Jedro

Tožnica, ki je dopolnila šele 38 let starosti dne 31.8.1986, ko sta obe hčerki zaključili z rednim šolanjem, ne izpolnjuje nobenega od pogojev, navedenih v 72. členu ZPIZ (Ur.l. RS, št. 12/92 - 54/92) in torej tudi ne pogoja iz 4. odst. 72. čl., saj bi se morali hčerki (vsaj ena od njih) redno šolati do dopolnjenega tožničinega 40. leta starosti, da bi lahko pri 45. letu starosti pridobila pravico do družinske pokojnine. Tožnica tudi ni pridobila pravice do družinske pokojnine po predpisih, ki so veljali do 1.4.1992 - to je po ZPIZ (Ur.l. RS, št. 27/83 - 10/91), ker niso izpolnjeni pogoji iz 63. čl. v zvezi s 147. čl. navedenega zakona.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče je zavrnilo tožničin zahtevek, da se razveljavita odločbi toženca pod št. P 992.043 z dne 6.12.1994 ter z dne 10.6.1994 in da se ji prizna pravica do družinske pokojnine po možu A.A..

Zoper sodbo se pritožuje tožnica, smiselno zaradi napačne uporabe materialnega prava.

Toženec v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev le te kot neutemeljene.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče razčistilo bistvena dejstva, od katerih je odvisna odločitev v zadevi in na podlagi pravilno uporabljenega materialnega prava pravilno odločilo. Pri tem tudi ni kršilo postopkovnih določb, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Sodbo je tudi obrazložilo z dejanskimi in s pravnimi razlogi. Pritožbeno sodišče z bistveno pravilnimi zaključki prvostopenjskega sodišča strinja. V izogib ponavljanju jih ne navaja znova. Glede na pritožbene navedbe pa poudarja naslednje.

Nesporno je, izhaja pa to tudi iz podatkov toženčevega spisa, št. P 992.043, ki ga je pribavilo že sodišče prve stopnje, da je tožničin mož A. A., ki je bil uživalec invalidske pokojnine, umrl dne 22.7.1985. Tožnica, ki je rojena 15.5.1948, je do njegove smrti dopolnila 37 let starosti. Po moževi smrti sta ji ostala dva otroka, hči B B., rojena 12.5.1966 ter hči C.C., rojena 17.10.1968 in je ima torej tožnica tedaj do njiju dolžnost preživljanja in za kateri je (kot zakonita zastopnica) pri tožencu uveljavila pravico do družinske pokojnine po pokojnem očetu, ki sta jo hčeri uživali do 31.8.1986, ko sta obe končali redno šolanje. Tedaj je imela tožnica dopolnjenih 38 let starosti.

Kot izhaja iz podatkov o zaposlitvi v tožničini delovni knjižici (fotokopija pod prilogo A/6 v spisu sodišča prve stopnje), tožnica na dan moževe smrti res ni bila zavarovana pri tožencu.

Vendar pa se je, kar je med strankama nesporno in kar prav tako izhaja tudi iz navedene delovne knjižice, z dnem 8.8.1985 pri tožencu zavarovala (kot združeni kmet) do 31.3.1992, kar je prav tako navedeno v delovni knjižici. Zahtevo za družinsko pokojnino je tožnica vložila pri tožencu dne 20.8.1985 (sprejemni žig na zahtevi v toženčevem spisu), torej že v času, ko je bila zavarovana pri tožencu kot združeni kmet, torej enako kot so bile zavarovane osebe, ki so bile tedaj v delovnem razmerju, zato je tudi logično, da je ni uveljavljala za sebe, pač pa le za otroke, kar je obkroženo tudi na obrazcu. Temu ustrezne (zahtevku za družinsko pokojnino za otroke) so tudi priloge - izpisek iz matične knjige umrlih ter potrdila o šolanju (navedba v obrazcu, da bodo dostavljena naknadno). Če bi tožnica tedaj, kar pa nesporno ni, uveljavljala družinsko pokojnino tudi za sebe, bi se morala odjaviti iz zavarovanja, saj po takratnih predpisih ni bilo moč opravljati dejavnosti, na podlagi katere je bila oseba zavarovana, hkrati pa uživati družinsko pokojnino, morala pa bi priložiti tudi izpisek iz rojstne knjige zase ter iz poročne matične knjige. Ob opisanem stanju je torej toženec z očitno pravnomočno ugotovitvijo z dne 26.8.1985 pravilno odločil samo o zahtevi, kot je bila vložena, torej o pravici do družinske pokojnine obeh hčera. Zato ni dejanske in pravne podlage za pritožbena izvajanja, po katerih naj bi bilo ob izdaji te ugotovitve napačno uporabljeno materialno pravo in s tem, kot meni pritožba, podan obnovitveni razlog po 270. čl. Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 12/92 - 54/98).

