Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Odločitev sodišča prve stopnje je pravilna in utemeljena z razlogi, ki jim višje sodišče v celoti pritrjuje. Temelji na določbi prvega odstavka 87. člena KZ-1, ki določa način izvršitve denarne kazni, če se ta ne da niti prisilno izterjati.
Ponovno odločanje o obročnem plačilu denarne kazni, potem ko je bilo že odločeno, da se bo zaradi neplačila obsojenca in neizterljivosti izvršila z zaporom, pa ni več dopustno, saj Zakon o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) in KZ-1 te možnosti ne predvidevata.
I. Pritožba obsojenega R.O. se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.
II. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse.
1. Okrajno sodišče v Mariboru je z izpodbijano sodbo na podlagi prvega odstavka 87. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) razsodilo, da se denarna kazen v višini 1.596,00 EUR, ki je bila obsojenemu R.O. izrečena s sodbo Okrajnega sodišča v Lenartu IV K 25784/2017 z dne 19. 6. 2017, izvrši tako, da se obsojencu določi 20 dni zapora. Če obsojenec plača izrečeno denarno kazen, se izvrševanje zapora ustavi.
2. Zoper sodbo se je z laično pritožbo, naslovljeno plačilni nalog, pritožil obsojenec, brez navedbe izpodbojnega razloga, zavzema pa se za možnost plačila denarne kazni v obrokih.
3. Pritožba ni utemeljena.
4. Odločitev sodišča prve stopnje je pravilna in utemeljena z razlogi, ki jim višje sodišče v celoti pritrjuje. Temelji na določbi prvega odstavka 87. člena KZ-1, ki določa način izvršitve denarne kazni, če se ta ne da niti prisilno izterjati. Obsojenec razlogom oziroma pravilnosti izpodbijane sodbe v laični pritožbi niti ne nasprotuje, temveč prosi za možnost plačila denarne kazni na obroke. Vendar mu ni mogoče ugoditi. Na njegov predlog je namreč sodišče prve stopnje že izdalo sklep o obročnem plačilu denarne kazni, ki pa je obsojenec v postavljenem roku ni plačal in tudi ni bila izterljiva, zato je sodišče prve stopnje posledično z izpodbijano sodbo odločilo, da se denarna kazen izvrši z določenim številom dni zapora. Ponovno odločanje o obročnem plačilu denarne kazni, potem ko je bilo že odločeno, da se bo zaradi neplačila obsojenca in neizterljivosti izvršila z zaporom, pa ni več dopustno, saj Zakon o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) in KZ-1 te možnosti ne predvidevata, kot je obsojencu pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje pred izdajo izpodbijanega sklepa.
5. Obsojenčeve navedbe o nezmožnosti plačila denarne kazni zaradi nezaposlitve, ter ponovna prošnja in hkrati obljube, da bo sedaj pa plačal, ker se je zaposlil, glede na navedeno ne morejo v ničemer vplivati na pravilnost izpodbijane sodbe.
6. Po obrazloženem, in ker višje sodišče ni ugotovilo kršitev zakona, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je o pritožbi obsojenca odločilo, kot je razvidno iz izreka te sodbe (prvi odstavek 391. člena ZKP).
7. Odločba o oprostitvi plačila sodne takse, kot stroška pritožbenega postopka, je posledica premoženjskih razmer obsojenca in temelji na prvem odstavku 98. člena v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP.