Jedro

V obravnavanem primeru je pravna podlaga za izvršljivost odločbe pred njeno dokončnostjo 41. člen ZKme-1, po katerem pritožba zoper odločbo iz naslova ukrepov kmetijske politike ne zadrži njene izvršitve. Prvostopenjski organ ni ravnal v nasprotju s pravili upravnega postopka, ko je izdal izpodbijano odločbo pred dokončnostjo odločb, ki so bile podlaga za odločitev po izpodbijani 2. točki prvostopne odločbe.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Prvostopni organ je z izpodbijano odločbo ugodil tožniku za v 1. točki izreka navedene zahtevke za plačilne pravice za njive in travnike v skupnem znesku 10.115,56 EUR (1. točka izreka), ter znižal izplačilo iz razloga: znižanje plačil za površino zaradi sankcij iz leta 2007 in/ali 2008 in/ali 2009 v znesku 10.115,86 EUR, torej za izplačilo ostane 0 EUR (2. točka izreka); pritožba zoper to odločbo ne zadrži njene izvršitve (3. točka izreka). V obrazložitvi je navedel, da je tožnik vložil 15. 5. 2010 pri organu vlogo za uveljavljanje neposrednih plačil za leto 2010. Za zahtevke iz vloge je bilo ugotovljeno, da stranka izpolnjuje pogoje iz Uredbe o izvedbi ukrepov kmetijske politike za leto 2010 (Uredba), zato je zahtevkom ugodil, kot izhaja iz 1. točke izreka. Izplačilo pa je znižal iz razloga, ker se stranki zaradi čezmerne prijave (razlika med prijavljenimi in ugotovljenimi živalmi oziroma prijavljeno in ugotovljeno površino je znašala več kot 50 %) v letu 2007 oz. 2008 oz. 2009, v skladu z določili 58. člena Uredbe Komisije (ES) št. 1122/2009, odšteje znesek, enak višini razlike med prijavljenim in ugotovljenim številom živali oziroma površin. Znesek, ki se odšteje, znaša 10.115,86 EUR.

2. Drugostopni organ je pritožbo tožnika zavrnil, v obrazložitvi pa navedel, da so se z odločbo odobrena sredstva za neposredna plačila za leto 2010 znižala zaradi neporavnanega salda sankcij iz naslova uveljavljanja zahtevkov EKO 0, OMD oziroma KOP za posamezna leta v obdobju do treh preteklih let v višini 10.115,86 EUR. Za subvencijsko obdobje 2009 so bile z odločbami z dne 13. 1. 2010, 12. 1. 2010 in 1. 6. 2010, določene triletne sankcije v skupni višini 19.335,99 EUR. Zoper vse tri so bile vložene pritožbe, pritožbeni organ pa je pritožbam deloma ugodil in z odločbami z dne 20. 4. 2012, 20. 4. 2012 in 15. 6. 2012 višino navedenih triletnih sankcij znižal na skupni znesek 18.304,22 EUR. Razlika med prvotno določenimi triletnimi sankcijami in sankcijami po pritožbah znaša 1.031,77 EUR. Drugostopni organ ugotavlja, da je bila navedena razlika v višini 1.031,77 EUR tožniku že odobrena za izplačilo z odločbo drugostopnega organa z dne 19. 7. 2012. Prvostopni organ je tako pravilno znižal izplačilo neposrednih plačil za leto 2010 v višini 10.115,86 EUR. Zavrača pa pritožbene navedbe, ki se nanašajo na subvencije za leto 2009, ker gre za drug postopek, pa tudi ugovor, da bi ugodeni zahtevek za neposredna plačila za leto 2010 moral biti večji, saj je organ odločil o celotnem prijavljenem zahtevku za neposredna plačila, kot ga je tožnik prijavil na obrazcu D, na površini 65,27 ha.

