Jedro

Uporaba določb ZMZPP je izključena, ko gre za razmerja z mednarodnim elementom, ki so urejena v mednarodnih pogodbah.

V skladu s 3. členom Haaške konvencije je treba uporabiti materialno pravo države, kjer se je pripetila prometna nesreča.

Izrek

I. Pritožbi toženke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni: - v prvi in drugi alineji točke I izreka tako, da se znesek odškodnine 6.500,00 EUR zniža za 2.500,00 EUR (in sedaj znaša 4.000,00 EUR), - v tretji alineji točke I izreka tako, da se znesek odškodnine 5.000,00 EUR zniža za 600,00 EUR (in sedaj znaša 4.400,00 EUR) - v točki III izreka pa tako, da se višina pravdnih stroškov zniža za 1.098,91 EUR (in sedaj znaša 2.743,35 EUR).

II. V ostalem se pritožba toženke in v celoti pritožba tretje tožnice zavrneta in se v nespremenjenem, a izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožniki so dolžni povrniti toženki 460,50 EUR pritožbenih stroškov, v roku 15 dni od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku tega roka dalje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je (potem, ko je zaradi delnega umika tožbe prvega tožnika za znesek 8.712,88 EUR in druge tožnice za znesek 8.500,00 EUR ustavilo postopek v tem delu) razsodilo, da je toženka dolžna tožniku plačati še 6.500,00 EUR odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 07. 2010 dalje do plačila ter zakonske zamudne obresti od zneska 8.500,00 EUR od 16. 07. 2010 do 20. 10. 2010 in zakonske zamudne obresti od zneska 212.88,00 EUR od 03. 01. 2009 do 20. 10. 2010; drugi tožnici pa še 6.500,00 EUR odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 07. 2010 dalje do plačila ter zakonske zamudne obresti od zneska 8.500,00 EUR od 21. 07. 2010 do 20. 10. 2010; tretji tožnici pa odškodnino v višini 5.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 07. 2010 dalje do plačila. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Obenem je odločilo, da je toženka dolžna tožnikom povrniti 3.842,16 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z obrestmi.

2. Tretja tožnica se pritožuje zoper zavrnilni del sodbe in sicer v delu, s katerim je sodišče zavrnilo njen višji zahtevek iz naslova nepremoženjske škode zaradi smrti bližnjega v višini 7.000,00 EUR, toženka pa vlaga pritožbo zoper obsodilni del sodbe in sicer v delu, ki se nanaša na prisojeno odškodnino prvemu tožniku in drugi tožnici nad zneskom 1.500,00 EUR ter tretji tožnici nad zneskom 3.000,00 EUR. Tožnica uveljavlja pritožbena razloga bistvene kršitve določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava, toženka pa le razlog zmotne uporabe materialnega prava. Tožnica predlaga sodišču druge stopnje, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da ji prisodi celotno zahtevano odškodnino v znesku 12.000,00 EUR, toženka pa tako, da se prvemu tožniku in drugi tožnici zniža dodatno prisojena odškodnina na 1.500,00 EUR, tretji tožnici prisojena odškodnina pa na znesek 3.000,00 EUR.