Ob dejstvu, da se je tožnica že 8.8.1985 pri tožencu zavarovala kot združeni kmet, torej na podlagi dejavnosti, ki jo je opravljala in ostala v tem svojstvu zavarovana vrsto let, tudi ne morejo biti upoštevna pavšalna pritožbena izvajanja, da je bilo tožničino zdravstveno stanje zaradi težkega dela in velikih skrbi slabo, s čimer želi tožnica uveljaviti pravico do družinske pokojnine po 2. tč. 63. čl. Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, veljavnem do 31.3.1992, oz. po 2. alinei 1. odst. 72. čl. že navedenega zakona, ki je stopil v veljavo s 1.4.1992. Sedaj obravnavani postopek pri tožencu se je pričel dne 6.6.1994, ko je tožnica, kar izhaja iz prej obrazloženega, pri njem prvič vložila zahtevo za družinsko pokojnino po pokojnem možu zase.

Vendar pa sta obe hčeri z 31.8.1986 že zaključili z rednim šolanjem, tedaj pa je tožnica dopolnila šele 38 let starosti. Ob opisanem dejanskem stanju je sodišče pravilno zaključilo, da tožnica ne izpolnjuje nobenega od pogojev, določenih v 72. čl. navedenega zakona in torej tudi ne pogoja iz 4. odst. 72. čl., saj bi se morali hčeri (vsaj ena od njiju) redno šolati do dopolnjenega tožničinega 40 leta starosti, da bi lahko pri 45 letu starosti pridobila pravico do družinske pokojnine, kar pravilno poudarja toženec v odgovoru na pritožbo.

V svojem postopku je toženec glede na določbo 1. odst. 294. čl. zakona, veljavnega od 1.4.1992, presojal tudi, ali je tožnica izpolnila pogoje za pridobitev pravice do družinske pokojnine po predpisih, veljavnih do 31.3.1992, torej po Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 27/83 - 27/89 in Ur.

l. RS, št. 14/90 - 10/91). Ob dejstvu, da je tožnica na dan 31.8.1986, ko sta obe hčeri zaradi zaključka rednega šolanja izgubili pravico do družinske pokojnine, dopolnila le 38 let starosti, je pravilno zaključil, čemur pritožba tudi ne oporeka, da niso izpolnjeni pogoji iz 63. čl. v zvezi z 147. čl. tega zakona, ki je veljal na dan smrti tožničinega moža. Glede na obrazloženo dejansko in pravno stanje ne morejo biti relevantni razlogi - tožnica se tako v pritožbi, kot na obeh glavnih obravnavah pri tem sklicuje na nasvete strokovnih delavcev toženca, - zaradi katerih se tožnica po moževi smrti ni odločila za uveljavljanje družinske pokojnine tudi zase, pač pa se je zavarovala kot združeni kmet (obravnava dne 29.10.1997) in zaradi katerih se tedaj ena od hčera ni odločila za drugačno (verjetno daljšo) vrsto šolanja (obravnava dne 18.3.1998).

Zaradi vsega obrazloženega je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno ter s to dodatno obrazložitvijo potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.