3. Tožnik v tožbi navaja, da obe upravni odločbi temeljita na stališču, da je znižanje utemeljeno zaradi sankcij za leto 2007, in/ali 2008, in/ali za leto 2009. Po obrazložitvi drugostopnega organa, naj bi se tožniku z izpodbijano odločbo odobrena sredstva za neposredna plačila za leto 2010 znižala zaradi neporavnanega salda sankcij iz naslova uveljavljanja zahtevkov EKO 0, OMD oz. KOP za posamezna leta v obdobju do treh preteklih let v višini 10.115,86 EUR. Kot ob zavrnitvi pritožbe drugostopni organ navaja v obrazložitvi, so bile za subvencijsko obdobje 2009 z odločbami z dne 13. 1. 2010, 12. 1. 2010 in 1. 6. 2010, določene triletne sankcije v skupni višini 19.335,99 EUR, zoper katere je tožnik vložil pritožbe. Po navedbi v obrazložitvi naj bi pritožbeni organ vsem deloma ugodil in z odločbami z dne 20. 4. 2012, 20. 4. 2012 in 15. 6. 2012 višino triletnih sankcij znižal na skupni znesek 18.304,22 EUR. Prvostopni organ naj bi po obrazložitvi torej pravilno znižal izplačilo. Prvostopna odločba kot tudi drugostopna odločba in v njih podane utemeljitve so napačne in neutemeljene. Prvostopna odločba je nezakonita, saj temelji na ugotovitvah odločbe z dne 12. 1. 2010, zoper katero je tožnik vložil pritožbo, organ pa o pritožbi sploh ni odločal. Odločbe se iz navedenega razloga ne da preizkusiti in je tako podana bistvena kršitev pravil upravnega postopka, skladno s 7. točko drugega odstavka 237. člena ZUP. Ker izpodbijana odločba dejansko temelji na odločbi z dne 12. 1. 2010, je bilo v delu, kjer določa, da se skupni znesek plačil zniža zaradi sankcij, napačno uporabljeno materialno pravo. Razen odločbe o pritožbi zoper prvostopno odločbo, ki jo tožnik izpodbija s to tožbo, tožena stranka tožniku ni vročila nobene odločbe, s katero bi odločila o njegovih pritožbah zoper prvostopne odločbe, ki jih navaja v njeni obrazložitvi. Tako izpodbijana prvostopna odločba neutemeljeno in protipravno upošteva tako imenovane sankcije in znižuje znesek izplačila za pravice, ki tožniku sicer pripadajo. Za takšno odločanje in upoštevanje ter seštevanje sankcij za pretekla leta, ki nimajo podlage v dokončnih odločbah, pa toženka nima podlage v predpisih, ki jih našteva v prvostopni odločbi ter v tretjem odstavku na strani 3 drugostopne odločbe, niti v katerikoli drugi pravni podlagi. S takšnim odločanjem je tožnik onemogočen v učinkovitem varstvu svojih pravic. V to smer gre tudi v obrazložitvi drugostopne odločbe navedeno stališče toženke, da se pritožbene navedbe glede dejanskega stanja za subvencije 2009 v konkretnem postopku za uveljavljanje sredstev iz izbirne vloge za leto 2010 ne morejo upoštevati, saj je to stvar drugega pritožbenega postopka. Tako za leto 2010 tožena stranka ne sme kot podlage za znižanje izplačil, ki tožniku pripada za to leto, upoštevati odločb, s katerimi je določala o pravicah za prejšnja obdobja, ki v času izpodbijane odločbe niso bile dokončne. Prvostopna odločba je bila izdana 19. 1. 2011, torej je tožena stranka z izplačilom od 20. 1. 2011 tudi v plačilni zamudi. Predlaga odpravo prvostopne odločbe v 2. točki izreka tako, da ostane v veljavi v točkah 1, 3 in 4 izreka ter zahteva povrnitev stroškov postopka.

