Jedro

Ne glede na to, ali se zahtevek tožnice presoja kot zahtevek za plačilo kupnine ali kot zahtevek za plačilo tega, kar je bilo z veljavnim pooblastilom dvignjeno z njenega računa, je dokazno breme, da je bil tožnici denar izročen, na toženi stranki. Ne le zato, ker je v teoriji in sodni praksi ustaljeno stališče, da je dokazno breme praviloma na tistem, ki zatrjuje obstoj dejstva in ne na tistem, ki zatrjuje neobstoj dejstva, pač pa tudi zato, ker je to njeno breme po materialnem pravu.

Izrek

I. Pritožba tožeče stranke se zavrne in se v izpodbijanem delu (točka IV izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pritožbi tožene stranke se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje - v točki II izreka spremeni tako, da se tožbeni zahtevek, ki se glasi: „Toženi stranki sta dolžni tožeči stranki plačati 10.000,00 EUR z obrestmi v višini 6% od 1. 1. 2008 do 6. 11. 2011, od 7. 11. 2011 dalje do plačila pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, v roku 15 dni“ zavrne.

- v točki I in V razveljavi in v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

III. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži končni odločbi.

Obrazložitev

1. V ponovljenem postopku je sodišče prve stopnje delno ugodilo zahtevku tožeče stranke in toženima strankama naložilo, da ji v roku 15 - tih dni plačata znesek 74.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 4. 2007 dalje do plačila in znesek 10.000,00 EUR z obrestmi v višini 6 % od 1. 1. 2008 do 6. 11. 2011, od 7. 11. 2011 dalje do plačila pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točki I in II izreka sodbe). Zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 10.000,00 EUR je v preostalem delu zavrnilo (točka III izreka). Zavrnilo je tudi zahtevek za plačilo 66.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 4. 2007 dalje do plačila (točka IV izreka). Glede stroškov je odločilo, da jih je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki v višini 2.217,08 EUR v roku 15 - tih dni s pripadki (točka V izreka).

2. Pritožbo vlagata obe pravdni stranki.

3. Tožeča stranka izpodbija odločitev pod točko IV in V izreka. Uveljavlja pritožbena razloga po 1. in 2. točki prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga spremembo izpodbijanega dela odločitve tako, da bo ugodeno tudi preostalemu delu zahtevka, podrejeno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek. Priglaša pritožbene stroške. Meni, da je napačna ugotovitev sodišča, da naj bi toženca v marcu 2007 imela dovolj sredstev za plačilo 66.000,00 EUR. Ne drži, da bi denar dobila od toženčevega očeta A. A. Slednji v relevantnem obdobju denarnih sredstev ni dvigoval, niti prenašal na toženca. Edina večja transakcija v višini 45.000,00 EUR je evidentirana kot prenos sredstev na depozitni račun A. B. Ugotovitev, da naj bi v listini C7 evidentirana transakcija dokazovala, da sta toženca imela dovolj sredstev za plačilo, ni le napačna, ampak protispisna, kar pomeni kršitev po 15. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Takšna dokazna ocena krši tudi metodološke napotke iz 8. člena ZPP ter kaže na kršitev pravice iz 22. člena Ustave. Za neresnično se je izkazala tudi izpoved B. B., da jima je (tožencema) njegov oče izročil denar, ki ga je prihranil in hranil na več bankah v vsotah po 20.000,00 EUR. Upoštevajoč tudi sicer ugotovljene indice, da tožnica nikoli ni imela premoženja, ki bi vsaj deloma ustrezalo sporni kupnini in nima sredstev za dom, pa je izkazano, da znesek 66.000,00 EUR tožnici ni bil plačan in da je pobotnica fiktivna. Izpodbija tudi stroškovno odločitev, saj bi ob drugačni odločitvi moral biti uspeh strank drugačen.

4. Toženi stranki sta na pritožbo odgovorili. Predlagata njeno zavrnitev in potrditev izpodbijanega dela sodbe. Dejstvo, da toženca denarja na bančnih računih nista imela, ni bilo sporno. Ravno zato jima je znesek 66.000,00 izročil A. A. Dokaz s poizvedbami pri bankah je tožeča stranka predlagala, da bi dokazala trditev, da A. A. denarja ni imel. Pokazalo se je, da to ne drži, saj je imel na računih prihranke in to ne le v višini 45.000,00 EUR, pač pa 75.000,00 EUR. Sodišče namreč ni opravilo poizvedb o vseh obstoječih računih (pri S. banki je imel še 19.400,00 EUR in pri X Banki 11.270,00 EUR). Denar je imel tudi doma. Imel je visoko pokojnino, imel pa je tudi dodatne prihodke iz oddajanja gostinskega lokala in upravljanja kmetije. Ker z računi ni posloval, saj ni rednega plačevanja računov in ne prejemanja najemnine na račun, to dokazuje, da je imel denar tudi doma. Na računu pri Banki X je bila pooblaščena tudi A. B., zato ugotovitve niso protispisne. Toženca nikoli nista trdila, da bi jima A. A. 66.000,00 EUR nakazal, ampak sta trdila, da jima je denar izročil v gotovini. Dokaz s poizvedbami ni bil predlagan, da bi se ugotovilo, da na računu ni bilo transakcije in nakazila, ampak zato, da bi se ugotovilo, ali je imel dovolj denarja. Drugačne trditve so novota. Sicer pa je bilo v vlogah in ob zaslišanju pojasnjeno, da so bila za nakup porabljena gotovinska sredstva. Opozarjata na listino C7 (vračilo varščine s strani Stanovanjskega sklada RS), ki izkazuje namen nakupa stanovanja in s tem tudi dejstvo, da sta imeli toženi stranki v tem času pripravljena in rezervirana sredstva za ta namen. Izpoved toženca o očetovih prihrankih se nanaša na prihranke, ki jih je imel oče ob smrti (zapisnik z dne 4. 4. 2012), ta pa je skladna z sklepom o dedovanju D 281/2010. To je sicer nerelevantno, saj ni umrl v času sklepanja pogodbe. Toženec je pojasnil, da je oče imel v banki sredstva le do limita, za katerega je jamčila država, ostalo pa doma. Dokazi o premoženjskem stanju dokazujejo stanje v letu 2011, ne pa v letu 2007. Tožnica ni trdila, da bi bila v finančni stiski, zato gre za pritožbeno novoto. Sodišču očitata, da je večkrat kršilo materialno pravo, ko ni upoštevalo, da sta bila toženca s pravnomočno sodbo oproščena kraje iz bankomatov. Navedbe in dokazi se kažejo zato v drugačni luči. Enako kršitev je storilo, ko je dovolilo poizvedbe pri banki, čeprav gre za dokaz v zvezi z podrednim zahtevkom, zanj pa je prekluzivni rok potekel. Toženi stranki je sodišče naložilo, da dokazuje, da določilo pogodbe ni simulirano, čeprav je rok že potekel in je tožena stranka upravičeno štela, da to v pravdi ne bo več relevantno. Opozarja na sodbo VSM I Cp 1327/2013, VSL 1127/2012, I Cp 334/2012 in III Cp 2964/2010. Pogodba je imela fiksen rok izpolnitve. V kolikor kupec obveznosti ne izpolni, ta preneha, razen, če prodajalec kupca obvesti, da vztraja pri izpolnitvi. Tožnica do vložitve tožbe tega ni storila. Tudi pravica za razveljavitev pogodbe je prenehala. Sodba ne daje odgovora na vprašanje, zakaj je tožnica izročila stanovanje v posest, če kupnine ni dobila in zakaj bi stranki v juliju 2007 sklepali pogodbo o podelitvi služnosti. Služnostne pogodbe ne bi bilo, če tožnica ne bi razpolagala s kupnino in toženi stranki ne bi računali na morebitno zahvalo za pomoč preko oporoke. Sodišče se do izjave v notarskem zapisu, da tožena stranka do tožeče nima nobenih obveznosti, ni opredelilo. Opozarja tudi na to, da je bila tožnici za zastopanje na obravnavi dne 25. 10. 2013 postavljena skrbnica za poseben primer, kar v novi luči kaže tudi tožbo in oceno izpovedi tožeče stranke predvsem v luči vprašanja, ali so bile kognitivne sposobnosti tožnice v času vložitve tožbe in kasneje neokrnjene. V zvezi s tem nasprotuje argumentaciji sodišča, da so izpovedbe vseh strank enako verodostojne.