3. Tožnica v pritožbi nasprotuje uporabi bosanskega prava. Čeprav je do nesreče prišlo na območju Federacije Bosne in Hercegovine, vse navezne okoliščine kažejo na uporabo slovenskega prava. Tožnica ima stalno prebivališče v T., toženka pa ima sedež v N., vozilo, s katerim je bila povzročena škoda, je bilo registrirano v Republiki Sloveniji, pretežni del nepremoženjske škode pa je nastal in nastaja v Sloveniji, kjer je premoženjski standard višji kot v Federaciji BiH. Zato se v konkretnem primeru ne more uporabljati Konvencija o zakonu, ki velja za prometne nesreče (v nadaljevanju Haaška konvencija). V sodni praksi je zavzeto stališče, da je konvencija želela določiti pravo lex loci actus kot odločilno le v primeru, če se ne pokaže kakšna bolj tesna vez s kakšnim drugim pravom. Sodišče bi moralo v konkretnem primeru uporabiti slovensko pravo. Zakon o mednarodnem zasebnem pravu in postopku (v nadaljevanju ZMZPP) v 30. členu sicer določa, da je treba v nepogodbenih odškodninskih razmerjih uporabiti pravo kraja, kjer je bilo dejanje storjeno, vendar pa v nadaljevanju tudi določa, da se v primeru, če je za oškodovanca ugodnejše, namesto tega uporabi pravo kraja, kjer je nastopila posledica, če je povzročitelj kraj posledice mogel in moral predvideti. Povzročitelj D. je imel v Sloveniji registrirano svoje vozilo, tožnico pa je tudi dobro poznal in vedel, da prebiva v Sloveniji. Slovensko pravo se mora uporabiti tudi na podlagi 4. člena Haaške konvencije, saj je bilo v nesreči udeleženo eno samo vozilo, ki je bilo registrirano v Sloveniji. Nepravično bi bilo, da bi tožnica zaradi smrti brata v prometni nesreči v Federaciji BiH prejela nižjo odškodnino po standardih te države, kot če bi se nesreča pripetila v Sloveniji. S tem se jo postavlja v neenakopraven položaj. Ker sodišče prve stopnje ni uporabilo slovenskega prava, je tožnici prisodilo bistveno manjšo odškodnino. Ob uporabi slovenskega prava bi moralo v skladu s sodno prakso prisoditi tožnici celotno odškodnino 12.000,00 EUR. Tudi ob uporabi prava BiH je prisojena odškodnina prenizka. Sodišče prve stopnje se je namreč preveč zanašalo na orientacijske kriterije Vrhovnega sodišča v Federaciji BiH, ki sploh niso materialno pravo in ne zavezujejo sodišča. Ob tem, da je vladalo med tožnico in pokojnim bratom posebno razmerje in čustvena vez, da sta živela skupaj in bila drug na drugega izjemno navezana, saj ji je bil brat v veliko oporo in ji pomenil veselje v življenju, da je bila zaradi nenadne smrti hudo prizadeta in bo trpela psihične posledice tudi v bodoče, bi moralo sodišče prisoditi bistveno višjo odškodnino. Upoštevati pa bi moralo tudi, da je šlo v danem primeru za muslimansko družino, kjer so odnosi med družinskimi člani še tesnejši. Tudi po bosanski sodni praksi se v podobnih primerih prisoja višja odškodnina, kot jo je sodišče prve stopnje prisodilo tožnici. Končno pritožba nasprotuje tudi odločitvi o stroških postopka. Meni, da je sodišče zmotno priznalo strošek za narok v okviru enotne nagrade v višini 378,00 EUR.

