiljke na mednarodni tovorni list pa tožnik kot samostojni podjetnik ne more objektivno odgovarjati za protipravna ravnanja svojih voznikov. Prav zato meni, da bi moral upravni organ pravilno raziskati vprašanje o subjektivni odgovornosti prevoznika. V izpodbijani odločbi tako sploh ni ugotovljeno katera fizična oseba je odstranila blago izpod carinskega nadzora. Opis nezakonitega ravnanja pa ni naveden niti v njenem izreku. Glavni zavezanec, kljub zavezi ni izpolnil obveznosti iz tranzitnega postopka, saj je blago predal hčerinski družbi C., d.o.o., ki je podpisala CMR in na njegovi podlagi ravnala v nasprotju s carinsko deklaracijo, prevoznik je prevzel blago, ki je bilo že sproščeno izpod carinskega nadzora, tako tožeča stranka ni mogla sprostiti blaga izpod carinskega nadzora.

Z razlago 203. člena CZS utemeljuje trditev, da ni oseba, ki je odstranila blago izpod carinskega nadzora, saj pri prevozu ni sodeloval in je bilo carinsko blago v posesti druge osebe. Toženi stranki očita, da je v obravnavani zadevi samovoljno in arbitrirano odločila, s tem pa mu onemogočila učinkovito pravno sredstvo.

Na podlagi navedenega sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponoven postopek. Toženi stranki pa naloži plačilo stroškov tega postopka.

V odgovoru na tožbo tožena stranka v celoti vztraja pri razlogih, ki izhajajo iz izpodbijane odločbe in odločbe organa 2. stopnje, in sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

K točki I. izreka: Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, ima oporo v navedenih materialnih predpisih ter izhaja iz podatkov v upravnih spisih. Sodišče zaradi tega v celoti sledi obrazložitvi izpodbijane odločbe in odločbe upravnega organa druge stopnje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). V zvezi s tožbenimi ugovori pa še dodaja: V obravnavani zadevi je bila tožniku kot solidarnemu dolžniku na podlagi 213. člena CZS poleg glavnega zavezanca obračunana uvozna dajatev za blago, prijavljeno po tranzitni deklaraciji z dne 22. 10. 2008. Z navedeno tranzitno deklaracijo je bilo za zunanji skupnostni tranzit prijavljeno blago, ki je bilo po tranzitni deklaraciji (T1) napoteno na namembni carinski urad Freilager Wien v Avstriji, z rokom predaje najkasneje dne 29. 10. 2008. Iz ugotovitev dejanskega stanja pa izhaja, da tranzitni postopek ni bil pravilno zaključen, ker blago ni bilo predloženo namembnemu carinskemu uradu v Avstriji, saj je tožnik kot prevoznik blago razložil v Italiji.