5. Toženi stranki vlagata pritožbo zoper odločitev pod točko I, II in V izreka. Uveljavljata vse pritožbene razloge po 338. členu ZPP. Predlagata spremembo izpodbijanega dela odločitve tako, da bo zavrnjen tudi preostali del zahtevka, podrejeno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek. Priglašata pritožbene stroške. Sodba je za toženi stranki popolno presenečenje, saj je sodišče po izvedbi dodatnega dokaza, ki njene navedbe potrjuje, odločitev spremenilo. V tej smeri je izostalo tudi materialno procesno vodstvo. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta toženi stranki tretji in zadnji obrok kupnine plačali na račun tožnice pri banki, torej skladno s pogodbo. Njuna obveznost iz tega naslova je s tem prenehala in tožnica zahtevka za plačilo nima več (270/1 člen OZ in 293/1 OZ). Opozarjata na odločbo II Ips 602/2008 in III Cp 2964/2010. Kaj se je dogajalo z denarjem po plačilu na račun, ni predmet tožbe. V kolikor je sodišče menilo, da je zahtevek utemeljen na drugi materialnopravni podlagi, pri čemer ni navedlo kateri, bi na to moralo stranki opozoriti. Kasnejši dvig gotovine ne sodi več v trditveno podlago tožnice. Sodišče je s tem storilo kršitev po prvem odstavku 339. člena ZPP v zvezi z 2, 7 in 212. členom ZPP. Storilo je tudi kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj se toženi stranki o podlagi, na podlagi katere je bilo odločeno, nista mogli izjaviti. V kolikor je imelo sodišče v mislih prekoračitev pooblastila, je bilo narobe uporabljeno pravilo o dokaznem bremenu. Na tožeči stranki je namreč dokazno breme, da sta toženi stranki dvignjene zneske zadržali brez pravne podlage in ji jih nista izročili (VSL II Cp 978/99). Tega pa ni dokazala. Izpovedbe strank niso enako verodostojne. Tožnica je med postopkom spreminjala navedbe, pa tudi izpovedovala je tako. V nadaljevanju kot primer izpostavljata trditve glede veljavnosti pogodbe; glede časa poslabšanja odnosov; glede nakazila kupnine na račun; glede vračila izposojenega denarja; glede posojila, za katerega je kasneje trdila, da ga je podarila; do kdaj je tožena stranka mesečno nakazovala denar; opozarjata na izpovedbo, kdaj je bila pogodba podpisana; da je v stanovanju podnajemnica, čeprav ima brezplačni užitek; na nasprotja in pomanjkljivosti v izpovedbi. Ne drži, da je stanovanje prodala zato, ker bi želela v dom, saj se je preselila v stanovanje na P. in vanj vložila 10.000,00 EUR. Da bi želela v dom, ni nesporno, tožnica nima interesa, da bi šla v dom. Sama je izpovedala, da bo tem stanovanju do smrti. Toženca sta ji s tem pomagala rešiti stanovanjski problem. Šele v pritožbi zoper prvo sodbo prvič omenja finančno stisko, sodišče pa to neutemeljeno upošteva. Sama pri tem izpove o tem, da je podarila dediščino, kar človek v stiski ne dela. To, da sta toženi stranki dolg plačevali z nakazali, ne dokazuje, da tožnica ni poslovala gotovinsko. Drugačna plačila zaradi poslabšanja odnosov niso bila mogoča. Je pa iz računa razvidno, da z njim tožnica ni poslovala, ampak je poslovala z gotovino. Pri oceni dokaza o nakazilu 10.000,00 EUR je sodišče spregledalo, da je neživljenjsko, da bi tožnica nakazala denar nekomu, ki ji je bil dolžan 140.000,00 EUR. Opozarja še na druge okoliščine, ki potrjujejo gotovinsko poslovanje (prejemanje pokojnine, dajanje posojil v gotovini, dajanje daril v gotovini, plačilo davka, prejem 11.500,00 EUR ob odpovedi najemne pogodbe, prejem 66.000,00 EUR v gotovini). Ni nenavadno, da o izročitvi gotovine niso podpisali potrdil. Sodišče ni upoštevalo, da je imela toženka pooblastilo na računu, da so bili v letu 2007 odnosi odlični in za to ni bilo potrebe. Tudi v drugih primerih dvojna potrdila niso bila delana (pri posojilu tako ni bilo potrdila, da je bil denar dan). Sodišče ne pojasni, s kakšnim drugim namenom bi sicer tožnica dala pooblastilo le na tem računu. Sodišče se ni opredelilo do neresnične izpovedi tožnice, da toži tudi za 11.500,00 EUR. Spregledalo je, da je druga tožena stranka potrdila izpovedbo prve tožene stranke in da je tožnica v prvi in kasnejših vlogah priznala, da je tretji del kupnine bil plačan. Tožnica je stanovanje izročila v posest. To je bila dolžna storiti na dan plačila celotne kupnine. Sodba ne daje odgovora, zakaj je tožnica ravnala povsem neživljenjsko in malomarno in stanovanje izročila v posest, če res ni prejela kupnine (III Cp 2964/2010). Enako velja za nakazilo 10.000,00 EUR za obnovo stanovanja. Tožnica je bančno kartico prejela na dom s priporočeno pošiljko in so drugačne trditve in izpoved tožnice neresnične. Do tega se sodišče ni opredelilo in ni izvedlo dokaza pri banki. Ni se opredelilo niti do trditev in izpovedbe toženih strank, da je bila tožnica o nakazilu kupnine obveščena takoj po ureditvi notarskega zapisa v zvezi z kreditom. Tožeča stranka kartice in pooblastila ni preklicala in ni prenakazala denarja, kar dokazuje, da je denar prejela. Da je denar dobila, dokazuje tudi dejstvo, da v štirih letih ni dala ugovora neizpolnjene pogodbe ali vložila tožbe, je pa nemudoma reagirala ob dvigih na bankomatih. Tudi ne drži, da je tožnica starejša in prava neuka stranka. Že pisni dokazi kažejo drugače (v letu 1997 je kupila stanovanje, pri posojilu zahtevala poroka, uredila je vpis služnosti v zemljiško knjigo, od najemodajalcev si je izpogajala 11.500,00 EUR, preklicala je bančno kartico, vložila tožbo, v letu 2010 je podala kazensko ovadbo). Zahtevek za plačilo 10.000,00 EUR bi moral biti zavrnjen že zaradi neutemeljene spremembe pravne podlage (posojilo – darilo). Ker sta toženi stranki kupnino plačali, je argumentacija sodišča napačna. Izključeno je sklicevanje na hudo nehvaležnost. Toženi stranki sta ves čas trdili, da ni šlo ne za posojilo in ne za darilo (prva pripravljalna vloga, stran 7 in druga pripravljalna vloga, stran 8), ampak so bila sredstva nakazana za kritje stroškov pri urejanju stanovanja. O tem sta izpovedali tudi toženi stranki. Da sta uredili stanovanje, je potrdila tudi tožnica ob zaslišanju. Sodišče tudi ni pravilno presodilo izjave A. P. Toženi stranki sta opozorili, da je priča povedala tisto, kar je izvedela v teku pogajanj. Vsa dela v stanovanju so bila do takrat že zaključena in niso mogla biti namenjena za ureditev stanovanja. Toženca takrat sredstev, ki bi jih zalagala, nista imela, saj sta vzela kredit. Tudi nista imela interesa, da bi prenovo izvedla, interes je imela le tožnica. Nelogično je tudi, da bi tožnica obdarila nekoga, ki ji je dolžan kupnino. Ne drži, da bi tožnica za to, da toženi stranki trdita, da je bila kupnina plačana, izvedela šele ob prejemu odgovora na tožbo. Sama je trdila, da so se odnosi poslabšali v letu 2010 ravno zato, ker je ugotovila, da je bila prevarana in da ji tožena stranka ne namerava plačati kupnine. Rok je zato tekel najkasneje od 21. 9. 2010 in je do preklica preteklo več kot eno leto. Sodišče prve stopnje tudi ni odločilo o pobotnem ugovoru, kar predstavlja kršitev postopka. Pritožuje se tudi zoper stroškovno odločitev, saj bo ob spremembi odločitve o glavni stvari potrebno spremeniti tudi to.

6. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila. Meni, da nakazila kupnine na bančni račun tožnice in njenega dviga ter zadržanja zase, ni mogoče šteti za izpolnitev obveznosti. V kolikor je šlo za usten dogovor, da bo kupnina nakazana, nato pa v gotovini izročena tožnici, gre za dogovor v smislu 56. člena OZ, s katerim sta stranki dogovorili končni način izpolnitve. Ponujena je bila tudi alternativna pravna podlaga (771. in 773. člen OZ oziroma 190. člen OZ) in sicer v prvi pripravljalni vlogi. Zahtevka ne utemeljuje na prekoračitvi pooblastila. 285. člen ZPP ne terja, da sodišče stranko opozarja na vsebino vlog nasprotne stranke. Stališče, da je na tožnici dokazno breme, da denarja, ki je bil na njen račun nakazan, nato pa dvignjen, ni prejela, je zmotno. Gre za negativno dejstvo in materialno dokazno breme tožene stranke. Neutemeljeno je sklicevanje na primer II Cp 978/99. Gre za osamljen primer, poleg tega je tudi tam toženec dokazoval izročitev dvignjenega denarja. Opozarja na novejši primer VSL I Cpg 895/2010. V nobenem od primerov tudi ne gre za starejšo neuko osebo. Soglaša, da izpovedi strank niso bile enako verodostojne, vendar iz nasprotnih razlogov, ki jih v nadaljevanju pojasni. Ne drži, da bi tožnica spreminjala svoje trditve. Toženi stranki sta v dokaz trditve, da sta dvignjeni denar izročili, ponudili zgolj svojo izpovedbo, indici pa potrjujejo trditev tožnice, da denarja ni prejela. Vztraja pri tem, da je tožnica neuka starejša oseba in obrazloženo zavrača argumente tožene stranke za drugačno trditev, podaja pa tudi ugovor prekluzije. Sodišče je pravilno ugotovilo, da tožnica ni poslovala zgolj gotovinsko. Opozarja na izpis računa (A23), izpoved tožnice in listino v prilogi A7. Nerelevantno pri tem je, da je pokojnino prejemala v gotovini, saj to pomeni, da je imela denar za sproti doma. Da je denar, ki ga je toženki posodila, dala v gotovini, ne pomeni, da ga ni prej hranila na svojem računu. Toženka ni trdila, da je ta denar hranila doma in gre za pritožbeno novoto. Enako velja za denar iz naslova dediščine, ki naj bi ga prejela v gotovini in v tej obliki podarila naprej. To tudi ne drži, saj ga je prejela na račun in z računa tudi nakazala naprej. Dokazov, da bi tožnica plačala davek ni. Iz priloge C8 izhaja, da je denar s svojega računa dvignila toženka. Gotovino od A. P. je prejela toženka. Neutemeljeno je sklicevanje na to, da naj bi tožnica v gotovini prejela 66.000,00 EUR, kar tožnica izpodbija s svojo pritožbo. Da je bil namen prodaje stanovanja, da si pridobi sredstva za kasnejši odhod v dom, ni trdila in izpovedala le tožnica, ampak je izpovedala tudi tožena stranka. Nerelevantno je, da ni jasen namen pooblastila toženki na računu pri banki. Do overitve pogodbe je prišlo 9. 3. 2007, torej še pred nakazilom kupnine na bančni račun. Argument, da je tožnica overila pogodbo, ker je kupnino dobila, je tako v nasprotju s podatki spisa. Tožnica primopredaje ni priznala. Iz izpovedi izhaja, da se je ne spominja in da sploh ne ve, kaj to je. Iz priloge B10 izhaja, da sta pri njej sodelovala le toženka in najemnik. Ni nelogično, da je kljub dolgu iz naslova kupnine, podarila 10.000,00 EUR. Tožnica je verjela, da ji bosta toženca kupnino naknadno plačala in da sta ji uredila stanovanje za čas, dokler ne gre v dom. Denar je bil podarjen iz hvaležnosti in neodvisno od prodaje oziroma nakupa stanovanja, kar izhaja tudi iz odgovora na tožbo in izpovedi tožene stranke. Zavajajoče je opozarjanje na to, da je tožnica rabila štiri leta za vložitev tožbe. Toženka ji je plačilo ves čas obljubljala, zaradi starosti, neukosti in neizkušenosti pa je rabila tudi več časa, da je dobila informacije, vzpostavila stik z odvetnikom in se odločila za tožbo. Ne drži, da bi pravdne stranke prekinile odnose že v letu 2008. Iz priloge B27 izhaja, da je toženka še 2. 12. 2010 govorila o obiskovanju tožnice v sedanjiku. Opozarja na to, da so vse denarne transakcije med strankama tekle preko pisnih potrdil, bodisi z bančnimi potrdili (priloga A6, A23, B3, A7). Zato bi to moralo še toliko bolj veljati pri izročitvi tako velike vsote kot je znesek 74.000,00 EUR in ob upoštevanju, da sta toženca izobraženi, skrbni in pravnih poslov vešči stranki. Glede darila opozarja, da je toženka sama trdila, da je šlo za darilo, tožnica pa je to priznala. Darilo je tožnica preklicala ne le zato, ker kupnina ni bila plačana, ampak zato, ker sta toženca kljub vloženi tožbi prirejala dokaze in poskušala tožnico prevarati.

7. Pritožba tožeče stranke ni utemeljena, pritožba tožene stranke pa je utemeljena.

A. Glede zahtevka za plačilo kupnine in pobotnega ugovora

8. Pravdni stranki sta 7. 3. 2007 sklenili veljavno kupno pogodbo(1), s katero je tožnica prvi toženi stranki prodala svoje stanovanje na D. in sicer za kupnino 140.000 EUR. Tožnica je v tej pogodbi (4. člen) potrdila, da je del kupnine v višini 66.000 EUR prejela ob podpisu pogodbe. Drugi del kupnine v višini 74.000 EUR je bil s strani toženih strank oziroma banke, pri kateri sta najeli hipotekarni kredit, nakazan na osebni račun tožnice pri banki s tem, da je ta denar prva tožena stranka, kot pooblaščenka tožnice, v celoti sukcesivno dvignila. Tožnica je v postopku pred sodiščem prve stopnje svoj tožbeni zahtevek utemeljevala s trditvijo, da prvega dela kupnine ni prejela in je pobotnica o tem (4. člen kupne pogodbe) neresnična, drugega dela kupnine, ki je bil sicer nakazan na njen račun, pa ji toženi stranki, po tem, ko ga je prva tožena stranka z računa pri banki dvignila, nista izročili.

9. Sodišče prve stopnje je v drugem sojenju zavrnilo zahtevek za plačilo tistega dela kupnine (s pripadki), katerega prejem je tožnica potrdila s podpisom pobotnice (to je zneska 66.000,00 EUR), ugodilo pa je zahtevku za plačilo zneska (s pripadki), ki je bil s strani toženih strank nakazan na tožničin bančni račun in nato s strani prve tožene stranke dvignjen (to je zneska 74.000,00 EUR). Po izvedenem dokaznem postopku je namreč zaključilo, da je dokazano, da je tožnica prvi del kupnine prejela, saj to izkazuje pobotnica, katere navideznosti tožnica ni uspela dokazati, toženca pa izročitve dvignjenih 74.000,00 EUR nista uspela z gotovostjo dokazati.

a) glede pritožbe tožeče stranke

10. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je prvostopno sodišče v zvezi z ugotovitvijo, da je pok. A. A. v spornem obdobju imel dovolj denarnih sredstev, da je toženima strankama izročil 66.000,00 EUR za plačilo prvega dela kupnine, zagrešilo bistveno kršitev postopka po 15. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Ta kršitev je podana, če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Gre torej za napako tehnične narave, ko sodišče napačno prenese v obrazložitev sodbe tisto, kar je zapisano v listini ali v zapisniku o izvedbi dokazov. V konkretnem primeru do česa podobnega ni prišlo. Zgoraj povzeta ugotovitev sodišča ne pomeni napačnega prenosa zapisa iz listine pod C7 (izpisek Banke), ampak gre za dokazno oceno sodišča, s katero se tožnica očitno ne strinja in gre torej kvečjemu za grajo ugotovljenega dejanskega stanja. Takšna dokazna ocena tudi ni v nasprotju z metodološkimi napotki iz 8. člena ZPP, saj ugotovitev o sredstvih, ki jih je imel pok. A. A., temelji na presoji vseh dokazov in ne le bančnih izpisov. To pa je tisto, kar ZPP v 8. členu tudi narekuje.

11. Pritožbeno sodišče sprejema kot pravilno dejansko ugotovitev sodišča prve stopnje, da sta toženi stranki prvi del kupnine v višini 66.000,00 EUR plačali in je zato zahtevek tožnice v tem delu neutemeljen. Kot je pojasnilo že sodišče prve stopnje, to izkazuje predvsem dne 7. 3. 2007 podpisana pobotnica (primerjaj 4. člen pogodbe), s katero je tožnica potrdila (priznala), da je ta znesek ob podpisu pogodbe prejela (296. člen OZ). Pobotnica predstavlja zanesljiv dokaz, da je obveznost (oziroma njen del) prenehala(2). Tožnica je sicer trdila, da kupnina dejansko ni bila plačana in da gre za navidezno pobotnico, vendar tudi po mnenju pritožbenega sodišča dokaznega bremena v zvezi s tem ni zmogla. V izogib ponavljanju se pritožbeno sodišče pri tem sklicuje na razloge, ki jih je navedlo že sodišče prve stopnje in v nadaljevanju odgovarja le še na pritožbene očitke.

12. Pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom, da sta toženi stranki dokazali, da sta za plačilo prvega dela kupnine imeli na voljo dovolj denarnih sredstev, saj jima je ta denar dal oče oziroma tast. Res je sicer, da iz pridobljenih podatkov bank izhaja, da slednji v spornem času denarja ni dvigal, kar pomeni, da prihranki na banki niso bili porabljeni za nakup stanovanja, vendar pa to ne izključuje, da (drugega) denarja ni imel in da ga toženima strankama ni dal.(3) V teku postopka so namreč ostale neprerekane trditve toženih strank, da je bil pok. A. A. lastnik gostinskega lokala, lastnik kmetijskih zemljišč, prejemal pa je tudi visoko pokojnino. Da je imel doma veliko gotovine, saj se je ukvarjal z oddajanjem nepremičnin in je imel na banki le zneske, za katere obstaja garancija, pa sta izpovedali tudi toženi stranki. Da to drži, posredno izhaja iz pridobljenih bančnih izpiskov, saj na njih praktično ni bilo nobenega prometa.(4) Neutemeljeni so tudi očitki v zvezi z izpovedbo drugega toženca. Res je slednji povedal, da je oče otrokom razdelil prihranke in nato pojasnil, da jih je imel na različnih bankah po 20.000,00 EUR, vendar tega dela izpovedi ni mogoče razumeti iztrganega iz konteksta cele izpovedbe (drugi toženec je govoril o premoženju zapustnika ob smrti) in izpovedbe prve tožene stranke, ki jo je drugi toženec potrdil. Prva toženka pa je izpovedala, da jima je tast denar izročil v gotovini in pojasnila, da je imel zaradi oddajanja nepremičnin veliko gotovine doma. (primerjaj zapisnik z dne 4. 4. 2012, stran 3, 8 in 9).

13. Neutemeljeno je sklicevanje pritožnice na ugotovitve sodišča prve stopnje o njenem premoženjskem stanju, saj te po mnenju pritožbenega sodišča ne vzbujajo dvoma v to, da je vsebina pobotnice resnična, oziroma v ugotovitev, da je bil prvi del kupnine plačan. Iz predloženih dokazov (priloge A20 do A22) sicer res izhaja, da tožnica v letu 2011 ni imela v lasti vrednejšega premoženja, vendar pa ob tem ni mogoče spregledati, da predloženi dokazi izkazujejo njeno premoženjsko stanje v letu 2011, kupnina pa naj bi bila plačana v letu 2007. Tako ni mogoče izključiti, da je tožnica s prejetim prvim delom kupnine v tem času razpolagala (npr. tako, da jo je podarila) oziroma zaključiti, da tožnica nikoli ni imela v lasti premoženja, ki bi ustrezalo prejeti kupnini.

14. Tožnica je ves čas trdila, da je stanovanje prodala zato, da bi si pridobila sredstva za dom upokojencev. O tem je izpovedala sama (primerjaj zapisnik z dne 29. 2. 2012, stran 2, list. št. 109), pa tudi prva tožena stranka (primerjaj zapisnik z dne 4. 4. 2012, stran 6, list. št. 117). Ni sporno, da še danes živi v stanovanju toženih strank. Tožnica trdi, da zato, ker kupnine ni prejela in nima za to potrebnih finančnih sredstev. Temu ni mogoče slediti. Neprerekano dejstvo je namreč, da tožnica živi v stanovanju drugega toženca na podlagi pogodbe o ustanovitvi (brezplačne) služnosti stanovanja, ki je bila sklenjena le tri mesece po sklenitvi kupne pogodbe. Zakaj je bila takšna pogodba, ki ne predvideva uporabe stanovanja le za določen čas (ampak do smrti), glede na zatrjevani namen prodaje, potem sploh sklenjena, tožnica ni pojasnila. Ni pojasnila niti tega, zakaj je bila pripravljena v stanovanje, če je šlo le za krajše bivanje, vlagati svoja sredstva. Tako je bilo po njenih trditvah v obnovo stanovanja vloženih 11.500,00 EUR, ki jih je dobila od A. P., potrditvah toženih strank pa drugi toženi stranki nakazanih 10.000,00 EUR. To, da še danes biva v tem stanovanju, zato ni nujno posledica tega, da naj ne bi dobila (niti prvega dela) kupnine, ampak je mogoče, da si je premislila, ker si je bivanje uredila na drugačen način.

15. Tudi ostala dokazno pomembna dejstva, ki jih je v teku postopka ugotovilo sodišče, jih pa pritožnica konkretizirano ne izpostavlja, ne predstavljajo podlage, da bi lahko z zadostno stopnjo gotovosti zaključili, da vsebina pobotnice ni resnična in je zato sodišče prve stopnje ne bi smelo upoštevati kot dokaz za delno izpolnitev obveznosti.

16. Pritožbeno sodišče tako ne more slediti razlogom tožnice, s katerimi skuša opravičiti podpis pobotnice. Čeprav je starejša in neuka(5) in pogodbe, kot trdi (trditve tožnice v tožbi, točka I, stran 2), ni natančno prebrala, ji ni mogoče verjeti, da njene vsebine ni razumela. Gre namreč za preprost tekst(6), ki je razumljiv tudi ob nenatančnem branju in ne le osebam vajenim branja pravnih tekstov.

17. Življenjsko gledano je (kljub dobrim medsebojnim odnosom in zaupanju med pogodbenimi strankami) nelogično, da bi tožnica drugemu tožencu 3. 5. 2007, kot sama trdi, podarila 10.000,00 EUR, če bi ji toženi stranki še vedno dolgovali (celotno) kupnino. Pritožbeno sodišče je zato prepričano, da je tožnica dobila (vsaj) prvi del kupnine. Le to je namreč lahko razlog, da ni dvomila v to, da bo prejela tudi drugi del in je kljub preostanku dolga drugemu tožencu dala zatrjevano darilo, pogodbo overila in stanovanje prepustila v posest(7) ter tako dolgo čakala tudi z vložitvijo tožbe. Kljub njeni starosti in neukosti namreč takšnega ravnanja v nasprotnem primeru ne bi bilo mogoče opravičiti oziroma razumeti.

18. Res je, da je tožnica tudi po prepričanju pritožbenega sodišča poslovala praviloma negotovinsko(8) in da darila drugemu tožencu ni dala v gotovini, ampak nakazala, kar je, če je pred tem prejela 66.000,00 EUR v gotovini, najmanj nenavadno, vendar pa ti dve okoliščini, ob upoštevanju vseh ostalih dejstev, ki so bila ugotovljena in na katera je bilo opozorjeno, sami po sebi ne moreta pomeniti podlage za drugačno odločitev.

19. Ker je bilo dokazno breme za trditev, da je vsebina pobotnice navidezna, na tožeči stranki, tega bremena pa ni zmogla, je ravnanje sodišča, ki je pobotnico upoštevalo kot dokaz za delno izpolnitev obveznosti po kupni pogodbi, pravilno. Posledično je, saj gre za edini neposreden dokaz o delni izpolnitvi obveznosti po kupni pogodbi, pravilna tudi ugotovitev, da je bil prvi del kupnine plačan in je torej v tem delu zahtevek tožnice neutemeljen.

20. Pritožba tožeče stranke je glede na obrazloženo neutemeljena. Ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo niti kršitev, na katere je v obsegu drugega odstavka 350. člena ZPP dolžno paziti po uradni dolžnosti, jo je zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

b) glede pritožbe tožene stranke

21. Sodišče prve stopnje je s sodbo z dne 4. 4. 2012 tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti zavrnilo. Takšno odločitev je pritožbeno sodišče s sklepom II Cp 2924/2012 z dne 8. 5. 2013 razveljavilo, saj je ugotovilo, da sodišče ni izvedlo dokaza s pridobitvijo podatkov o bančnih računih pok. A. A. ter stanju in prometu na njih, zavrnitve pa tudi ni obrazložilo. Poleg tega se v zvezi z presojo nasprotujočih si trditev (in izpovedb) o tem, ali sta toženca tožnici res izročila dvignjenih 74.000,00 EUR, ni izreklo o vrsti okoliščin, ki so vzbujale dvom v resničnost trditev toženih strank. Sodišču prve stopnje je zato naložilo, da dokazno oceno strank razumno in logično poveže z dokazno oceno ostalih izvedenih dokazov in nato ponovno odloči. Glede na povzete razloge za razveljavitev prve odločitve in napotke, ki jih je sodišče prve stopnje ob ponovnem odločanju upoštevalo, o tem, da nova odločitev (s katero je bilo delu zahtevka ugodeno) predstavlja sodbo presenečenja, ni mogoče govoriti. Neutemeljen je posledično tudi očitek o izostanku materialno procesnega vodstva.

