Jedro

Ko je bilo ugotovljeno, da toženka ni podpisala poroštvene izjave in torej ne more biti porok po poroštveni pogodbi, tožeča stranka ni postavila nobenih novih trditev o dejstvih, torej tudi ne v smeri, da je toženka kljub temu vedela za obveznost glavnega dolžnika in soglašala, da jo bo (kot porokinja) izpolnila, niti ni predlagala dokazov (tudi ne zaslišanja izvedenca grafologa), zato sodišče ne bi smelo ugotavljati teh dejstev.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 110088/2013 z dne 5. 7. 2013 razveljavi tudi v 1. in 3. točki izreka in tožbeni zahtevek zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 110088/2013 z dne 5. 7. 2013, ostane v 1. in 3. točki izreka v celoti v veljavi, toženka pa je dolžna tožeči stranki povrniti njene pravdne stroške v znesku 2.354,66 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne poteka paricijskega roka dalje do plačila.

2. Zoper sodbo je toženka vložila pravočasno pritožbo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne ugotovitve dejanskega stanja in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da sklep o izvršbi v celoti razveljavi, tožbeni zahtevek pa zavrne, podredno pa sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drugim sodnikom. Navaja, da so navedbe sodišča v točkah 10 in 11 obrazložitve sodbe, da toženka navedb tožeče stranke ni konkretizirano prerekala in da se je branila zgolj z ugovorom, da ni podpisala niti pogodbe o poroštvu niti poroštvene izjave v pogodbi o leasingu, v nasprotju z vsebino listinskih dokazov, to je z navedbami v odgovoru na navedbe tožeče stranke v dopolnitvi tožbe, ki jih je podala na prvem naroku dne 5. 12. 2014. Pritožba te navedbe nato povzema. Izpostavlja, da iz njih izhaja, da je za obstoj obeh pogodb z dne 21. 1. 2008, izvedela šele v letu 2014, ko ji je bila poslana prva vloga tožeče stranke v tem postopku, h kateri sta bili priloženi obe pogodbi. V ugovoru zoper sklep o izvršbi se do teh listin ni mogla opredeliti, saj je predlog za izvršbo temeljil le na pregledu prejetih vplačil na dan 4. 6. 2013. Sodišče nadalje navaja, da je priča C. izpovedala, da je bila toženka njihova stalna stranka, zato je mogoče, da v konkretnem primeru niso zahtevali, da pride pogodbo podpisati osebno v prostore tožeče stranke, temveč so ji poslali pogodbo po pošti. Takšne navedbe so napačne, saj je priča C. izpovedala, da je teoretično možno, da je stranka poslala podpisan pogodbo in poroštveno izjavo po pošti, nikjer pa ni izjavila, da so toženki včasih pošiljali v podpis pogodbe ali pogodbo, še manj pa, da je toženka tej priči kadarkoli ustno izrazila svojo voljo za sklenitev poroštvene pogodbe. Sodišče kljub temu zaključi, da se je v konkretnem primeru, glede na to, da je izvedenec ugotovil, da sta podpisa na pogodbah precej podobna podpisu toženkinega moža, najverjetneje zgodilo to, da je toženka tožeči stranki ustno izrazila svojo voljo za sklenitev poroštvene pogodbe, ki ji je bila nato poslana na dom, kjer pa je obe pogodbi podpisal njen mož in ne toženka osebno. Nadalje pa, da se to nikakor ni moglo zgoditi brez vednosti in volje toženke, zato sodišče šteje, da je toženka veljavno sprejela poroštveno izjavo, kljub temu, da pogodbe oziroma poroštvene izjave ni podpisala, temveč naj bi to z njeno vednostjo in privoljenjem najverjetneje storil njen mož. Za takšne zaključke sodišče ne navede razlogov, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Nadalje pritožba izpostavlja, da je sodišče pri dokazni presoji vezano na navedbe strank, tožeča stranka pa ni ne v dopolnitvi tožbe in ne v pripravljalnih vlogah dokazovala, da je toženka vedela za obstoj osnovne pogodbe o leasingu, predvsem pa za obstoj pogodbe o poroštvu. Dejstvo je, da je tožeča stranka kot dokaz predložila zgolj listine, ki se nanašajo na glavnega dolžnika, toženkinega moža. Iz nobenih dokazov pa ne izhaja, da je pri sklepanju te pogodbe in pogodbe o poroštvu sodelovala tudi toženka. Priča C. je povedala, da so tako plačilni listi kot podatki iz osebne izkaznice toženke izvirali iz prejšnjih pogodb in so bili v kopijah hranjeni v njihovem arhivu. Tožeča stranka tako ni predložila nobenega dokaza, ki bi potrjeval domnevo, ki jo je postavilo sodišče, da je toženka vseskozi vedela za obstoj poroštvenega razmerja s tožečo stranko in za dejstvo, da je podpisa na obeh pogodbah ponaredil njen mož. Nesprejemljivo sodišče zaključi, da toženka ni povedala ničesar o tem, kdo bi lahko njen podpis ponaredil, kdaj in kako, da bi zoper ponareditelja ukrepala. Gre za nedokazane domneve sodišča, o nedokazanih domnevah pa se toženki ni potrebno opredeljevati. Sodišče se tudi napačno sklicuje na sodbo II Ips 260/2008. Ta se nanaša na povsem drugačne okoliščine, kot so te v konkretnem primeru. V primeru II Ips 260/2008 je bil toženec direktor gospodarske družbe in kot tak seznanjen z vsebino obveznosti gospodarske družbe. Pogodba je sklenjena, ko listino podpišejo vsi, ki se z njo zavezujejo. V konkretnem primeru toženka listine ni podpisala.

3. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Tožeča stranka tožbeni zahtevek zoper toženko utemeljuje na podlagi poroštvene pogodbe (1012. člen Obligacijskega zakonika – OZ). Postopek se je pričel s predlogom za izvršbo. V ugovoru zoper sklep o izvršbi je dolžnica (sedaj toženka) zatrjevala, da upnici (sedaj tožeči stranki) ničesar ne dolguje, po dopolnitvi tožbe, tudi s predložitvijo pogodbe o poroštvu (priloga A 29) in pogodbe o operativnem leasingu (priloga A 30), pa, da s tožečo stranko ni sklenila nobene pogodbe o poroštvu, da oba dokumenta prvič vidi, da podpisa na obeh pogodbah nista njena, da ji ni znanega ničesar o okoliščinah in dejstvih, ki se nanašajo na sklenitev pravnega posla. Tožeča stranka je nato v dokaz pristnosti podpisa na obeh pogodbah predlagala dokaz z izvedencem grafologom, glede okoliščin sklepanja obeh pogodb pa dokaz z zaslišanjem svoje uslužbenke C. Izvedenec grafolog je zaključil, da podpisa na pogodbah nista podpisa toženke (izvedensko mnenje list. št. 71), priča C. pa je glede okoliščin sklepanja pogodb pojasnila „žal nimamo take sledljivosti, da bi lahko za konkretno pogodbo povedala, ali je bila podpisana v naših prostorih ali pa smo jo stranki poslali po pošti v podpis“ in „da je teoretično možno, da je stranka poslala podpisano pogodbo in poroštveno izjavo po pošti“, glede dokumentacije potrebne v zvezi z izjavo o poroštvu pa, da so jo imeli že od prej v arhivu, za potrebe prejšnjih pogodb, ki jih je sklepala toženka (list. št. 173 in 174). Sodišče prve stopnje je izvedenca grafologa tudi zaslišalo in ta je dodatno še pojasnil, da oba sporna podpisa kažeta podobnost s podpisom stranke pogodbe o leasingu, J. S., moža toženke. Na izvedensko mnenje stranki nista imeli pripomb, niti nista podali nobenih novih trditev, ne po prejemu pismenega izvedenskega mnenja in ne po zaslišanju izvedenca grafologa ter priče C. 6. V zadevi tako ni sporno, da toženka ni podpisala ne poroštvene pogodbe in ne poroštvene izjave. Poroštvena pogodba se sklene med porokom in upnikom (1012. člen OZ). Izjava volje poroka mora biti dana v pisni obliki (1013. člen OZ)(1) - v pisni obliki mora biti podana izjava, da bo izpolnil obveznost glavnega dolžnika, in identifikacija obveznosti glavnega dolžnika. Ugotovljeno je bilo, da toženka ni podpisala poroštvene izjave (in ne pogodbe o leasingu, v kateri je pod opombo zavedeno, da je solidarna porokinja). Oseba, ki ni podpisala poroštvene izjave, pa ni porok po poroštveni pogodbi. Kljub temu je sodišče prve stopnje tožbenemu zahtevku ugodilo (predlog za izvršbo v 1. in 3. točki izreka obdržalo v veljavi) in domnevalo, da je toženka za obveznost glavnega dolžnika, glede na to, da je to njen mož in glede na izjavo grafologa, da sta oba sporna podpisa verjetno podpisa njenega moža, vedela, da je ta z njeno vednostjo ponaredil njen podpis na obeh pogodbah, kar pomeni, da se je s poroštveno izjavo strinjala. Pojasnilo je še, da je glede okoliščin ni moglo zaslišati, saj se naroka za glavno obravnavo ni udeležila.

