Jedro

Javne ceste so javno dobro. Na javnih cestah ni mogoče pridobiti posesti, zato je izključeno tudi motenjsko varstvo.

Za ravnanja na javnih cestah so pristojne inšpekcije in policija.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sklep sodišča prve stopnje se v izpodbijanem delu, to je v točkah 1, 3 in 4 razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne v nov postopek.

O pritožbenih stroških bo odločeno s končnim sklepom.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče ugodilo zahtevku za motenje posesti na javni poti parc. št. ... k.o. V.. Sodišče je ugodilo tudi prepovednemu zahtevku. Z istim sklepom je sodišče tudi zavrnilo ugovor tožene stranke proti izdani začasni odredbi.

Proti takšnemu sklepu se je pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi zatrjuje, da je bil avto parkiran na parc. št. ... k.o. V., ki je javno dobro, last O. V.. Parkiranje ureja Zakon o varnosti cestnega prometa. Poleg tega ni bilo namena motenja. Kdorkoli je avto parkiral, je hotel narediti le prostor sodišču na zunanjem poslovanju, ne pa da bi motil odvetnika S. glede njegovega parkiranega avtomobila. Odvetnik S. je prosil za intervencijo sodnika K., češ da z avtom ne more domov. Odvetnik F. je poklical stranko, ki pa je bila v T.. Vozilo se je kritičnega dne izjemoma nahajalo parkirano na tistem mestu. Sodišče je tudi zanemarilo intervencijo policije zaradi domnevno nepravilnega parkiranja. Iz istih razlogov izpodbija tudi sklep v tistem delu, ki se nanaša na začasno odredbo. Predlaga ugoditev pritožbi.

Pritožba je utemeljena.

Podana je absolutna bistvena kršitev določb postopka, saj izrek sklepa nasprotuje razlogom, poleg tega pa niso navedeni popolni razlogi o odločilnih dejstvih, ki se predvidevajo v materialnih predpisih, kateri prihajajo v poštev glede na zatrjevano dejansko stanje.

Sodišče je že v izrek izpodbijanega sklepa zapisalo, da je bilo motenje posesti realizirano tako, da je tožena stranka avtomobil parkirala na javni poti. Sodišče pa ni obrazložilo, kako je možno na javni poti sploh pridobiti posest in ali je možno na javni poti zahtevati varstvo posesti.

Sodišče ni upoštevalo veljavnih materialnih predpisov.

Po čl. 2 Zakona o javnih cestah so javne ceste javno dobro in jih lahko vsak prosto uporablja v skladu s predpisi o javnih cestah in o varnosti prometa.

Po čl. 3 Zakona o javnih cestah se občinske ceste delijo na lokalne ceste in na javne poti, sodišče pa je javno pot povzelo v izrek sklepa kot kraj motenja.

Izključitev posesti in motenja na javnem dobru (torej tudi na javni poti) izhaja tudi iz čl. 19 Stvarnopravnega zakonika, po katerem lahko javno dobro pod enakimi pogoji uporablja vsakdo in je v splošni rabi.

Iz navedenih materialnih predpisov jasno izhaja, da bi priznanje posesti in motenje posesti na javnem dobru pomenilo negacijo javnega dobra. Na javnem dobru in torej na javnih cestah (poteh) ne more nihče pridobiti ekskluzivne pravice, ali upravičenja, kar bi posest bila. "Posestnik" javne ceste bi onemogočil promet, saj bi skušal druge uporabnike izključiti.

Če bi sodišče priznalo pravico do posestnega varstva na javnih cestah (javnih poteh) bi poseglo v pristojnost drugih organov.

Za varnost javnega prometa je po Zakonu o varnosti cestnega prometa pristojna policija in občinsko redarstvo (čl. 11 in čl. 14 ZVCP).

Po čl. 72 v zvezi s čl. 83 Zakona o javnih cestah (občinske ceste - torej javne poti) je predvideno tudi inšpekcijsko nadzorstvo.

Po veljavnih predpisih torej civilno sodišče ni pristojno za odločanje glede parkiranja in glede drugih ravnanj na javnih cestah.

Enaki razlogi veljajo za razveljavitev sklepa v delu, ki se nanaša na začasno odredbo, ki je bila izdana v zadevi, ki ne spada v sodno pristojnost. Glede na to, da v izpodbijanem sklepu niso navedeni popolni razlogi o dejanskem stanju in o uporabi materialnega prava, je bilo treba sklep razveljaviti, saj niso obstajali pogoji za spremembo.

O pritožbenih stroških bo odločeno v novem postopku.