22. Drži, da sta toženi stranki drugi del kupnine v višini 74.000,00 EUR 16. 3. 2007 nakazali na tožničin račun pri banki, torej sta izpolnitev opravili skladno s 4. členom kupne pogodbe z dne 7. 3. 2007 (priloga A3). Vendar pa zmotno vztrajata pri tem, da je s tem njuna obveznost prenehala in se tudi neutemeljeno sklicujeta na zadevo II Ips 602/2008. V tej odločbi je sicer res poudarjeno, da je s plačilom kupnine v skladu z dogovorom(9) izpolnitev opravljena, vendar pa konkretne okoliščine v obeh zadevah niso primerljive. Tako toženi stranki spregledata, da sta tisto, kar naj bi dali tožnici zaradi izpolnitve pogodbe, takoj nato vzeli nazaj. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje tako izhaja, da je prva toženka v času od 16. 3. do 23. 3. 2007 ves nakazani denar dvignila in ga, kot trdi tožnica, njej ni izročila. Po mnenju pritožbenega sodišča o pravilni izpolnitvi in s tem o prenehanju obveznosti zato ni mogoče govoriti. Pritožnika spregledata tudi lastne trditve (in izpoved) o dogovorjenem načinu izpolnitve, po katerem naj bi bilo s tožnico ustno dogovorjeno, da bo kupnina sicer plačana na račun pri banki, nato pa bo tožena stranka denar z njega dvignila in ga v gotovini izročila tožnici. Po takšnem dogovoru, ki ga je potrebno presojati po 2. odstavku 56. člena Obligacijskega zakonika, saj sta z njim pravdni stranki dopolnili dogovor o načinu izpolnitve, bi obveznost prenehala šele, ko bi tožnica kupnino prejela v gotovini.

23. Tudi ne drži, da tožnica za presojo ni ponudila dodatne pravne (in trditvene) podlage. Tako je že v prvi pripravljalni vlogi z dne 18. 10. 2011 (list. št. 56) navedla, da svoj zahtevek, v primeru, da bi sodišče štelo nakazilo na bančni račun za pravilno izpolnitev, utemeljuje na podlagi 771. in 773. člena OZ oziroma 190. člena OZ(10), saj s podelitvijo pooblastila prvi toženi stranki na bančnem računu, slednji ni podarila tudi denarja na njem. Toženi stranki česa nasprotnega nista trdili. Tudi v primeru, da bi sodišče prve stopnje nakazilo drugega dela kupnine štelo kot pravilno izpolnitev, bi bila torej tožnica do vtoževanega zneska upravičena zato, ker je prva toženka na podlagi (sicer veljavnega in v ničemer prekoračenega(11)) pooblastila denar z računa dvignila, ni pa ga (potrditvah tožnice), čeprav pravne podlage za njegovo zadržanje ni imela, njej izročila.

24. V zvezi s tem je neutemeljen pritožbeni očitek o kršitvi po prvem odstavku 339. člena ZPP v zvezi z 2., 7. in 212. členom ZPP, saj sodišče prve stopnje ni sodilo niti mimo zahtevka, niti mimo ponujene trditvene podlage. Tudi ne drži, da bi moralo toženi stranki opozoriti na (takšno) dodatno materialnopravno podlago, saj mu ZPP tega ne nalaga. Vloge tožnice so bile toženi stranki vročene in se je imela možnost o njih izjaviti. Ni pa dolžnost sodišča, da stranko na njihovo vsebino še posebej opozarja. Do kršitve pravice do izjave po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP zato ni prišlo.

25. Ne glede na to, ali se zahtevek tožnice presoja kot zahtevek za plačilo kupnine ali kot zahtevek za plačilo tega, kar je bilo z veljavnim pooblastilom dvignjeno z njenega računa, je dokazno breme, da je bil tožnici denar izročen, na toženi stranki. Ne le zato, ker je v teoriji in sodni praksi ustaljeno stališče, da je dokazno breme praviloma na tistem, ki zatrjuje obstoj dejstva in ne na tistem, ki zatrjuje neobstoj dejstva(12), pač pa tudi zato, ker je to njeno breme po materialnem pravu, to je 496. oziroma 771. členu OZ. Zakaj sta toženi stranki tisti, ki sta dolžni dokazati, da sta obveznost po kupni pogodbi izpolnili, je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje in s pritožbo niti ni izpodbijano. Neutemeljeno pa pritožnika oporekata, da je dokazno breme, da sta denar tožnici izročila, na njuni strani tudi v primeru, če se zahtevek presoja na podlagi pogodbe o naročilu, pri čemer se sklicujeta na odločbo VSL II Cp 978/99. V tej zadevi je bilo res zavzeto stališče, da je tožnica (imetnica bančnega računa in pooblastiteljica) tista, ki je dolžna dokazati, da si je toženec (pooblaščenec na računu), ki je opravil dvige, dvignjene zneske zadržal zase. Vendar pa to stališče pritožbenega sodišča v konkretni zadevi ne zavezuje, saj meni, da ni pravilno. Ob tem, da je tožnica trdila (in dokazala), da je prva toženka na podlagi njenega pooblastila z njenega bančnega računa dvignila 74.000,00 EUR, je dokazno breme, upoštevajoč 771. člen OZ, da je ta denar tožnici izročila, na toženi stranki.

26. Če sodišče na podlagi izvedenih dokazov (8. člen ZPP) ne more zanesljivo ugotoviti kakšnega dejstva, sklepa o njem na podlagi pravila o dokaznem bremenu (215. člen ZPP). Gre za pravilo, ki pove, kako sodišče ravna tedaj, ko se sodnik ne more z zadostno stopnjo gotovosti opredeliti ne za dokazanost in ne za nedokazanost določenega dejstva. Pritožbeno sodišče pritrjuje stališču in razlogom sodišča prve stopnje, da je v konkretnem primeru prišlo do položaja t. i. spoznavne krize in je bilo zato o trditvi, da je tožnica od tožencev prejela 74.000,00 EUR, potrebno odločiti na podlagi pravila o dokaznem bremenu. Potrebno je bilo torej šteti, da to dejstvo ni dokazano. Ker je razloge za takšno odločitev navedlo že sodišče prve stopnje, se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju nanje sklicuje in v nadaljevanju odgovarja le še na posamezne pritožbene očitke.

27. Izpovedba strank je zaradi njihove vpletenosti v spor izkustveno nezanesljiv dokaz. Zato je neposreden vtis, ki ga dobi sodnik, ki dokaz izvaja, posebej pomemben. Ocena dokazne vrednosti zato ni zgolj posledica same vsebine izpovedbe. Sodišče prve stopnje je izpovedbe pravdnih strank ocenilo kot enako verodostojne. Povedano drugače: ne tožnica in ne toženi stranki sodišča niso prepričali v resničnost svojih nasprotujočih si trditev. Pritožbeno sodišče se s takšnim zaključkom strinja. Res je, da je bila tožničina izpoved v nekaterih delih pomanjkljiva, saj se marsičesa ni spomnila ali se celo zmotila in je izpovedbo popravljala, izpovedba prve toženke (in s tem drugega toženca, ki ji je pritrdil) pa kljub oddaljenosti dogodkov zelo natančna in jasna. Vendar pa to še ne daje podlage za zaključek, da sta toženi stranki tisti, katerih izpovedbi sta resnični. Kot opozarja tožnica v odgovoru na pritožbo (sklicujoč se na dognanja psihološke stroke), je ravno prevelika natančnost v izpovedovanju dejstev lahko tista, ki vzbudi dvom v njeno resničnost in da je značilnost resnicoljubnih prič, da večkrat spontano popravljajo svojo izpovedbo in priznajo, da so kaj pozabile, spregledale ali preslišale. Spomin ljudi je podvržen intenzivnemu selekcioniranju podatkov, predrugačenju, poenostavitvam in popolnjevanju spominskih vrzeli. Dokazno vrednost izpovedbe pogojujejo tudi osebne lastnosti zaslišane osebe, predvsem sposobnost opažanja in pomnjenja, ki se s starostjo nedvomno zmanjšuje, zainteresiranosti, razgledanosti itd. Zato zgolj podrobno in natančno opisovanje dogodkov s strani toženih strank, po drugi strani pa deloma pomanjkljivo in mestoma nasprotujoče si opisovanje istih dogodkov s strani tožnice, ne more pomeniti podlage za zaključek, da je ena ali druga izpovedba bolj verodostojna. Takšne podlage pa končno ne more predstavljati niti dejstvo, da je CSD z odločbo z dne 21. 10. 2013 tožnici ((zaradi poslabšanja zdravstvenega stanja in vznemirjenosti v pogovorih o sporni zadevi) za zastopanje v tem postopku postavil skrbnico za poseben primer. Tožnica je bila namreč zaslišana na obravnavi 29. 2. 2012, torej leto in pol pred tem in takrat njeno zdravstveno stanje sodišču prve stopnje očitno ni vzbujalo dvoma, da je za svoje pravice in koristi (še) sposobna skrbeti sama.