Po 92. členu CZS se zunanji tranzitni postopek konča in obveznosti imetnikov so ustrezno izpolnjene, kadar je blago dano v postopek in so namembnemu carinskemu uradu predloženi zahtevani dokumenti v skladu z določbami za ta postopek (prvi odstavek). Carinski organi zaključijo postopek, če lahko na podlagi primerjave podatkov, s katerimi razpolaga urad odhoda, s podatki, ki jih ima na razpolago namembni urad, ugotovijo, da je bil postopek pravilno končan (drugi odstavek). Iz ugotovitev carinskega organa izhaja, da sta bili v računalniškem sistemu (NCTS) sporočili „obvestilo o prispetju“ in „rezultati kontrole“, zlorabljeni, to pa izhaja tudi iz dopisa avstrijske carinske administracije, da blago in spremni tranzitni dokument nista prišla skupaj na Dunaj. Sodišče ne dvomi v ugotovitve carinskega organa, potem, ko je bil sprožen poizvedovalni postopek v skladu z drugim odstavkom 366. člena Izvedbene uredbe, da tožnik ni odpeljal blaga na namembni carinski urad, kar je bil dolžan storiti glede na navedbo v polju 53 tranzitne deklaracije. Tožnik oziroma zanj njegov voznik je prejel tranzitno deklaracijo ob prevzemu blaga pri odhodnem carinskem uradu Luka Koper. V njej je bilo navedeno, kam mora blago dostaviti. Tožnika tudi sodišče šteje za kvalificirano osebo, ki mora poznati pravila in pogoje v carinskem tranzitnem postopku. S prejemom v tej zadevi obravnavane tranzitne deklaracije, ki ima vpis v polju 53 (namembni urad in država) Freilager, Wien (AT) je tudi po mnenju sodišča tožnik vedel, da je blago v skupnostnem tranzitnem postopku, saj ne zanika, da je prejel pri odhodnem carinskem uradu predmetno tranzitno deklaracijo, v mednarodni tovorni list CMR pa je odtisnil žig, ki ga je uporabljal kot podjetnik. V postopku je bilo ugotovljeno, da je ob predaji blaga razpolagal s sporno tranzitno deklaracijo. Tožnik tudi ne zatrjuje, da je ne bi prejel. Iz upravnega spisa pa tudi nedvomno izhaja, da je tožnik opravil več tovrstnih prevozov, od katerih je bilo blago v 4 primerih odpeljano iz Luke Koper v Španijo (izdani računi na relaciji KP-Madrid) v ostalih primerih pa na različne destinacije v Italijo. V nobenem od teh primerov blago ni bilo predloženo namembnemu carinskemu uradu na Dunaju. Zato je tudi po mnenju sodišča nedvomno vedela, da gre za blago v skupnostnem tranzitu, kot pravilno ugotavljata tudi oba carinska organa. Zato je po drugem odstavku 96. člena CZS tudi odgovorna za predložitev nedotaknjenega blaga namembnemu carinskemu uradu v predpisanem roku, pri čemer je dolžan spoštovati ukrepe, ki so jih carinski organi sprejeli za zagotovitev prepoznavanja.

Ob takem stanju stvari so tožnikovi ugovori, da je ravnal po navodilih naročnika, brezpredmetni, in jih sodišče zavrača. Pošiljateljeva navodila, na katera se tožnik sklicuje, in so razvidna na CMR, po mnenju sodišča ne opravičujejo tožnikovega ravnanja in ga ne ekskulpirajo njegove odgovornosti, ki mu je kot prevozniku naložena po carinskih predpisih, ki so prisilne narave. S pravnimi posli jih tudi ni mogoče izključiti, tako kot meni tožnik, ko se sklicuje na izpolnjevanje dogovorov z naročnikom prevoza, ki naj bi izhajali iz posla. Na carinsko odgovornost prevoznika, ki ve, da je blago v skupnostnem tranzitu, prav nič ne vplivajo okoliščine ali je prevoznik pogodbeno pravilno izpolnil posel ali ne, kot napačno meni tožnik, zato sodišče njegove očitke in sklicevanje na pošiljateljeva navodila iz CMR kot neutemeljena zavrača. Dejstvo je, da je tožnik prejel tranzitno deklaracijo, v kateri je bilo navedeno, kam mora blago dostaviti. Blago pa je, kot prevoznik v skupnostnem tranzitu odpeljal namesto k namembnemu carinskemu uradu v Avstrijo na razkladanje v Italijo. Po povedanem je v skladu s 1. alinejo tretjega odstavka 203. člena CZS v povezavi z drugim odstavkom 96. člena CZS tožnik oseba, ki je odstranila blago izpod carinskega nadzora, ob tem pa ni pomembno ali je ravnala po lastni volji ali po navodilih koga drugega (podobno stališče tudi v sodbi Vrhovnega sodišča RS, opr. št. X Ips 1659/2005).

