Jedro

Upravna organa sta imela v ugotovitvenem postopku dovolj podlage za odločitev. Ugotovila sta, da je za zdravstveno oskrbo tožnice, ki je noseča, tudi med prestajanjem zaporne kazni ustrezno poskrbljeno. Ker je tožnica v preteklosti že zlorabila prekinitev prestajanja zaporne kazni, je upravni organ tožničino prošnjo pravilno zavrnil.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

III. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže.

Obrazložitev

Z zgoraj navedeno prvostopno odločbo je bila kot neutemeljena zavrnjena tožničina prošnja za prekinitev prestajanja kazni zapora. Iz obrazložitve izhaja, da tožnica prestaja kazen zapora v višini enega leta in petih mesecev, ki ji je bila izrečena s sodbo Okrožnega sodišča v Slovenj Gradcu, št. K 119/2003 z dne 16. 3. 2005 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru, št. I Kp 444/2005 z dne 11. 10. 2006 in ki se ji izteče 29. 12. 2014. Ima še tri čakajoče kazni, izrečene s strani Okrajnega sodišča v Slovenj Gradcu. Tožnica je vložila prošnjo za prekinitev prestajanja zaporne kazni po 8. točki prvega odstavka 24. člena Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (v nadaljevanju ZIKS-1) zaradi nosečnosti. V prošnji navaja, da pričakuje devetega otroka in da so ji do poroda ostali še štirje meseci. Nosečnost spremljajo povišan sladkor, težave s povišano aktivnostjo ščitnice, splošno slabo počutje, slaba krvna slika, neješčnost in posledično izguba telesne teže. Konec meseca junija 2013 je imela splav, ko ji zaradi težav s ščitnico niso smeli dati narkoze. Prvostopni organ je ugotovil, da je tožnici že bila odobrena prekinitev prestajanja kazni z odločbo z dne 13. 3. 2013 do predvidenega poroda 10. 8. 2013. Takrat se je tožnica zavezala, da bo enkrat mesečno posredovala zdravniško potrdilo o poteku nosečnosti in po porodu rojstni list otroka. Tožnica je poslala dve potrdili in sicer z dne 19. 4. 2013 in dne 12. 6. 2013, iz katerih je izhajalo, da je tožnica noseča. Tožnica je ves čas prekinitve prestajanja zaporne kazni imela s svetovalko razgovore po telefonu, v katerih je povedala, da čaka na porod, da porod zamuja in podobno. Dne 26. 9. 2013 pa je v telefonskem razgovoru povedala, da se je nosečnost, zaradi katere ji je bila odobrena prekinitev prestajanja zaporne kazni, predčasno zaključila in da je konec meseca junija v Bolnišnici Slovenj Gradec rodila mrtvega otroka, sedaj pa je ponovno dva meseca noseča. Tožnica je bila pozvana, da se takoj vrne v zavod na prestajanje kazni zapora, dne 27. 9. 2013 pa se je na prestajanje zaporne kazni tudi vrnila. Iz poročila Splošne bolnišnice Slovenj Gradec izhaja, da je prišlo pri tožnici do odmrtja ploda v 10. tednu, zaradi česar je bila nosečnost prekinjena s posegom v splošni anesteziji. V postopku je prvostopni organ pridobil tudi mnenje zavodske splošne zdravnice dr. med. A.A. in ginekologinje B.B., iz njunih mnenj pa izhaja, da je tožnica med prestajanjem kazni deležna vse zdravstvene oskrbe, ki jo potrebuje in da je ustrezno ginekološko vodena. Ker je s strani tožnice pri prejšnji prekinitvi prišlo do zlorabe in zavajanja zavoda ter navajanje lažnih informacij v zvezi s potekom nosečnosti in ker je iz poročil zdravstvene službe razvidno, da je za obsojenko v zavodu ustrezno zdravstveno poskrbljeno, je bila vloga tožeče stranke za prekinitev prestajanja kazni zapora na podlagi 82. člena ZIKS-1 v zvezi z 8. točko prvega odstavka 24. člena ZIKS-1 kot neutemeljena zavrnjena.