28. Podlage za tak zaključek ne dajejo niti pritožbene trditve o nasprotujočih si navedbah tožnice. Tako je tožnica ves čas postopka trdila zgolj to, da je v pogodbi zapisana pobotnica navidezna, ne pa, da sama kupna pogodba ni odraz njene volje. Zahtevka za njeno razveljavitev ni nikoli uveljavljala. Res je sicer postavila tudi podredni zahtevek, s katerim je zahtevala ugotovitev neveljavnosti pogodbe in vpisa v zemljiško knjigo z vzpostavitvijo prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja, vendar je že v prvi pripravljalni vlogi pojasnila, da je to storila le zato, ker ni vedela, na kakšen način se bo tožena stranka branila (primerjaj navedbe na list. št. 56). Trditve o tem, kdaj so se odnosi med strankama poslabšali („odnosi so se bistveno poslabšali poleti 2010“ - tako v tožbi; oziroma „odnosi so se poslabšali dlje časa pred vložitvijo tožbe“ - tako v vlogi z dne 18. 2. 2013) si ne nasprotujejo do te mere, da bi to lahko pomenilo podlago tudi za presojo verodostojnosti izpovedb strank. Več kot očitno je, da do spora med pravdnimi strankami ni prišlo v določenem trenutku, ampak je šlo za daljše časovno obdobje, ki se je zaključilo z vložitvijo tožbe. Pritožbeno sodišče tudi nima razloga, da bi dvomilo v pojasnilo tožnice, da do prejema odgovora na tožbo ni vedela, da je bil del kupnine nakazan na njen bančni račun. Tako je v svoji izpovedbi pojasnila, da se sicer spomni, da je šla na banko s toženko, vendar se ni spomnila, da bi tam odprla račun. Iz listin v spisu izhaja, da je bila prva toženka tista, ki je organizirala odprtje računa,(13) tožnica za ta bančni račun ni prejemala nobenih izpiskov,(14) da je ves denar z računa dvignila toženka in da tožnica s tem računom ni nikoli poslovala.(15) Ob tem zato ni nerazumljivo (tudi, če je tožnica prejela bančno kartico računa), da tožnica ob vložitvi tožbe ni vedela, da je kupnino prejela na račun pri banki, je pa vse podatke o tem ugotovila na podlagi poizvedb, ki jih je opravil njen pooblaščenec. Res je v teku postopka priznala tudi nekatera dejstva, ki jih je sprva zanikala (tako je po predložitvi dokazov priznala, da ji je toženka vrnila dano posojilo, priznala je tudi, da zneska 10.000,00 EUR ni posodila ampak podarila), vendar pa je tudi to potrebno presojati podobno kot njeno izpovedbo. Ne nazadnje gre zgolj za zapis tega, kar je tožnica povedala svojemu pooblaščencu. Kako je sodišče dokazno ocenilo izpovedbo ob prvem sojenju, za konkretno odločitev ne more biti relevantno. Da je tožnica želela svoje stanovanje prodati zato, da bi si pridobila sredstva za plačilo doma, je navedla že v tožbi. Trdila je tudi, da kupnine ni prejela. To, da je pomanjkanje denarnih sredstev razlog, da tožnica še danes ni nastanjena v domu upokojencev, zato ni spremenjena oziroma nova trditev, ampak le logična posledica trditev danih v tožbi. Ker si z zneskom dediščine, ki ga je podarila nečakinji, odhoda v dom ne bi mogla zagotoviti, je ta okoliščina pri presoji nerelevantna. Glede na višino kupnine, gre za zanemarljiv znesek.

29. Tudi presoja izpovedb strank v povezavi ostalimi izvedenimi dokazi, s katerimi je sodišče ugotavljalo dokazno (torej posredno) pomembna dejstva (indice) pokaže, da je zaključek sodišča prve stopnje o tem, da je prišlo do spoznavne krize, pravilen.

30. Kot je bilo obrazloženo že v zvezi s pritožbo tožnice, dejstvo, da je slednja stanovanje prodala z namenom, da si pridobi finančna sredstva za odhod v dom upokojencev in da je še vedno v stanovanju drugega toženca, ne dokazuje, da kupnine ni dobila (glej razloge pod točko 14(16)). Pritožnikoma je načelno mogoče pritrditi tudi v tem, da je, kljub dobrim medsebojnim odnosom in zaupanju, nelogično, da bi tožnica tožencema 3. 5. 2007, kot sama trdi, podarila 10.000,00 EUR, če bi ji še vedno dolgovala tako velik znesek denarja. Enako velja za opravljeno izročitev posesti, upoštevajoč zgolj kupno pogodbo, s katero je bila izročitev posesti vezana na plačilo celotne kupnine. V prisotnosti tožnice je bila 9. 4. 2007, torej že po tem, ko naj bi toženi stranki tožnici plačali (tudi) drugi del kupnine, opravljena izročitev posesti.(17) Vložitev konkretne tožbe po več kot treh letih od njene sklenitve, vsekakor ni običajno in življenjsko logično ravnanje, če tožnica kupnine ni dobila v celoti plačane.

31. Vendar pa teh dokazno pomembnih dejstev ni mogoče presojati le s stališča povprečno sposobnega in povprečno skrbnega človeka, ampak je potrebno upoštevati starost tožnice, njeno izkazano neukost (o tem več v točki 32) ter zaupanje, ki ga je nedvomno izkazovala toženima strankama. Spregledati ni mogoče niti po prepričanju pritožbenega sodišča pravilno ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnica prvi del kupnine dobila. Ker je del kupnine že dobila in je toženima strankama zaupala, ni tako nerazumljivo, da je verjela, da bo dobila tudi drugi del in zato formalnostim (overitev pogodbe, izročitev posesti) ni pripisovala potrebnega pomena. Tudi dejstvo, da je drugemu tožencu po lastnih trditvah podarila 10.000,00 EUR, zato ni nenavadno. Upoštevaje starost in neukost tožnice, pa enako velja tudi za dejstvo, da je potrebovala več kot tri leta, da je ugotovila, da drugega dela kupnine ne bo dobila in da si je našla ustrezno pravno pomoč za vložitev tožbe.

32. Da je bila tožnica ne le prava neuka stranka, ampak tudi oseba, ki je iskala pomoč pri vseh opravilih, ki so terjala izpolnjevanje obrazcev, pisanje vlog in na sploh stik z kakršnimikoli „uradnimi“ postopki, izhaja iz izpovedb zaslišanih strank in listinskih dokazil. Tako iz izpovedbe tožnice izhaja, da ne vozi avtomobila; da ne uporablja računalnika in interneta; da težko in počasi bere; da ne ve, kako poteka postopek prodaje; da je zanjo vse uradne zadeve, tudi konkretno prodajo, organizirala prva tožena stranka; da ne razlikuje med služnostjo in najemom; ne ve, kaj je to kazenska ovadba in primopredaja. Iz listin v prilogi A12-A14 izhaja, da je tožnica listine le podpisala, predhodno pa izpolnila prva toženka, kar je ta potrdila v svoji izpovedi. Iz izpovedbe prve tožene stranke izhaja tudi, da sta toženi stranki tožnici pomagali izpeljati postopek nakupa stanovanja na D.; da je tožnica toženko vselej prosila za pomoč, če česa ni razumela, za izpolnitev davčne napovedi, dohodninske napovedi itd. Na pravilnost ugotovitve o tožničini neukosti tudi ne more vlivati sklicevanje, da je v letu 1997 sama izpeljala nakup stanovanja, saj sta tožnici pri tem, kot je izpovedala prva toženka, pomagali toženi stranki. Zapis o poroštvu (na potrdilu o posojilu) drugega toženca nikoli ni zavezoval, saj potrdilo z njegove strani ni podpisano. To zato prej kaže na neukost tožnice kot pa na to, da je prava uka stranka. Ne drži, da bi tožnica izpovedala, da plačuje najemnino, saj je ob zaslišanju povedala, da je podnajemnica, da plačuje stroške, ne pa najemnine. Tudi to kaže kvečjemu na pravno neukost, saj je očitno, da tožnica vsebine pogodbe, ki ji daje dosmrtno brezplačno služnost stanovanja, ne razume oziroma ne ve, kaj je služnost oziroma podnajem. Tožnica je res poskrbela za preklic bančne kartice, vendar pa to ni opravilo, ki bi zahtevalo posebno znanje (ko oseba z izgubo seznani banko, preklic opravi banka). Enako velja za dano kazensko ovadbo, saj je bila napisana s strani policije. Tožnica je ob izginotju kartice prišla na policijo in le povedala, kaj se je zgodilo. To pa ni nekaj, kar bi bilo mogoče pripisati zgolj izobraženemu in prava ukemu človeku. Iz njene izpovedbe tudi izhaja, da sploh ne ve, kaj je kazenska ovadba. Pritožbeni navedbi, da je tožnica sama poskrbela za vpis služnosti v zemljiško knjigo in da si je 11.500,00 EUR sama izpogajala za vlaganja v stanovanje, pa sta nedopustni pritožbeni novoti (337. člen ZPP), ki sta ostali neopravičeni in sta zato neupoštevni.