7. Pritožbeno sodišče soglaša s pritožbo, da je sodišče prve stopnje s takšnim zaključkom zagrešilo bistveno kršitev določb postopka, ne sicer iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ampak iz prvega odstavka 339. člena ZPP, kar je vplivalo na pravilnost in zakonitost sodbe. Sodišče namreč sodi v okviru trditvene in dokazne podlage pravdnih strank (212. člen ZPP). Kot rečeno, potem, ko je bilo ugotovljeno, da toženka ni podpisala poroštvene izjave in torej ne more biti porok po poroštveni pogodbi, tožeča stranka ni postavila nobenih novih trditev o dejstvih, torej tudi ne v smeri, da je toženka kljub temu vedela za obveznost glavnega dolžnika in soglašala, da jo bo (kot porokinja) izpolnila, niti ni predlagala dokazov (tudi ne zaslišanja izvedenca grafologa). Sodišče ne sme(2) ugotavljati dejstev, ki jih stranke niso navajale (drugi odstavek 7. člena ZPP), ne sme upoštevati ničesar, česar stranke niso zatrjevale, saj lahko opre svojo odločbo samo na dejstva, ki so jih navedle. Sodišče ni smelo vzeti za podlago sodbe domnevanih dejstev, ki jih tožeča stranka ni zatrjevala, niti ni zatrjevala in dokazovala temeljnih okoliščin glede domnevanih dejstev. Izpovedba priče, ki je tudi sicer bila povsem pavšalna, trditvene podlage ne more nadomestiti. Zadeva tudi ni primerljiva z zadevo II Ips 260/2008, ki se v bistvenih okoliščinah kot jih pravilno izpostavlja pritožba, razlikuje od dejanskega stanja v tej zadevi.

8. Pritožbeno sodišče je samo odpravilo kršitev določb pravdnega postopka in sicer tako, da pri sojenju ni upoštevalo nezatrjevanih dejstev. Ker je dokazni postopek pokazal, da toženka ni podpisala ne poroštvene izjave in ne poroštvene pogodbe, je odločitev sodišča prve stopnje, da je obveznost kljub temu dolžna plačati, materialnopravno napačna. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo, pred tem pa sklep o izvršbi razveljavilo tudi v 1. in 3. točki odločitve (6. alineja 358. člena ZPP).

9. Toženka pravdnih stroškov ne pred sodiščem prve stopnje in ne pred sodiščem druge stopnje ni priglasila, zato pritožbeno sodišče o njih ni odločalo.

Op. št. (1): Upnik pa lahko poda izjavo volje za sklenitev poroštvene pogodbe tudi ustno.

Op. št. (2): razen izjemoma, za kar v tem primeru ne gre