Jedro

Pogodba ustvarja pravice in obveznosti za pogodbeni stranki. Do spremembe na pasivni dolžnikovi strani lahko pride le v obliki prevzema dolga, pristopa k dolgu ali prevzema izpolnitve. Zato zgolj dopis novega dolžnika, da terjatev priznava ne zadostuje.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi. Tožeča stranka sama krije stroške pritožbe.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče sklep o izvršbi Temeljnega sodišča v Ljubljani, Enote v Ljubljani, opr.štev. ... z dne ... razveljavilo tudi v 1. in 3. točki izreka in tožbeni zahtevek zavrnilo. Tožeči stranki je še naložilo, da povrne toženi stranki pravdne stroške v višini 3.600,00 SIT. Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka iz pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Sklicuje se na dopis tožene stranke tožeči stranki z dne 22.10.1993 v katerem je tožena stranka svoje poslovno razmerje priznala. Ker je na dopisu tudi žig tožene stranke, je tako tožeča stranka kot dobroverna oseba lahko domnevala, da je ta dopis podpisala pooblaščena oseba. Zato bi moralo sodišče njenemu zahtevku ugoditi. Tožena stranka je na pritožbo tožeče stranke odgovorila. V svojem obsežnem odgovoru na pritožbo je vse trditve tožeče stranke izpodbijala. Pritožba ni utemeljena. Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem prvostopne sodbe, da tožeča stranka poslovnega odnosa s toženo stranko ni dokazala (glej 1. odstavek 148. člena Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR). Iz naročilnice oziroma naloga za nakladanje z dne 2.12.1992 (priloga A 7) je namreč razvidno, da je prevoz naročila družba Eurotrans, ne pa tožena stranka. To pa pomeni da je bila tožeča stranka v poslovnem razmerju glede terjatve, ki se vtožuje z družbo Eurotrans, ne pa s toženo stranko, ki tudi ni pravna naslednica družbe Eurotrans. V primeru, da je prišlo dejansko do spremembe dolžnika na strani tožene stranke, pa bi morala tožeča stranka to spremembo tudi dokazati. Do take spremembe pa lahko pride le v obliki: - prevzema dolga (od 446. do 450. člena ZOR), - pristopa k dolgu (451. do 452. člen ZOR) in - prevzema izpolnitve (453. člen ZOR), pri čemer je za vse tri oblike potrebna pogodba med dolžnikom in prevzemnikom dolga oziroma med upnikom in tretjim, ki stopi v zavezo poleg dolžnika oziroma med dolžnikom in tretjim, ki se zavezuje, da bo izpolnil njegovo obveznost nasproti upniku. Takšne pogodbe, ki bi potrjevala spremembo dolžnika, pa tožeča stranka ni zatrjevala, niti predložila. Dopis z dne 22.10.1993, ki ga je poslala tožena stranka tožeči stranki in v katerem dolg priznava namreč ne zadostuje. Zato niti ni pomembno ali je ta dopis podpisala pooblaščena ali nepooblaščena oseba tožene stranke. Sprememba dolžnika iz poslovnega razmerja je možna le na način kot je opisan zgoraj, te spremembe pa tožeča stranka ni zatrjevala in dokazovala. Pritožbeni razlogi tako niso podani. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopno sodišče pravilno ugotovilo dejansko stanje ter v pretežnem delu tudi pravilno uporabilo posamezne materialnopravne določbe, ki jih je pritožbeno sodišče zgolj še dopolnilo. Prav tako tudi ni bilo zaslediti bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče ob reševanju pritožbe po uradni dolžnosti. Zato je bilo potrebno pritožbo tožeče stranke zavrniti kot neutemeljeno in izpodbijano sodbo potrditi v skladu s 368. členom ZPP/77. Določbe starega ZPP/77 so bile namreč uporabljene v skladu s 1. odstavkom 498. člena ZPP/99. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela nosi v skladu s 1. odstavkom 166. člena ZPP/77 v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP/77 sama svoje stroške pritožbe.