4. Tožena stranka na tožbo ni odgovorila, poslala pa je upravne spise.

5. Tožba ni utemeljena.

6. Iz izpodbijane prvostopne odločbe in obrazložitve drugostopne odločbe izhaja, da so bile tožniku za subvencijsko obdobje 2009 z odločbami št. 33101-49710/2009/23 z dne 13. 1. 2010, št. 33101-49710/2009/21 z dne 12. 1. 2010 in št. 33101-49710/2009/30 z dne 1. 6. 2010, določene triletne sankcije v skupni višini 19.335,99 EUR. Nesporno v zadevi tudi je, kar tožnik v tožbi navaja, da je zoper vse tri prvostopne odločbe vložil pritožbe. Iz upravnega spisa izhaja, enako tudi iz drugostopne odločbe, da je pritožbeni organ tožnikovim pritožbam deloma ugodil in z odločbami št. 33101-531/2010/3 z dne 20. 4. 2012, št. 33101-532/2010/3 z dne 20. 4. 2012 in št. 33101-1141/2010/6 z dne 15. 6. 2012, višino sankcij znižal na skupni znesek 18.304,22 EUR. Sporno med strankami v zvezi z navedenimi drugostopnimi odločbami je, da je drugostopni organ o pritožbah odločil po izdaji izpodbijane prvostopne odločbe oziroma konkretno v zvezi s prvostopno odločbo št. 33101-49710/2009/21 z dne 12. 1. 2010, da drugostopni organ o pritožbi sploh ni odločal. V zvezi z zadnjim ugovorom je ugotoviti, da je drugostopni organ o tožnikovi pritožbi zoper prvostopno odločbo št. 33101-49710/2009/21 z dne 12. 1. 2010 odločil z odločbo 33101-532/2010/3 z dne 20. 4. 2012, kot navaja v obrazložitvi. Iz upravnih spisov, priloženih sodnemu spisu, v zvezi z odločbami, s katerimi so bile tožniku izrečene sankcije, je tudi ugotoviti, da so bile vse drugostopne odločbe tožniku vročene.

7. Z izpodbijano odločbo z dne 19. 1. 2011 je prvostopni organ v 1. točki izreka tožniku odobril sredstva za neposredna plačila za leto 2010, v 2. točki izreka pa izplačila znižal zaradi sankcij iz preteklega obdobja za celoten znesek odobrenih plačil. Sporno v zvezi s to odločitvijo med strankama je, da je pri odločanju upošteval sankcije, ki so mu bile izrečene na podlagi odločb, ki v času odločanja še niso bile dokončne.

8. Tožnik ugovarja, da za odločanje, kot izhaja iz izreka, organ ni imel podlage v predpisih. Ugotoviti je, da je tožnikov ugovor, da temelji izpodbijana prvostopna odločba na nedokončnih odločbah, pravilen. Izpodbijana odločba je bila izdana 19. 1. 2011, torej pred odločitvijo drugostopnega organa o njegovih pritožbah (20. 4. 2012, 20. 4. 2012 in 15. 6. 2012). Vprašanje torej je, ali je izpodbijana odločba lahko temeljila na nedokončnih odločbah. Iz prvostopnih odločb z dne 13. 1. 2010, 12. 1. 2010 in 1. 6. 2010, s katerimi so bile tožniku naložene sankcije, je ugotoviti, da iz vseh izhaja, da pritožba zoper to odločbo ne zadrži njene izvršitve (na podlagi 41. člena ZKme-1). Iz določbe 282. člena ZUP izhaja, da se odločba, izdana v upravnem postopku, izvrši, ko postane izvršljiva. Odločba prve stopnje pa postane izvršljiva tudi: ko se vroči stranki, če pritožba ne zadrži izvršitve. Iz drugega odstavka 236. člena ZUP izhaja, da se izjemoma lahko izvrši odločba, zoper katero pritožbeni rok še teče in odločba, zoper katero je vložena pritožba, če zakon tako določa. 9. V obravnavanem primeru, kot izhaja tudi iz izpodbijane odločbe in iz treh prvostopnih odločb, na katere se izpodbijana opira, je pravna podlaga za izvršljivost odločbe pred njeno dokončnostjo 41. člen ZKme-1, po katerem pritožba zoper odločbo iz naslova ukrepov kmetijske politike ne zadrži njene izvršitve. Glede na navedeno torej prvostopni organ po presoji sodišča ni ravnal v nasprotju s pravili upravnega postopka, ko je izdal izpodbijano prvostopno odločbo pred dokončnostjo odločb, ki so bile podlaga za odločitev po izpodbijani 2. točki prvostopne odločbe. Tožnik torej nima prav, da organ za postopanje, kot ga je izvedel v 2. točki izreka, ni imel podlage v predpisih.

10. Glede na navedeno je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen ter da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena.

11. Odločitev o stroških postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

12. Pravni pouk temelji na določbi prvega odstavka 73. člena ZUS-1.