33. Overitev kupne pogodbe in s tem tudi zemljiškoknjižnega dovolila, ki je prvi toženki omogočil vpis v zemljiško knjigo, je bila časovno opravljena pred nakazilom drugega dela kupnine(18), zato sklicevanje toženih strank na pogodbeno določilo, ki vložitev zemljiškoknjižnega predloga veže na plačilo celotne kupnine, ni utemeljeno.

34. Ne glede na to, da so se pravdne stranke odlično razumele in si medsebojno zaupale, je tožnica to, da je prvi del kupnine prejela, potrdila s pobotnico v sklenjeni pogodbi. Tudi ostale medsebojne finančne transakcije, čeprav za bistveno nižje zneske, so pravdne stranke dokumentirale (priloga A6). Kot pravilno opozarja že sodišče prve stopnje, ni logično, da si toženi stranki, čeprav vešči takšnih poslov, nista zagotovili vsaj potrdila o izročitvi tako velikega zneska, upoštevaje pri tem, da sami trdita, da je bila izpolnitev pogodbe dogovorjena tako, da bo kupnina dvignjena in izročena tožnici v gotovini. Zgolj dokazilo o nakazilu na tožničin bančni račun in pooblastilo na tožničinem računu (glede na tak dogovor) namreč ne pomeni dokaza o izpolnitvi pogodbene obveznosti. Res je sicer, da pravdni stranki v zvezi z posojili, ki so bila dana v letu 1999 in 2000 (priloga A6) nista pisali še posebnih potrdil o izročitvi posojenih zneskov, vendar to ni primerljivo s konkretno izročitvijo. Gre namreč za enormno višji znesek denarja.

35. Tožnica je 3. 5. 2007, torej nekaj več kot mesec dni po tem, ko naj bi prejela tudi drugi del kupnine v gotovini, drugi toženi stranki nakazala (in ne dala v gotovini) znesek 10.000,00 EUR. Toženi stranki ne pojasnita, zakaj bi tožnica izvedla nakazilo, če bi pred tem (to je v marcu 2007) prejela 74.000,00 EUR v gotovini, upoštevaje pri tem, da tožnica nakazila ni izvedla doma preko spletne banke (računalnika ni uporabljala, niti ga ni znala uporabljati), ampak je morala v banko.

36. Dvom v izpolnitev obveznosti s strani toženih strank, vsaj v pogledu plačila drugega dela kupnine, vzbuja tudi dejstvo, da tožnica v stanovanju, ki je sicer last drugega toženca, biva na podlagi že omenjene pogodbe o ustanovitvi brezplačne služnosti stanovanja. S to pogodbo je drugi toženec na svojem stanovanju v korist tožnice ustanovil dosmrtno brezplačno služnost stanovanja. Nelogično je, da bi toženca tožnici plačala (celotno) kupnino in ji sočasno v dosmrtno (brezplačno) uporabo prepustila še svoje stanovanje. Trditve o upanju, da se bo tožnica toženima stranka oddolžila preko dedovanja in tožničin vložek v obnovo stanovanja, ne prepričajo.

37. Obe pravdni stranki opozarjata tudi na ugotovitve sodišča prve stopnje o tožničinem premoženjskem stanju. Po mnenju pritožbenega sodišča neutemeljeno, saj na tej podlagi relevantnih zaključkov ni mogoče narediti. Iz predloženih dokazov (priloge A20 do A22) sicer izhaja, da tožnica v letu 2011 ni imela v lasti vrednejšega premoženja, vendar pa ob tem ni mogoče spregledati, da to ne izključuje možnosti, da je tožnica s premoženjem, ki ga je morebiti pridobila s prejeto kupnino (ali s samo kupnino), v tem času na kakršenkoli način razpolagala. Podatkov za obdobje od leta 2007, ko je bila pogodba sklenjena, pa do leta 2011, namreč ni predložila. V kolikor pa je razpolagala z gotovino in denar morda podarila, pa je premoženjsko stanje razvidno iz uradnih evidenc v vsakem primeru nerelevantno.

38. Enako velja tudi za ugotovitev sodišča prve stopnje o negotovinskem poslovanju tožnice, ki jo sicer pritožbeno sodišče sprejema kot pravilno.(19) Dejstvo, da tožnica z večjimi zneski praviloma ni poslovala gotovinsko, tako res vzbuja dvom v trditev toženih strank, da je tožnica izplačilo 74.000,00 EUR izrecno zahtevala v gotovini, vendar pa po drugi strani ni mogoče mimo dejstva, da je s podpisom pogodbe potrdila, da je v gotovini prejela prvi del kupnine in je torej s takšnim načinom izpolnitve pogodbene obveznosti (že enkrat) soglašala. Ne glede na njene siceršnje navade v pogledu finančnega poslovanja, tako ni mogoče z gotovostjo izključiti niti možnosti, da je na tak način izpolnitve pristala (oziroma ga zahtevala) tudi ob izpolnitvi preostanka kupnine.

39. Glede na obrazloženo je zaključek sodišča prve stopnje o tem, da je prišlo do spoznavne krize, pravilen. Tako nekateri indici res govorijo v prid trditve toženih strank, da sta (dvignjeno) kupnino tožnici izročila, vendar pa je veliko takšnih, ki temu nasprotujejo ali celo potrjujejo trditve obeh strank. Ne obstaja torej sklenjen krog dokazno pomembnih dejstev (indicev), ki bi, ob pomanjkanju neposrednih dokazov, omogočali zanesljiv zaključek o tem, da je bil tožnici dvignjen denar tudi res izročen. To pa, ob upoštevanju 215. člena ZPP oziroma pravila o dokaznem bremenu, omogoča zgolj odločitev, ki jo je sprejelo sodišče prve stopnje. Pritožba toženih strank je zato v tem pogledu neutemeljena.

40. Toženi stranki pa v pritožbi utemeljeno opozarjata, da sodišče prve stopnje ni, čeprav je tožbenemu zahtevku tožnice delno ugodilo, odločilo o njunem pobotnem ugovoru, niti se do njega ni opredelilo. S tem je, saj ni jasno, ali je pobotni ugovor štelo za neutemeljen ali pa ga je spregledalo, poseglo v strankino pravico do izjave in storilo kršitev po 8. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, zmotno in nepopolno ugotovljeno pa je v tem delu ostalo tudi dejansko stanje. Ker je od (ne)utemeljenosti pobotnega ugovora odvisna odločitev o delu zahtevka, ki mu je sodišče ugodilo, je moralo pritožbeno sodišče pritožbi v tem delu ugoditi in sodbo v točki I izreka na podlagi 354. člena ZPP razveljaviti. Dejstev v zvezi s pobotnim ugovorom namreč pritožbeno sodišče ne more samo (prvič) ugotavljati, saj bi s tem poseglo v pravico strank do pritožbe.

B. Glede zahtevka za vračilo darila

41. Sodišče prve stopnje je zahtevku za vračilo darila v večjem delu ugodilo (točka II izreka). Zavrnilo je zgolj del obrestnega dela zahtevka (točka III izreka). Odločitev je oprlo na ugotovitev, da je bil znesek 10.000,00 EUR drugi toženi stranki podarjen. Ker toženi stranki tožnici po kupni pogodbi za stanovanje nista plačali celotne kupnine, sta pa trdili da sta jo, to po mnenju sodišča prve stopnje opravičuje preklic darila.

42. Pritožbo v tem delu (to je točko II izreka) vlaga le tožena stranka, zato je odločitev v zavrnilnem delu pravnomočna.

43. Pritožbeno sodišče pritrjuje pritožnikoma, da je vsaj vprašljiv zaključek sodišča prve stopnje, da je šlo pri nakazilu 10.000,00 EUR za darilo.(20) Ker pa je tudi zaključek, da je podana huda nehvaležnost obdarjencev napačen, in že to terja spremembo izpodbijanega dela odločitve, se do vprašanja za kakšen posel je šlo, pritožbeno sodišče ne opredeljuje, saj to ni relevantno.

44. Tožnica je preklic darila utemeljevala s trditvami, da je tožena stranka tožnico želela prevarati tako: - da pogodbe zavestno ni izpolnila, sočasno pa je zatrjevala, da je bila izpolnitev opravljena s simuliranim plačilom (nakazilo in takojšen dvig); - oziroma s tem, ko je na podlagi pooblastila denar dvignila in si ga prisvojila.

45. Res je sicer sodišče prve stopnje njenemu zahtevku za plačilo zneska 74.000,00 EUR (ki ima podlago v istih dejstvih) ugodilo, vendar pa je do takšne odločitve prišlo z uporabo 215. člena ZPP: ker je bilo dokazno breme, da je bil denar tožnici izročen, na strani tožencev, tega bremena pa nista zmogla, je odločilo v njuno škodo. Glede konkretnega zahtevka pa je dokazno breme o (istih) zatrjevanih dejstvih, na katera tožnica opira trditev o hudi nehvaležnosti, na strani tožnice. Ker tega, ali sta toženi stranki tožnici denar po dvigu z bančnega računa res izročili ali ne, ni bilo mogoče zanesljivo ugotoviti, je ob uporabi 215. člena ZPP potrebno zahtevek tožnice za vračilo darila zavrniti.