.4. Toženka pa v pritožbi navaja, da se strinja z vsemi dejanskimi ugotovitvami, meni pa, da višina prisojene odškodnine za prvega tožnika in drugo tožnico močno odstopa od odškodnin, ki jih v podobnih primerih prisojajo sodišča v Federaciji BiH. Prisojena odškodnina presega kar za 50 % povprečno odškodnino za smrt otroka, ki jo je v orientacijskih kriterijih določilo Vrhovno sodišče BiH. V konkretnem primeru ni bilo nobenih posebnih okoliščin, ki bi opravičevale odškodnino v znesku 15.000,00 EUR. Tako dosojena odškodnina je tudi višja od odškodnin, ki jih v podobnih primerih prisojajo sodišča v Republiki Sloveniji. Zaradi navedenega sta tožnika, upoštevaje že izplačani znesek 8.500,00 EUR vsakemu, upravičena le še do dodatnih 1.500,00 EUR. Glede tretje tožnice prav tako pritožba meni, da je prisojena odškodnina v znesku 5.000,00 EUR previsoka glede na povprečno odškodnino po orientacijskih kriterijih, po katerih za smrt brata znaša 3.500,00 EUR. Res, da je tožnica živela s pokojnim bratom v skupnem gospodinjstvu, vendar pa bi bilo treba pri odmeri odškodnine upoštevati, da je z njim prekinila življenjsko skupnost, saj je po sklenitvi zakonske zveze živela v družini svojega moža in ustvarila družino, nato pa se je po določenem obdobju vrnila v življenjsko skupnost staršev in brata. Zaradi tega prisojena odškodnina ne bi smela biti višja od 3.000,00 EUR. Sodišče prve stopnje je tudi neutemeljeno prisodilo tretji tožnici zakonske zamudne obresti od 10. 07. 2010 dalje. Po vložitvi odškodninskega zahtevka je toženka pozvala tožnico, naj izkaže sorodstveno razmerje s pokojnim bratom V. To bistveno okoliščino je izkazala šele tekom pravdnega postopka s pripravljalno vlogo z dne 05. 05. 2011, zato bi bila upravičena do zakonskih zamudnih obresti šele od tega dne dalje oziroma ne prej kot od vložitve tožbe.

5. Tožniki in toženka na pritožbi drug drugega niso odgovorili.

6. Pritožba tretje tožnice ni utemeljena, pritožba toženke je delno utemeljena.

7. V obravnavanem primeru gre za spor z mednarodnim elementom. Prometna nesreča, v kateri je umrl sin oziroma brat tožnikov, V, kot sopotnik v avtu s slovensko registracijo (registrska št.: LJ ...), ki ga je upravljal S.D., se je pripetila 31. 12. 2008 na cesti iz smeri J proti D.V. v naselju R v Federaciji BiH. Povzročitelj prometne nesreče je bil SD, čigar vozilo je zaradi neprilagojene hitrosti zaneslo na nasprotni pas, po katerem je v istem trenutku pripeljal voznik M.P. z vozilom, registriranim v BiH. V nesreči sta bili torej udeleženi dve vozili. To dejstvo izhaja iz listinske dokumentacije, potrdil pa ga je tudi prvi tožnik. Pritožbeno zatrjevanje, da je bilo v nesreči udeleženo le eno vozilo, ki je bilo registrirano v Sloveniji, tako ne drži. Tožena stranka je slovenska zavarovalnica, pri kateri je bilo zavarovano vozilo (voznika SD), ki je bilo udeleženo v prometni nezgodi in je priznala pasivno odgovornost in odškodninsko odgovornost svojega zavarovanca. Glede na gornje dejanske ugotovitve je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, ko je pri sojenju uporabilo bosansko pravo, saj gre za razmerja z mednarodnim elementom, ki so urejena v mednarodnih pogodbah. V skladu s 3. členom Haaške konvencije je treba uporabiti materialno pravo države, kjer se je pripetila prometna nesreča. K tej konvenciji sta pristopili tako Republika Slovenija (1) kot Federacija BiH (2). Pritožbene trditve tožnice, da je treba v zvezi z uporabo prava uporabiti določbe ZMZPP so zgrešene, ker je uporaba določb ZMZPP na podlagi 4. člena tega zakona izključena, ko gre za razmerja z mednarodnim elementom, ki so urejena v mednarodnih pogodbah. V obravnavanem primeru tudi ne gre za izjeme (od pravila lex loci actus), ki jih opredeljuje Haaška konvencija v 4. členu, če je v nesreči udeleženo eno samo vozilo. Dejstvo, da je bilo vozilo, iz katerega zavarovanja tožnica zahteva odškodnino, registrirano na območju RS in da ji je škoda nastala oziroma ji bo nastajala v Sloveniji, ne zadošča za uporabo izjeme, ki je navedena v drugi alineji 4. člena Konvencije. Zmotno je tako pritožbeno stališče tožnice, da bi moralo sodišče prve stopnje uporabiti slovensko pravo. Pri tem ni mogoče slediti pritožbi, da je s tem v neenakem položaju z vsemi ostalimi oškodovanci, ki so se poškodovali v RS, saj pravila Haaške konvencije ne diskriminirajo tako, da bi določeni skupini oškodovancev brez razumnega razloga vnaprej zagotavljalo ugodnejšo obravnavo kot drugi, po dejanskih okoliščinah primerljivi skupini, ki je trpela škodo v drugi državi (glej odločbo Ustavnega sodišča RS Up 1802/08-17, Vrhovnega sodišča RS II Ips 429/2008 in druge). Neutemeljeno je tudi pritožbeno sklicevanje na odločbo VS RS II Ips 226/99, saj zadeva ni identična in primerljiva z obravnavano.

