Jedro

Besedilo oporoke je dovolj jasno, da je mogoče zapustnikov namen spoznati že iz njega samega. To, da je v oporoki dvakrat omenjena hiša, za katero sta se zapustnik in toženka takrat pogajala, ne izključuje in ne omejuje bistvenega – da se je zapustnikova volja nanašala na vse („posvetno“ - se pravi tuzemsko) premoženje. Omemba hiše (ki nikoli ni postala premoženje zapustnika in toženke – na koncu sta namreč kupila hišo na Bledu) je samo ponazoritvena in v oporoko ne vnaša nejasnosti, ki bi narekovala ugotavljanje oporočiteljevega namena iz dejstev in okoliščin, ki niso razvidna iz same oporoke.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožnika morata toženki v 15 dneh povrniti 453,10 EUR (prej 108.580 SIT) stroškov revizijskega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da zapustnik H. K. z oporoko z dne 15.12.1988 ni razpolagal s svojim celotnim premoženjem, temveč le z delom premoženja, in sicer s hišo M., Bermuda. Toženko je zavezalo, da mora tožnikoma povrniti 493.001 SIT pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29.3.2004. Pritožbeno sodišče je ugodilo toženkini pritožbi in sodbo prve stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo ter tožnikoma naložilo, da morata toženki povrniti 639.559 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14.9.2005. Po mnenju pritožbenega sodišča je zapustnik v oporoki jasno izrazil svoj namen, da v primeru njegove smrti toženka deduje hišo in vse njegovo premoženje, ki ga bo pridobil v življenjski skupnosti z njo.

Zoper to sodbo sta tožnika vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Menita, da spornega besedila ni mogoče razlagati drugače, kot oporočno razpolaganje z natančno določenim premoženjem, ki pa takrat sploh še ni obstajalo. Tako zapustnik kot toženka sta mislila na hišo, ki sta jo nameravala kupiti, in ki bi se formalno evidentirala kot toženkina. Besedilo sicer vsebuje tudi navedbo „in vse najino posvetno premoženje“, vendar je takoj za tem dodan tekst, ki konkretizira premoženje: „to je hišo M., Bermuda.“. Zato je zmotno stališče pritožbenega sodišča, da iz besedila oporoke jasno izhaja, da gre za univerzalno oporočno razpolaganje. Pri tem je zanimivo, da se je celo sámo zapletlo v ugotavljanje okoliščin, ki naj bi kazale na pravi oporočiteljev namen (češ, da naj bi bila zapustnik in toženka dolgoletna življenjska partnerja, katerih tesna povezanost je končno privedla tudi do sklenitve zakonske zveze). Zanimivo je tudi, da toženka spornega besedila ni razumela kot univerzalno oporoko, kar ugotavlja tako pritožbeno sodišče kot njen pooblaščenec. Nelogično je, da toženka ne bi vedela, da razpolaga s svojim celotnim premoženjem, zapustnik pa bi to vedel in to tudi hotel. Sporni zapis se začenja in končuje s točno navedbo premoženja. Samo v sredini je navrženo besedilo, ki mu je dalo pritožbeno sodišče odločilen pomen. Tudi če bi to besedilo obravnavali kot nejasno in dvomljivo, bi bilo treba uporabiti drugi odstavek 84. člena Zakona o dedovanju (Ur. l. SRS, št. 15/76 in nasl. - ZD), po katerem se je treba držati tistega, kar je ugodnejše za zakonitega dediča. Pritožbeno sodišče pa je tudi zmotno uporabilo prvi odstavek 84. člena ZD, po katerem je treba določilo oporoke razlagati po pravem oporočiteljevem namenu. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, ko se ni omejilo le na samo besedilo spornega zapisa, temveč je zapis preverilo tudi z vidika oporočiteljevega namena ter poleg okoliščin ob nastanku spornega zapisa upoštevalo tudi, kakšna je bila volja, pričakovanje in dojemanje obeh – tako zapustnika kot toženke. Če bi toženka zapis res štela kot univerzalno oporoko, potem bi se nanjo sklicevala že na začetku zapuščinskega postopka. Tako pa se je v tem in v zapuščinskem postopku izkazala za neprepričljivo in neresnicoljubno. Svoje navedbe je sproti prilagajala teku postopka. Pomembno je tudi, da je zaslišana kot stranka jasno povedala, da sta imela s pokojnikom pri spornem zapisu pred očmi le premoženje, ki sta ga takrat imela.

Toženka je odgovorila na revizijo, pri čemer zavrača revizijske navedbe in predlaga, naj jo revizijsko sodišče revizijo zavrne.

Revizija ni utemeljena.

