Jedro

Dokazna ocena, da je toženec prenaredil potrdilo v vročilu posojenega denarja, je pravilna, ker temelji na verodostojnih izpovedbah tožnika in priče, kriminalista ter na vizuelno opazni prenareditvi (falsifikaciji) potrdila o posojilu.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženca zavezalo, da tožniku plača 900 DEM v tolarski protivrednosti na dan 31.12.1994, kar znaša 72.900,00 SIT, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od tega zneska od 1.1.1995 dalje do plačila, v 15 dneh. Odločilo je še, da je toženec dolžan povrniti tožniku njegove pravdne stroške v znesku 71.740,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

Proti sodbi se pritožuje toženec, smiselno zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zopet smiselno predlaga spremembo izpodbijane sodbe. V pritožbenih navedbah se jezi na sodišče, ker ga spet nekaj posiljuje z nekakšnimi ugibanji, kot bi bili na loteriji. On je s kopijo in originalom, ki pa na žalost kakor kaže ni prispel na cilj, dokazal svoj prav. Tisto, kar mu je sodišče poslalo, je vse skupaj sama izmišljotina, laž in po njegovem tudi protiustavno. Navajanje sodišča, da je pisava na potrdilu neenaka, je neumno, brez pomena, saj še pisalni stroj ne piše popolnoma enako. Sodišče naj mu vrne original, brez tega ni možnosti za postopek, pri čemer ga tudi čudi, da je sedaj kar na enkrat kopija verodostojna, zaradi česar je tudi sodnica nekorektna in pristranska, saj s tem sama svojo izjavo z dne 3.6.1998 negira.

Pritožba ni utemeljena.

Po prepričanju pritožbenega sodišča je prvostopno sodišče dovolj popolno in tudi pravilno ugotovilo dejansko stanje. Svoje ugotovitve, da je toženec potrdilo o vračilu denarja z dne 12.11.1994 falsificiral, ne izvaja zgolj iz sodišču predložene fotokopije potrdila (za katero nobena od strank ni izjavila, da ne bi ustrezala tisti kopiji originalnega potrdila, ki jo je prejel tožnik), pač pa dokazno oceno prepričljivo zgradi na ocenjenih izpovedbah tožnika ter priče policista kriminalista J.S., ki je dogodek službeno obravnaval ter na ocenitvi dejstva, da toženec ni želel izpovedati pred sodiščem, saj se vabilom na zaslišanje ni odzval. Pravilno pa del dokazne ocene predstavlja tudi lastno, pa čeprav laično opažanje sodišča glede pristnosti predloženega potrdila oziroma njegove fotokopije, ko prepričljivo ugotovi, da je bila na spornem potrdilu očitno kasneje pred zneskom 100 DEM pripisana enica, pred besedo sto pa vrinjena beseda tisoč, kar je po prepričanju pritožbenega sodišča še posebno opazno in očitno. Dokazna ocena sodišča, da je toženec pri znesku vrnjenega dolga dodal še eno enico, pred besedo sto pa vrinil besedo tisoč, je torej prepričljiva in je na tej podlagi prvostopno sodišče pravilno zaključilo, koliko toženec tožniku še vedno dolguje.

Pomembno je tudi, kar poudari tudi prvostopno sodišče, da je o tem, koliko je toženec tožniku dejansko vrnil, torej le 100 DEM, priči kriminalistu povedal tudi skupni znanec pravdnih stank J.M. in sicer, da se je toženec hvalil, da je tožnika dobro "nategnil" in mu vrnil dolg celo z obrestmi. Glede na to, da tako pravdni stranki kot njunega znanca M. priča kriminalist pozna po službeni dolžnosti, je prvostopno sodišče ravnalo prav, ko je na podlagi vsega povedanega verjelo tožniku, saj je kriminalist med drugim tudi povedal, da je tožnikovi zgodbi verjel, ko je prišel povedat na policijo, kaj se je zgodilo, saj ponavadi ni lagal in je prepričan, da tožnik na policijo kar tako brez razloga ne bi prišel in si kaj takega ne bi izmislil. Čeprav pritožba očita sodišču, da je vse skupaj izmišljeno, laž in protiustavno, za svoje pritožbene trditve ne ponudi nobenih nasprotnih dokazov, s katerimi bi morebiti lahko omajal prepričanje pritožbenega sodišča o pravilnosti odločitve prvostopnega sodišča. Ne ponudi niti svojega zaslišanja niti ne pojasni zakaj se vabilom na zaslišanje ni odzval, ko je imel možnosti pojasniti svojo verzijo dogodka, da bi jo prvostopno sodišče lahko dokazno ocenilo. Glede na obrazloženo vizuelno neverodostojnost predloženega potrdila, se pritožnik nanj ne more uspešno sklicevati, pri čemer mu je potrebno pojasniti, da v obravnavani zadevi ni bistveno, da je bila predložena le fotokopija originalnega potrdila (zaradi izgube originala na policiji), ko pa toženec ne zatrjuje, da bi bil original drugačen od s strani tožeče stranke predložene fofokopije originalnega potrdila.

Zato se tudi moti, da tožnik ne more dokazati resničnosti svojih trditev brez originalnega potrdila. S tem pa je pritožbeno sodišče že tudi odgovorilo na očitek pritožbe o "nenadni verodostojnosti" kopije potrdila, seveda pa tudi zavrača pritožbene trditve o nekorektnosti in pristranosti sodnice kot neprimerne glede na popolno izveden dokazni postopek, v katerem je imel možnost dokazovanja tudi toženec, ki se je pač ni poslužil. Ker je torej prvostopno sodišče dejansko stanje pravilno ugotovilo in ker je na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo tudi materialno pravo in ker ni storilo nobene takšne kršitve določil pravdnega postopka, ki jih mora pritožbeno sodišče upoštevati po uradni dolžnosti, je zavrnilo neutemeljeno pritožbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (čl. 368 ZPP/77).