46. Pritožbeno sodišče je glede na obrazloženo, na podlagi pete alineje 358. člena ZPP, zato pritožbi tožene stranke v tem delu ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v točki II izreka spremenilo tako, da je zahtevek zavrnilo C) Glede stroškov postopka

47. Ker je bila sodba sodišča prve stopnje delno razveljavljena in zadeva v tem obsegu vrnjena sodišču prve stopnje v nov postopek, je pritožbeno sodišče razveljavilo tudi odločitev o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje, saj bo uspeh strank v postopku mogoče ugotoviti šele, ko bo odločeno o vseh zahtevkih. Odločitev o pritožbenih stroških je na podlagi 4. odstavka 165. člena ZPP pridržalo končni odločbi.

(1) Pritožbeno sodišče zaradi jasnosti povzema bistvena, s strani sodišča prve stopnje ugotovljena dejstva, ki s pritožbo niso izpodbijana oziroma so ostala neprerekana.

(2) Primerjaj odločbo II Ips 29/2008, odločbo VSC Cp 619/2007 in VSL III Cp 2964/2010. (3) Toženca sta trdila, da sta denar od A. A. prejela v gotovini.

(4) Tako je banka sodišče obvestila (list. št. 186), da na računu 03179-1000152365, katerega imetnik je bil A. A., v spornem obdobju ni bilo nobenega prometa (kar pa ne pomeni, da na računu ni bilo sredstev). Tudi iz izpiska Banke (C7) ne izhaja reden promet (plačila računov, prejemanje najemnine itd).

(5) O tem več pod točko 32. (6) Vsebina pobotnice, ki jo vsebuje 4. člen kupne pogodbe se glasi:“ Prodajalec s podpisom te pogodbe potrjuje, da je že prejel prvi obrok kot aro v znesku 6.000,00 EUR in drugi obrok v znesku 60.000,00 EUR ob podpisu pogodbe.“

(7) Trditve toženih strank, da je tožnica stanovanje izročila in da je bila prisotna pri primopredaji med najemnikom in novo lastnico (navedbe v vlogi z dne 9.12. 2011, točka 9, list. št. 85) so ostale neprerekane in s tem priznane (214. člen ZPP).

(8) O tem pod opombo 19. (9) Med kupcem in prodajalcem je bilo dogovorjeno, da se kupnina plača z nakazilom tretji osebi.

(10) Po 771. členu OZ mora prevzemnik naročila dati o opravljenem poslu račun in naročitelju brez zavlačevanja izročiti vse, kar je prejel iz opravljenih zaupanih mu poslov, ne glede na to, ali je tisto, kar je prejel za naročitelja, temu kdo dolgoval ali ne.

Po 773. členu OZ mora prevzemnik naročila, če je zase uporabljal denar, ki ga je prejel za naročitelja, plačati obresti po najvišji dovoljeni obrestni meri, šteto od dneva, ko ga je začel uporabljati, od drugega dolgovanega denarja pa, ki mu ga ni pravočasno izročil, pa zamudne obresti, šteto od dneva, ko bi ga moral izročiti.

Po 190. členu OZ pa mora tisti, ki je brez pravnega temelja obogaten na škodo drugega, prejeto dolžan vrniti, če je to mogoče, sicer pa nadomestiti vrednost dosežene koristi.

(11) Tožnica v teku pravde zahtevka ni utemeljevala s trditvami o morebitni prekoračitvi pooblastila.

(12) Tisti, ki zatrjuje negativno dejstvo, nosi dokazno breme le izjemoma, na primer takrat, kadar je neobstoj dejstva odvisen od obstoja nekega drugega dejstva, ki izključuje možnost istočasnega obstoja prerekanega dejstva (npr. dokazovanje tako imenovanega alibija) - II Ips 751/2006. (13) Iz prilog A12 do A14 izhaja, da je bil račun odprt le nekaj dni pred podpisom kupne pogodbe, da je vse obrazce izpolnila prva toženka. Slednja je pogodbo o odprtju računa podpisala kot skrbnica tožnice.

(14) Iz priloge A12 izhaja, da je bil dogovorjen z banko zgolj samotisk prek x-net, torej preko interneta, tožnica pa, kot je izpovedala, računalnika in interneta nikoli ni uporabljala.

(15) Priloga A17 in A22 (glede dvigov) in A22 (glede dejstva, da na računu ni bilo nobenega prometa, razen dviga nakazane kupnine).

(16) Pod točko 14 te odločbe je bilo pojasnjeno, da v stanovanju drugega toženca biva na podlagi pogodbe o ustanovitvi (brezplačne) služnosti stanovanja, ki je bila sklenjena le tri mesece po sklenitvi kupne pogodbe. Zakaj je bila takšna pogodba, ki ne predvideva uporabe stanovanja le za določen čas (ampak do smrti), glede na zatrjevani namen prodaje bila potem sploh sklenjena, tožnica ni pojasnila. Ni pojasnila niti tega, zakaj je bila pripravljena v stanovanje, če je šlo le za krajše bivanje, vlagati svoja sredstva. Tako je bilo po njenih trditvah v obnovo stanovanja vloženih 11.500,00 EUR, ki jih je dobila od A. P., potrditvah toženih strank pa drugi toženi stranki nakazanih 10.000,00 EUR. To, da še danes v tem stanovanju tudi biva, zato ni nujno posledica tega, da naj ne bi dobila (niti prvega dela) kupnine, ampak si je morda premislila, ker si je bivanje uredila na drugačen način.

(17) Trditve toženih strank, da je tožnica stanovanje izročila in da je bila prisotna pri primopredaji med najemnikom in novo lastnico (navedbe v vlogi z dne 9.12. 2011, točka 9, list. št. 85) so ostale neprerekane in s tem priznane (214. člen ZPP).

(18) Overitev je bila izvedena 9. 3. 2007 (priloga A3), nakazilo pa 16. 3. 2007 (priloga B4).

(19) Iz predloženih dokazil tako res izhaja, da je tožnica večje vsote denarja hranila na banki (sodišče prve stopnje opozarja na tožničine bančne izpiske v prilogi A23 in dejstvo, da je tožnica drugo toženi stranki 10.000,00 EUR 3. 5. 2007 nakazala in ne izročila v gotovini - priloga A7) in njeno poslovanje praviloma ni bilo gotovinsko. Čeprav je pokojnino prejemala v gotovini, je treba upoštevati, da gre za denar, ki je bil namenjen vsakodnevnim potrebam in zato to dejstvo ne more pomeniti podlage za zaključke o tem, kako je sicer ravnala z večjimi vsotami denarja. Nerelevantne so v zvezi s tem tudi navedbe pritožnikov o posojilih, pri katerih naj bi tožnica toženki izročala denar v gotovini, saj to ne pomeni, da tožnica denarja, ki ga je izročila, ni predhodno dvignila na banki. Res je, da tožnica zneska 11.500,00 EUR, ki ga je 10. 8. 2007 ob odpovedi najemne pogodbe plačal A. P., ni položila na svoj račun, vendar pa pritožnika zamolčita, da je bil ta denar izročen prvi toženi stranki (priloga A25) in ne tožnici. Nedopustni pritožbeni novoti toženih strank pa sta trditvi, da je tožnica denar, ki ga je podedovala, dobila v gotovini in ga v gotovini tudi podarila in da je plačilo davka na promet nepremičnin ob sklenitvi kupne pogodbe, kar je sicer ostalo neprerekano, izvedla v gotovini. Takšnih pritožbenih trditev pritožbeno sodišče, saj so ostale neopravičene, ne more upoštevati (337. člen ZPP).

(20) Toženi stranki sta sicer to, da je bil denar podarjen, sprva res tudi sami trdili (v odgovoru na tožbo sta navedli, da sta skladno z željami tožnice v celoti obnovili in opremili stanovanje, tožnica pa jima je zaradi tega poklonila znesek 10.000,00 EUR, ki sta ga hvaležno sprejeli; v nadaljevanju iste vloge sta ponovno navedli, da je tožnica željo, da jima ta znesek podari, sama izrazila, in celo prosila prvo toženo stranko, da jo pelje v banko), tožnica pa je nakazilo tega zneska z darilnim namenom v prvi pripravljalni vlogi priznala (list. št. 57). Vendar pa sta toženi stranki svojo trditev o danem darilu kasneje zanikali (pripravljalna vloga z dne 9. 12. 2011, list. št. 89) in tudi ob zaslišanju nista izpovedovali o darilu. Tudi na podlagi izpovedbe tožnice zaključka o danem darilu ni mogoče narediti, saj je to izrecno zanikala.