.8. V BiH se za odškodninska razmerja uporablja Zakon o obligacionim odnosima – ZOO (oziroma Zakon o obligacijskih razmerjih - ZOR). V primeru, ko slovensko sodišče v sporu iz razmerja z mednarodnim elementom uporabi tuje pravo, na katerega odkazuje kolizijsko pravilo, ga mora uporabiti tako, kot bi ga uporabil sodnik tujega pravnega reda. Osnovni namen odškodnine za nematerialno škodo je tudi po pravu BiH zadoščenje. Določilo 201. člena ZOO, čigar besedilo je vsebinsko enako 180. členu Obligacijskega zakonika (OZ, ki velja v RS), določa, da če nekdo umre, lahko sodišče prisodi njegovim ožjim družinskim članom pravično denarno odškodnino za njihove duševne bolečine. Takšno odškodnino je mogoče prisoditi tudi bratom in sestram, če je med njimi in umrlim obstajala trajnejša življenjska skupnosti. Toženka ne izpodbija pravilnosti ugotovitve sodišča prve stopnje, da je med tretjo tožnico – pokojnikovo sestro in pokojnim V. G. obstajala trajnejša življenjska skupnost. Zato je sodišče druge stopnje presojalo, ali je dosojena odškodnina primerna in ustrezna.

