Jedro

Potrebno je opozoriti na 2. odstavek 221. člena ZPP, ki določa, da sodišče presodi po prostem prepričanju, upoštevajoč vse okoliščine, ali naj se šteje za priznano ali izpodbijano dejstvo, ki ga je stranka najprej priznala, potem pa popolnoma ali deloma zanikala ali pa omejila priznanje s tem, da je dodala druga dejstva. Ta določba ni upoštevna le v postopku na prvi stopnji, ampak tudi na drugi stopnji. Upoštevati jo je moralo tudi sodišče druge stopnje pri izpodbijani odločitvi. Njegov odgovor na pritožbene dejanske in dokazne novote pomeni, da je njihovo tehtnost ocenilo tako, da ne morejo vzbuditi dvoma o pravilnosti dejanske podlage sodbe sodišča prve stopnje. Taka presoja pa je bila procesno korektna (365. člen v zvezi z 2. odstavkom 221. člena ZPP).

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku v celoti in naložilo toženi stranki, da mora plačati tožeči stranki znesek 584.049,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 30.5.1995 do plačila in ji povrniti pravdne stroške. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper tako sodbo je tožena stranka vložila pravočasno revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. V reviziji trdi, da ni res, da pritožbeno sodišče ne more upoštevati dokazov, ki so bili predloženi po poteku pritožbenega roka. Toženec je v pravočasni pritožbi jasno povedal, zakaj priznanje preklicuje, in se skliceval na dve osebi v njegovi družbi, za katere še ni vedel osebnih podatkov in je te podatke sporočil naknadno, res po preteku pritožbenega roka. Če nekdo prizna določeno dejanje, ki ga ni storil, je potrebno tako priznanje ocenjevati s potrebno mero kritičnosti. Z drugačnim stališčem je pritožbeno sodišče bistveno kršilo določbe pravdnega postopka. Ni res, da bi bil toženec pasivno legitimiran, če bi F. P. vozilo uporabil brez toženčeve izrecne privolitve. Toženčeva odgovornost je krivdna in v takem primeru mu krivde ne bi bilo mogoče očitati.

Drugačno stališče pomeni zmotno uporabo materialnega prava.

V postopku, ki je bil opravljen po 390. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP), tožeča stranka na vročeno revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Sodišči sta v postopku na prvi in drugi stopnji ugotovili, da je toženec najel avtomobil pri podjetju Z. d.o.o. in se s podpisom najemne pogodbe zavezal, da ga ne bo dovolil voziti drugi osebi.

Kljub temu je izročil ključe avtomobila F. P., ta pa je avtomobil karamboliral in pustil v Avstriji. Toženec takemu dejanskemu poteku dogodkov ni oporekal niti v odgovoru na tožbo niti na glavni obravnavi. Skliceval se je le na šibko socialno stanje in brezposelnost ter praznovanje rojstva sina. Tudi višini zahtevka ni ugovarjal, nasprotno, izrecno je izjavil, da višini tožbenega zahtevka ne ugovarja (izjava na glavni obravnavi dne 3.6.1996). Šele v pritožbi je začel zatrjevati drugačen potek dogodkov. Pri tem ni predložil dokazov za svoje trditve, le zavezal se je, da bo dokaze predložil naknadno.

Po določilu 1. odstavka 352. člena ZPP mora pritožnik ob sklicevanju na nova dejstva navesti dokaze, s katerimi naj bi se ta dejstva dokazala. Po določilu 365. člena ZPP pa sodišče druge stopnje preizkusi sodbo sodišča prve stopnje v tistem delu, v katerem se izpodbija s pritožbo (meje preizkusa) in po uradni dolžnosti pazi na kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 354. člena ZPP. Sodišče druge stopnje je v pritožbi predlagani dokaz z zaslišanjem prič, katerih naslova sta bila sporočena naknadno, ocenilo. Potrebno je opozoriti na 2. odstavek 221. člena ZPP, ki določa, da sodišče presodi po prostem prepričanju, upoštevajoč vse okoliščine, ali naj se šteje za priznano ali izpodbijano dejstvo, ki ga je stranka najprej priznala, potem pa popolnoma ali deloma zanikala ali pa omejila priznanje s tem, da je dodala druga dejstva. Ta določba ni upoštevna le v postopku na prvi stopnji, ampak tudi na drugi stopnji. Upoštevati jo je moralo tudi sodišče druge stopnje pri izpodbijani odločitvi. Njegov odgovor na pritožbene dejanske in dokazne novote pomeni, da je njihovo tehtnost ocenilo tako, da ne morejo vzbuditi dvoma o pravilnosti dejanske podlage sodbe sodišča prve stopnje. Taka presoja pa je bila procesno korektna (365. člen v zvezi z 2. odstavkom 221. člena ZPP). Kar presega to vprašanje, pa je stvar dejanskega stanja, ki ga v revizijskem postopku ni dovoljeno izpodbijati (3. odstavek 385. člena ZPP). Očitana kršitev določb pravdnega postopka, ki jo zatrjuje revident, zato ni podana.

V postopku je ugotovljena toženčeva odgovornost in dolžnost povrnitve izplačane odškodnine tožeči stranki in so zato povsem brezpredmetne razprave o tem, kaj bi bilo, če toženec v sporu ne bi bil pasivno legitimiran. Dejanska ugotovitev, sprejeta ob pravilni uporabi določb pravdnega postopka in materialnih predpisov, je, da je toženec kršil določila sklenjene najemne pogodbe in je zato dolžan povrniti škodo, ki jo je tožeča stranka izplačala najemodajalcu glede na sklenjeno zavarovalno pogodbo.

Revizijsko sodišče je po uradni dolžnosti preverilo še (386. člen ZPP), ali je bila v postopku zagrešena bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odst. 354. člena ZPP, vendar takšne kršitve ni ugotovilo. Neutemeljeno revizijo je zato revizijsko sodišče moralo zavrniti (393. člen ZPP).

Izrek o zavrnitvi zahteve za povrnitev revizijskih stroškov je zajet v izreku o zavrnitvi revizije.