Tožnik tudi nima prav, ko navaja, da je imetnik postopka glavni zavezanec in da tožnik ni odgovoren za predložitev nedotaknjenega blaga namembnemu carinskemu uradu tako kot glavni zavezanec. Obveznost prevoznika namreč izhaja iz drugega odstavka 96. člena CZS, po katerem je prevoznikova odgovornost samostojna, ne glede na obveznost glavnega zavezanca iz prvega odstavka 96. člen CZS. Tudi nima prav tožnik ko meni, da njegova odgovornost nastopi le, če zavestno krši pravila tranzitnega postopka. Takšna razlaga ne izhaja iz navedene določbe. Pogoj za prevoznikovo odgovornost je okoliščina, da ve, da je blago v skupnostnem tranzitu, kar pa je v obravnavani zadevi nesporno dokazano. Tako kot pravilno navajata oba organa, je tožnik nesporno razpolagal s tranzitno deklaracijo, iz katere je razviden vpis v polje 53, kljub temu ni ravnal po tem navodilu iz tranzitne deklaracije, čeprav je zanj vedel. Pri tem tudi sklicevanje na pošiljateljeva navodila CMR, na drugačno odločitev, ne vpliva. Tožnikova odgovornost za carinski dolg po CZS je samostojna in ni odvisna od pošiljateljevih navodil, ki ga tudi ne morejo razbremeniti odgovornosti. Po mnenju sodišča se je tožnik kot kvalificirana oseba moral zavedati tudi pomembnosti javljanja namembnemu carinskemu uradu in dejstvu, da bo blago v primeru drugačnega ravnanja, odstranjeno izpod carinskega nadzora. Pojem odstranitve izpod carinskega nadzora pa je treba razumeti kot vsako dejanje ali opustitev, ki pristojnim carinskim organom preprečuje, četudi začasno, dostop blaga pod carinskim nadzorom in izvajanje nadzora, predvidenega s prvim odstavkom 37. člena CZS. Iz ugotovitev dejanskega stanja nedvomno izhaja, da je tožnik odstranil blago, ki je bilo še v tranzitu in pod carinskim nadzorom, izpod carinskega nadzora. Ker gre za blago, ki je zavezano uvoznim dajatvam, pomeni, da je v trenutku odstranitve (30. 10. 2008) nastal carinski dolg.

V zvezi z ugovorom tožnika, ki se nanaša na odstop od sodne prakse Vrhovnega sodišča v zadevi X Ips 863/2004-5 glede odgovornosti delodajalca za protipravna ravnanja svojih zaposlenih in v posledici tega odgovornosti prevoznika, sodišče dodaja, da je Vrhovno sodišče v zadevi X Ips 22/2013 navedlo, da je, po 147. členu CZ in po 102. ter 203. členu CZS, za carinski dolg, ki nastane z nezakonito odstranitvijo blaga zavezanega uvoznim dajatvam izpod carinskega nadzora, zavezana oseba, ki je odstranila blago izpod carinskega nadzora. Z besedo „oseba“ pa je mišljena tako fizična kot pravna oseba, odvisno od okoliščin in primera, kar izhaja tudi iz odločbe sodišča Evropske Unije v zadevi C-414/02 z dne 23. 9. 2004. Glede na navedeno, stališče da je tožeča stranka kot prevoznik zavezana uvoznim dajatvam, ne odstopa od stališča, ki ga je Vrhovno sodišče sprejelo v že citirani sodbi. Iz upravnih spisov in izpodbijane odločbe izhaja, da je prevoze opravil samostojni podjetnik B.B. S.P., to je podjetnik kot fizična oseba, ki skladno z določilom 6. točke tretjega odstavka ZGD-1 na trgu samostojno opravlja pridobitno dejavnost v okviru organiziranega podjetja. Samostojni podjetnik posameznik sicer nima lastnosti pravne osebe, vendar v skladu z določilom 7. člena ZGD-1 za obveznosti, ki nastanejo pri opravljanju gospodarskega podjema samostojnega podjetnika odgovarja kot nosilec tega podjema, v konkretnem primeru kot prevoznik. Glede na to mora po mnenju sodišča, kot solidarni dolžnik poznati svoje dolžnosti, nastale v zvezi z opravljanjem njegove dejavnosti, ki jo je opravljal, kot samostojni podjetnik, oziroma so jo zanj opravljali njegovi šoferji. Tožeča stranka torej tudi po mnenju sodišča odgovarja na podlagi 1. alinee tretjega odstavka 203. člena CZS za carinski dolg, saj odstranitev carinskega blaga izpod carinskega nadzora ni posledica samovolje voznika tožeče stranke kot fizične osebe, tega tožeča stranka niti ne zatrjuje niti ne dokazuje.