.9. Pri odločitvi glede višine odškodnine je sodišče vezano na veljavno pravo BiH. Civilni oddelek Vrhovnega sodišča v Federaciji BiH je na seji 20. 02. 2006 sprejel orientacijske kriterije in višino za določanje pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo. Kriteriji služijo poenotenju uporabe 201. člena ZOO. Ti pa ne predstavljajo matematične formule, na podlagi katere bi se avtomatično izračunavala pravična denarna odškodnina, temveč je treba tudi po bosanskem pravu pri določanju odškodnine za nepremoženjsko škodo upoštevati vse okoliščine primera, ki vplivajo na odmero pravične denarne odškodnine. Kriteriji dajejo orientacijo, ki jo sodišče mora upoštevati pri določitvi odškodnine. Sodišče prve stopnje je pravilno tožnikom odmerilo odškodnino za nepremoženjsko škodo zaradi izgube najbližjega upoštevaje orientacijske kriterije. Orientacijski kriteriji in zneski višine nadomestila zaradi duševnih bolečin zaradi smrti bližnjega znašajo približno 10.000,00 EUR za izgubo otroka, za izgubo brata ali sestre pa 3.500,00 EUR. Po ugotovitvah sodišča prve stopnje, ki jih tretja tožnica in toženka niti ne izpodbijata, je med starši in hčerko ter pokojnim sinom oziroma bratom V vladalo razmerje, ki je značilno za običajen topel odnos med starši in otrokom ter sestro in bratom. Živeli so v družinski skupnosti, v kateri je pokojni tožnikom nudil veliko oporo in veselje v življenju. Tretja tožnica je imela z bratom tesne medsebojne vsakodnevne stike in bila tako kot starša nanj močno čustveno navezana, pri čemer ni dvoma, da je tožnico smrt brata močno prizadela in da bo psihične posledice zaradi izgube bratove opore trpela tudi v prihodnje. Da bi med njima vladalo kakšno posebno razmerje, ki bi presegalo običajen odnos med sestro in bratom, dokazni postopek ni potrdil. Krajša odsotnost tretje tožnice iz kroga primarne družine oziroma začasna prekinitev življenjske skupnosti s pokojnim bratom V (v letu 2006), po presoji sodišča druge stopnje ne predstavlja odločilne okoliščine, ki bi terjala prisojo nižje denarne odškodnine zaradi izgube brata. Tudi starša je izguba otroka izjemno prizadela in jima še vedno povzroča hude psihične posledice. Smrt bližnje osebe nedvomno predstavlja izjemno situacijo, ki glede na dobre družinske odnose terja hude psihične posledice, vendar priznana odškodnina presega okvire pravične odškodnine, upoštevaje tudi podobne primere negmotnih škod. Na podlagi navedenih dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, upoštevajoč orientacijske kriterije, ki jih je sprejelo VS Federacije BiH in dejstvo, da bi zaradi zagotovitve satisfakcije odškodnine za nepremoženjsko škodo sodišče v Federaciji BiH upoštevalo tudi okoliščino (zatrjevano in med strankama nesporno), da tožniki živijo v Republiki Sloveniji (kjer trpijo škodne posledice in kjer bodo tudi prejeli ustrezno denarno zadoščenje za te posledice), torej v okolju z višjim življenjskim standardom in da je tudi toženka slovenska zavarovalnica, sodišče druge stopnje ocenjuje, da znaša pravična denarna odškodnina za izgubo otroka 12.500,00 EUR, za izgubo brata pa 4.400,00 EUR. V konkretnem primeru vse okoliščine primera opravičujejo prisojo višje odškodnine, kot bi oškodovancem pripadala strogo po orientacijskih kriterijih, vendar pa ne več kot za 25 %. Prisojena odškodnina je glede na obrazloženo ustrezna in v skladu z bosanskim materialnim pravom. Tožnica za pavšalne pritožbene trditve o prisoji višje odškodnine tudi ne ponudi primerov, v katerih naj bi sodna praksa v BiH prisojala za podobne primere bistveno višjo denarno odškodnino. Po presoji sodišča druge stopnje za višjo oziroma še nižjo odškodnino tako ni podlage. Glede na to, da je toženka prvemu tožniku in drugi tožnici že (delno) nakazala odškodnino za nepremoženjsko škodo (v znesku 8.500,00 EUR), je dolžna tožnikoma plačati iz tega naslova še 4.000,00 EUR, tretji toženki pa je dolžna plačati odškodnino v znesku 4.400,00 EUR.

.10. Neutemeljeno toženka izpodbija odločitev sodišča prve stopnje glede teka zamudnih obresti od prisojene odškodnine tretji toženki od 10. 07. 2010 dalje do plačila. Toženka je s trditvami, da tožnica ne izkazuje, da je sestra pokojnega V. in da tudi po vložitvi odškodninskega zahtevka na podlagi poziva toženke ni izkazala sorodniškega razmerja z V. (list. št. 6 v zadevi P 82/2011 pridruženi k vodilni zadevi P 357/2010), ugovarjala aktivno legitimacijo tožnice. Toženka trditvam tožnice, da ji je vročila odškodninski zahtevek in kdaj je potekel rok za izpolnitev obveznosti, ni konkretno nasprotovala. Vprašanje, kdaj je nastala zamuda, ni bilo sporno. Neprerekano dejstvo pa se šteje za priznano (214. člen Zakona o pravdnem postopku - ZPP). Odločitev sodišča prve stopnje, ko je prisodilo obresti od dne, kot jih je tožnica zahtevala, je zato pravilna.