Odločitev o tožbenem zahtevku je odvisna od odgovora na eno samo vprašanje: ali je zapustnik z oporoko z dne 15.12.1988 (da je ta izjava volje veljavna lastnoročna oporoka, je ugotovljeno s pravnomočnim sklepom zapuščinskega sodišča, na katerega je sodišče vezano tudi v tem postopku – prim. 13. člen Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, 26/99 in nasl. - ZPP) razpolagal s celotnim premoženjem, ali pa le z delom premoženja, natančneje s hišo, ki sta jo takrat s toženko kupovala, vendar do nakupa potem sploh ni prišlo. Naloga sodišča je torej pomensko rekonstruirati besedilo oporoke, ki se v slovenskem prevodu (oporoka je bila sestavljena v angleškem jeziku) glasi: „Ta dokument bo služil kot podpisan dogovor, da v primeru smrti kogarkoli od naju hišo, za katero se zdaj pogajava, in vse najino posvetno premoženje dobi partner, to je hišo M., Bermuda dobi H. K., S. B. A.., P., B., in obratno.“ Pravila za razlago oporoke določa 84. člen ZD. Ker oporoka ni posel pravnega prometa, je temeljno razlagalno pravilo subjektivno: določila oporoke je treba razlagati po pravem oporočiteljevem namenu (prvi odstavek 84. člena ZD). Kakšen je pravi oporočiteljev namen, praviloma izhaja že iz samega besedila oporoke in zato ugotavljanje oporočiteljevega namena z dejstvi in okoliščinami, ki niso razvidne iz same oporoke, ni potrebno. Revizijsko sodišče sprejema pravno stališče pritožbenega sodišča, da je tako tudi v obravnavanem primeru. Besedilo oporoke je dovolj jasno, da je mogoče zapustnikov namen spoznati že njega samega. To, da je v oporoki dvakrat omenjena hiša, za katero sta se zapustnik in toženka takrat pogajala, ne izključuje in ne omejuje bistvenega – da se je zapustnikova volja nanašala na vse („posvetno“ - se pravi tuzemsko) premoženje. Omemba hiše (ki nikoli ni postala premoženje zapustnika in toženke – na koncu sta namreč kupila hišo na Bledu) je samo ponazoritvena in zato v oporoko ne vnaša nejasnosti, ki bi narekovala ugotavljanje oporočiteljevega namena iz dejstev in okoliščin, ki niso razvidna iz same oporoke. Ko je tako, ni razlogov za uporabo posebnih razlagalnih pravil in tudi ni treba ugotavljati dejstev, na katera se sklicujeta revidenta (na primer, „da tudi toženka ni razumela spornega zapisa kot univerzalne oporoke“, da bi „toženka [...] konkretno vedela, ali s spornim zapisom oporočno razpolaga tudi z njenim celotnim ´posvetnim premoženjem´ v korist pokojnega H. K.“, da “če bi toženka zapis res štela za univerzalno oporoko, potem bi se nanjo zagotovo sklicevala takoj na začetku zapuščinskega postopka“, da se je „toženka tekom zapuščinskega in pravdnega postopka izkazala za povsem neprepričljivo, neresnicoljubno“, da „je po smrti moža zatrjevala, da je umrl brez oporoke“, itd). Tekst oporoke namreč jasno izraža oporočiteljevo voljo.

Res je pritožbeno sodišče „na koncu samo dodalo, da je vendarle moral biti pokojnikov namen takšen, kot ga pripisuje besedilu, ker naj bi bila pokojnik in toženka dolgoletna življenjska partnerja, katerih tesna povezanost je končno privedla tudi do sklenitve zakonske zveze“. Vendar to v ničemer ne izključuje pravilnosti same odločitve o zahtevku. Gre namreč za dodaten (rezervni, morda tudi etično prepričevalen) argument, ki ne posega v nosilni razlog zavrnitve zahtevka in ga ne izključuje. Pritožbeno sodišče je s tem povedalo, da je iz besedila oporoke izhajajoč oporočiteljev namen logičen in življenjsko razumljiv. In nenazadnje, tudi če bi pritožbenemu sodišču pripisali, da je podvomilo v svoje stališče, da je besedilo oporoke jasno in da ga ni treba razlagati še na podlagi dejstev in okoliščin, ki niso razvidna iz oporoke, taka nekonsistentnost ne bi ogrožala pravilnosti odločitve. Pomenila bi le, da bi bil tožbeni zahtevek neutemeljen, tudi če bi šteli, da je besedilo oporoke nejasno in da je zato treba ugotavljati pravi oporočiteljev namen še z drugimi dejstvi in okoliščinami, ki so obstajale v času, ko je bila oporoka napravljena. Tudi po tej poti ugotavljanja pravega oporočiteljevega namena pridemo do istega: da „je zapustnik želel, da toženka po njem deduje premoženje, ki sta ga v času sestave oporoke začela skupaj pridobivati in bi ga v času trajanja njune življenjske skupnosti še pridobila ali ustvarila“. Ta dejanska ugotovitev (na katero je revizijsko sodišče vezano – prim. tretji odstavek 370. člena ZPP) pa ima seveda enako pravno posledico kot ugotovitev, da iz besedila oporoke jasno izhaja, da je oporočitelj razpolagal z vsem svojim premoženjem.

Ker je materialno pravo pravilno uporabljeno, je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).

Tožnika, ki z revizijo nista uspela, morata toženki povrniti stroške odgovora na revizijo (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP). Ti stroški predstavljajo sodno takso, nagradno za delo odvetnika in pavšalne izdatke (2%).