Takšno odločitev je potrdil tudi organ druge stopnje. Drugostopni organ ugotavlja, da je podlaga za odločanje o predlogu za prekinitev prestajanja zaporne kazni v 82. členu ZIKS-1, ki se glede razlogov sklicuje na 24. člen ZIKS-1. Iz navedene materialnopravne podlage izhaja, da organ o tem predlogu odloča po prostem preudarku v skladu z namenom danega pooblastila za takšno odločanje. Drugostopni organ meni, da je prvostopna odločitev pravilna, saj je prekinitev kazni zapora izjema, zato mora biti izpolnitev zakonsko zahtevane podlage dejansko izkazana. Glede na to, da ima tožnica v zaporu ustrezno zdravstveno oskrbo ter je po potrebi tudi hospitalizirana, vse kaže na to, da je zanjo ustrezno poskrbljeno. Tudi zdravljene bolezni ščitnice je mogoče ustrezno organizirati med prestajanjem zaporne kazni. Pri tem pa drugostopni organ upošteva tudi, da je tožnica zlorabila zaupanje zavoda ob prejšnji odobreni prekinitvi prestajanja zaporne kazni.

Tožnica se v vloženi tožbi s takšno odločitvijo ne strinja. Meni, da izpolnjuje zakonske pogoje za odobritev prekinitve prestajanja zaporne kazni. Organa bi pri odločanju morala upoštevati mnenje zdravnikov, pri tem pa predlogu, da se pridobi mnenje ginekologa in pristojnega zdravnika organa nista sledila. Meni, da upravna organa nista ustrezno obrazložila, kako zlorabe pri predhodni prekinitvi vplivajo na odločitev, da se tožnici kljub temu, da izpolnjuje razloge za prekinitev, slednje ne omogoči. Pri tem bi moral organ dejstvo, da je tožnica rodila mrtvega otroka upoštevati kot olajševalno okoliščino. Tožeča stranka predlaga, da sodišče njeni tožbi ugodi in odloči, da se prestajanje zaporne kazni prekine do otrokove starosti enega leta oziroma podredno, da se zadeva vrne prvostopnemu organu v nov postopek. Priglaša tudi stroške tega upravnega spora.

Tožena stranka se v odgovoru na tožbo zavzema za njeno zavrnitev. Tudi v odgovoru na tožbo se sklicuje na to, da gre v predmetni zadevi za odločanje po prostem preudarku, kar pomeni, da organ pri odločanju po prostem preudarku pri istem dejanskem stanju izbere izmed več pravno enakih možnih odločitev tisto, ki jo spričo danih okoliščin v konkretnem primeru glede na javni interes šteje za najsmotrnješo in najprimernejšo. V primeru, ko je tožnica noseča, je to sicer razlog, ki mora biti izpolnjen, da lahko direktor zavoda sploh prekine prestajanje zaporne kazni, vendar pa ima pri tem diskrecijsko pravico, da odloča, ali je zaradi nosečnosti dejansko potrebno prekiniti prestajanje zaporne kazni. V kolikor bi nosečnost sama po sebi pomenila prekinitev zaporne kazni, bi se to zgodilo avtomatsko na podlagi zakona.

K I. točki izreka.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je izpodbijani upravni akt pravilen in na zakonu utemeljen iz razlogov, ki so navedeni v prvostopni in drugostopni odločbi in se sodišče nanje v tej sodbi sklicuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu - v nadaljevanju ZUS-1). Zato je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo (prvi odstavek 63. člena ZUS-1), k tožbenim navedbam pa še dodaja: Materialno pravna podlaga za izdajo izpodbijane odločbe je 82. člen ZIKS-1, ki določa, da lahko generalni direktor zavoda po uradni dolžnosti ali na prošnjo obsojenca, njegovih ožjih družinskih članov, rejnika in skrbnika dovoli prekinitev prestajanja kazni. Pri prekinitvi kazni se smiselno upoštevajo enaki razlogi kot za odložitev izvršitve kazni (prvi odstavek 24. člena ZIKS-1). 24. člen ZIKS-1 navaja razloge za odložitev izvršitve kazni zapora med njimi pa je v 8. točki prvega odstavka 24. člena kot razlog navedeno, če je obsojenka noseča in do poroda ni ostalo več kot pet mesecev. Izvršitev kazni zapora se v tem primeru prekine dokler otrok ne dopolni enega leta.