.11. Glede na navedeno je sodišče druge stopnje pritožbi toženke delno ugodilo in v skladu s 358. členom ZPP sodbo sodišča prve stopnje v prvi in drugi alineji točke I izreka spremenilo tako, da se prisojeni znesek odškodnine v višini 6.500,00 EUR zniža za 2.500,00 EUR, v tretji alineji točke I izreka pa tako, da se znesek 5.000,00 EUR zniža za 600,00 EUR. Sicer pa je bilo treba pritožbi toženke in tretje tožnice zavrniti in v nespremenjenem, a izpodbijanem delu potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP), saj uveljavljani in uradoma upoštevni pritožbeni razlogi niso podani (drugi odstavek 350. člena ZPP).

.12. Posledica spremembe odločitve o glavni stvari je tudi sprememba stroškovnega dela sodbe. Tožniki so skupaj vtoževali 48.212,00 EUR, po spremembi sodbe sodišča prve stopnje pa so uspeli z zahtevkom v višini 29.612,88 EUR, kar predstavlja 60 % uspeh v pravdi. V zvezi s stroški postopka pred sodiščem prve stopnje sodišče druge stopnje pojasnjuje, da ni utemeljena pritožbena navedba tožnice, da bi moralo sodišče prisoditi nagrado za narok vsakemu tožniku posebej. Ker je sodišče prve stopnje vse tri pravdne zadeve združilo v enotno obravnavanje in je na (edinem) naroku zastopal vse tožnike en pooblaščenec, v takem primeru pa je odvetnik, ki v isti zadevi opravlja storitve za več strank, upravičen do nagrade za narok le enkrat (prim. 8. člen Zakona o odvetniški tarifi - ZOdvT), je odločitev sodišča prve stopnje o enotni nagradi za narok v znesku 378,00 EUR pravilna. Zato je sodišče druge stopnje sledilo s strani sodišča prve stopnje priznanim stroškom tožnikov v skupni višini 6.124,32 EUR, ki jih je upoštevaje 60 % uspeh v pravdi, odmerilo v znesku 3.674,59 EUR. Toženki pa je sodišče prve stopnje priznalo skupaj 2.328,10 EUR pravdnih stroškov, česar pritožbi ne izpodbijata, zato je sodišče druge stopnje stroške toženke pred sodiščem prve stopnje, glede na njen 40 % uspeh v pravdi, odmerilo v znesku 931,24 EUR. Po medsebojnem pobotu tako toženka dolguje tožnikom 2.743,35 EUR pravdnih stroškov. Glede na navedeno je sodišče druge stopnje spremenilo stroškovno odločitve v III. točki izreka izpodbijane sodbe tako, da je višino pravdnih stroškov znižalo za 1.098,91 EUR.

.13. Ker je toženka s pritožbo delno uspela, je upravičena do delne povrnitve stroškov pritožbenega postopka (prvi in drugi odstavek 165. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 154. člena ZPP). Sodišče druge stopnje je toženki v skladu z določili ZOdvT in Zakona o sodnih taksah priznalo v pritožbi priglašene stroške, in sicer 504,00 EUR nagrade za pritožbeni postopek (po tarifi 3210) in 20 % DDV ter sodno takso 375,00 EUR (po tarifi 1121), kar upoštevaje 47 % uspeh s pritožbo (uspel s 5.600,00 EUR od spornih 12.000,00 EUR) znaša 460,50 EUR. Te stroške morajo tožniki povrniti toženki v roku 15 dni od vročitve sodbe sodišča druge stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku tega roka dalje.

.14. Tožnica pa s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

(1) Z Aktom o ratifikaciji nasledstva z dne 22. 05. 1992, Ur. l. RS MP, št. 2/93. (2) Bosna in Hercegovina (ki sestoji iz dveh entitet Federacije BiH in Republike Srbske) je pristopila h konvenciji z ratifikacijskim dokumentom z dne 23. 08. 1993 (glej Irena Badovinac Bjelič: Zbirka Haaških konvencij o mednarodni pravni pomoči, Atlantis publishing, Ljubljana 1995, in vir: spletna stran HCCH status table - Haaške konvencije – www.hcch.net).