Jedro

Po presoji Vrhovnega sodišča med razloge za delegacijo pristojnosti ni mogoče uvrstiti morebitnega odklonilnega odnosa stranke do določene sodnice. Temeljni namen delegacije pristojnosti po 67. členu ZPP je smotrnost oziroma ekonomičnost postopka, tega pa tožnik ne uveljavlja in zatrjuje le, da obstajajo izločitveni razlogi zoper sodnico, ker naj bi zoper njo podal kazensko ovadbo.

Izrek

Predlog za določitev drugega stvarno pristojnega sodišča se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožnik je hkrati s tožbo vložil predlog za določitev drugega stvarno pristojnega sodišča. V njem navaja, da ga je vložil, ker mu „ni zagotovljeno pravično sodstvo in se ljubljanska sodišča in udeleženci izkazujejo kot posebno arogantni, nesposobni in nestrokovni obenem pa tudi nevestno delujoči“ in da zoper sodnico upravnega sodišča A. A. poteka kazenski postopek, ker naj bi mu preprečila pravno sredstvo v zadevi razpisa generalnega tožilca.

2. Predlog ni utemeljen.

3. Krajevna in stvarna pristojnost upravnega sodišča za odločanje v upravnem sporu je določena v 9. in 11. členu Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Pristojnosti morajo biti vnaprej določene, da se vedo ravnati stranke in sodišče. Ker pa ZUS-1 nima določbe o prenosu pristojnosti, se za te namene v skladu s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 primerno uporablja Zakon o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP).

4. Tožnikov predlog za določitev drugega sodišča za sojenje v njegovi zadevi je Vrhovno sodišče štelo kot predlog na podlagi 67. člena ZPP, po katerem Vrhovno sodišče lahko na predlog stranke ali pristojnega sodišča določi tudi drugo stvarno pristojno sodišče, da postopa v zadevi, če je očitno, da se bo tako lažje opravil postopek ali če so za to podani drugi tehtni razlogi. Obstoj razlogov za uporabo instituta delegacije pa je treba vselej presojati v okviru okoliščin konkretne zadeve.

5. Po presoji Vrhovnega sodišča med razloge za delegacijo pristojnosti ni mogoče uvrstiti morebitnega odklonilnega odnosa stranke do določene sodnice. Temeljni namen delegacije pristojnosti po 67. členu ZPP je smotrnost oziroma ekonomičnost postopka, tega pa tožnik ne uveljavlja in zatrjuje le, da obstajajo izločitveni razlogi zoper sodnico, ker naj bi zoper njo podal kazensko ovadbo. Iz številnih odločb Vrhovnega sodišča izhaja, da izločitveni razlog ne more biti utemeljena podlaga za ugoditev predlogu za delegacijo drugega stvarno pristojnega sodišča. Ti razlogi so lahko podlaga le za izločitev posameznega sodnika, ne morejo pa biti razlog za delegacijo pristojnosti iz tehtnih razlogov po 67. členu ZPP. Predlog za delegacijo tudi ne predstavlja primera iz 66. člena ZPP („če zaradi izločitve sodnika sodišče ne more postopati, sporoči to Vrhovnemu sodišču, ki odloči, da naj postopa v zadevi drugo stvarno pristojno sodišče z njegovega območja“), ki pa ga lahko poda le sodišče, ne pa tudi stranka. Ta odločitev je skladna tudi s prakso Vrhovnega sodišča (npr. I R 3/2000, VIII R 4/2008 in I R 21/2012) .

6. Ker ne obstojijo utemeljeni razlogi za delegacijo drugega sodišča, je Vrhovno sodišče predlog za prenos pristojnosti ob smiselni uporabi določbe prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljen.

7. Tožnikov predlog za izločitev vrhovnih sodnikov, vsebovan v isti vlogi kot predlog za določitev drugega stvarno pristojnega sodišča, pa je bil odstopljen v reševanje predsedniku Vrhovnega sodišča kot pristojnemu organu.