Sodišče se strinja z drugostopnim organom, da je z 82. členom ZIKS-1, ki določa da pristojni organ lahko dovoli prekinitev prestajanja kazni, temu organu dano upravičenje, da odloča po prostem preudarku, v takšnem primeru pa mora biti odločba izdana v mejah pooblastila in v skladu z namenom, za katerega je pooblastilo dano. Namen in obseg pooblastila določa zakon, ki vsebuje pooblastilo za odločanje po prostem preudarku (drugi odstavek 6. člena ZUP). Če je pristojni organ po zakonu upravičen zadevo rešiti po prostem preudarku, mora v obrazložitvi navesti ta zakon in razloge, zakaj je tako odločil in kako je uporabil obseg in namen prostega preudarka. Z določitvijo obsega prostega preudarka zakonodajalec pooblasti upravni organ, da na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja uporabi veljavno pravno normo, ne da bi mu veljavni pravni red vnaprej določil vsebino konkretne odločitve. V primeru, ko je upravni organ pooblaščen, da odloča po prostem preudarku, je sodišče po določbi tretjega odstavka 40. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) dolžno preveriti, ali je upravni akt nezakonit, ker so bile prekoračene meje prostega preudarka, ali ker je bil prosti preudarek uporabljen na način, ki ne ustreza namenu, za katerega je bil določen. Namen in obseg prostega preudarka pa izhajata iz določb materialnega predpisa, s katerim je bilo pooblastilo za odločanje po prostem preudarku dano. Iz obrazložitve odločbe izdane po prostem preudarku mora biti razvidno, ali je upravni organ dovolj natančno in ustrezno raziskal konkretno dejansko stanje, navedeni pa morajo biti tudi razlogi, ki so ga vodili pri odločanju po prostem preudarku. Pri opredelitvi meja in namena pooblastila za odločanje po prostem preudarku je poleg besedila določbe, ki to besedilo daje, potrebno upoštevati tudi druge določbe predpisa.

Po presoji sodišča je iz prvostopne in drugostopne odločbe razvidno, da je odločitev obeh organov v mejah prostega preudarka in v skladu z namenom, za katerega jima je pooblastilo dano. Dejansko stanje v predmetni zadevi ni sporno, organa pa sta pretehtala vse okoliščine, pomembne za presojo, v mejah pooblastila za odločanje po prostem preudarku in v skladu z namenom, zaradi katerega je to pooblastilo dano. Pri tem sta imela upravna organa v izvedenem ugotovitvenem postopku dovolj podlage za odločitev. Ugotovila sta, da je za zdravstveno oskrbo tožnice tudi med prestajanjem zaporne kazni ustrezno poskrbljeno ter glede na to, da je pri tožnici že prišlo do zlorabe prekinitve prestajanja zaporne kazni, tožničino prošnjo pravilno zavrnila.

K II. točki izreka: Tožeča stranka je zahtevala tudi povrnitev stroškov postopka. Če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1). Ker je sodišče tožbo zavrnilo, mora torej tožeča stranka sama nositi svoje stroške upravnega spora.

K III. točki izreka: Tožeča stranka je predlagala tudi izdajo začasne odredbe, s katero naj sodišče glede na sporno pravno razmerje začasno uredi stanje do izdaje pravnomočne odločbe tako, da prekine prestajanje zaporne kazni in bo tožnica lahko odšla domov, rodila v domačem okolju ter v slednjem tudi skrbela za otroka. Sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi, to je koristi nasprotnih strank (drugi odstavek 32. člena ZUS-1). Tožnik lahko iz razlogov iz prejšnjega odstavka zahteva tudi izdajo začasne odredbe za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev zlasti pri trajajočih pravnih razmerjih kot verjetna izkaže za potrebno (tretji odstavek 32. člena ZUS). Glede na to, da je s to sodbo v zadevi pravnomočno odločeno (drugi odstavek 32. člena ZUS-1) tožeča stranka za izdajo začasne odredbe ne izkazuje več pravnega interesa, zato se le-to zavrže.