Tožnik je po povedanem odgovoren kot prevoznik, ki je blago sprejel in vedel, da je v skupnostnem tranzitu, zaradi nepredložitve nedotaknjenega blaga namembnemu carinskemu organu v predpisanem roku in posledično odstranitve blaga izpod carinskega nadzora. Tožnik je bil kot prevoznik z vsemi ugotovitvami seznanjen z zapisnikom o ugotovljenih nepravilnostih z dne 12. 10. 2010, ki mu je bil vročen ter je nanj podal pripombe. Na ta način je bil seznanjen z odločilnimi okoliščinami glede nezakonite odstranitve blaga izpod carinskega nadzora ter nastanka carinskega dolga. Tožnik je imel v obravnavanem primeru možnost, da poda svojo izjavo glede okoliščin, ki so pomembne za odločitev, vendar ni pojasnil svojega ravnanja na način, da bi se lahko izključila njegova solidarna odgovornost za plačilo carinskega dolga. V upravnem postopku ni bilo sporno, da je tožnik opravil prevoz in kot prevoznik tranzitno carinsko deklaracijo sprejel in se je torej lahko seznanil s podatki v njej, ki ga kot prevoznika zavezujejo. Zato po presoji sodišča tožena stranka ni kršila pravil postopka. Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja je prvostopni organ tožnika pravilno zavezal k plačilu carine kot prevoznika, ki je neskupnostno blago zaradi nespoštovanja obveznosti iz drugega odstavka 96. člena CZS, le to odstranil izpod carinskega nadzora. Zato tudi s sklicevanjem na odločitve Vrhovnega sodišča RS, ki jih prilaga tožbi, ni mogoče utemeljevati kršitev ustavno procesnih jamstev, ki jih zagotavljata 22. člen Ustave RS in 6. člen EKČP. Trditev tožnika glede ugotavljanja njegovega subjektivnega odnosa do dejanja nezakonite odstranitve neskupnostnega blaga izpod carinskega nadzora in trditev, da blaga ni imel v posesti, predstavljata tožbeno novoto. Tudi za tožbene navedbe predlaga dokaze, ki jih v upravnem postopku ni predlagal. Zato sodišče teh novih dejstev in novih dokazov, v skladu z določbo 52. člena ZUS-1 ni upoštevalo kot tožbene razloge. Sicer pa v zadevi ni sporno, da so prevoz blaga opravili vozniki tožeče stranke s prevoznimi sredstvi tožeče stranke, pri tem ni odločilno ali so bili prevozi opravljeni v smislu prevoznika ali podprevoznika.

Ker je po povedanem izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožba pa neutemeljena, je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

Sodišče je odločalo brez glavne obravnave na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1, ker relevantne okoliščine v obravnavani zadevi niso sporne. Čeprav tožnik navaja, da je sporno dejansko stanje, je razvidno, da ne gre za to, da bi bila sporna dejstva in okoliščine, ki jih je carinski organ ugotovil v postopku, temveč da se tožeča stranka ne strinja s sklepanjem carinskega organa o pomenu teh dejstev in okoliščin.

K točki II. izreka: Izrek o stroških temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri v primeru, ko sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.