Jedro

Posojilna pogodba je bila veljavno sklenjena že v aprilu 1999 ob izročitvi denarja, saj gre za realen kontrakt, toženčeva neizpolnitev v kasnejšem zapisu posojilne pogodbe sprejete obveznosti glede svoje in ženine jamstvene izjave pa ne vpliva na veljavnost že sklenjene posojilne pogodbe.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je tožencu naložilo, da mora plačati tožniku vtoževani znesek, ki predstavlja tolarsko vrednost posojenih 30.000 DEM na dan zapadlosti, in zakonske zamudne obresti od 20.9.1999 dalje ter mu povrniti pravdne stroške.

Sodišče druge stopnje je toženčevo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Toženec v pravočasni reviziji proti sodbi sodišča druge stopnje uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe. Pritožbeno sodišče ni upoštevalo toženčevih pritožbenih navedb, saj je ugovarjal pomanjkanje aktivne legitimacije, ker mu denarja ni posodil tožnik kot fizična oseba, temveč C., S. V. kot samostojni podjetnik. Poleg tega tožnik z jamstveno izjavo ni dokazal, da je bilo posojilo tožencu sploh izročeno. Materialno pravo je zmotno uporabljeno, ker se je štelo, da je tožnik aktivno legitimiran in da jamstvena izjava ni bila bistvena sestavina pogodbe.

Revizija je bila vročena tožniku, ki nanjo ni odgovoril, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu, ki se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 375. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Dejanska podlaga za odločitev obeh sodišč so bile ugotovitve, da je tožnik tožencu že 30.4.1999 izročil posojilo 30.000 DEM, da sta nato v času prvotno dogovorjene zapadlosti 20.6.1999 sestavila zapis posojilne pogodbe in določila nov rok za vračilo do konca avgusta 1999, vendar toženec denarja tudi takrat ni vrnil. Ugotovili sta še, da tožencu ni uspelo dokazati trditve, da naj bi navedeni znesek predstavljal le avans po gradbeni pogodbi, ker je bil avans v tej pogodbi znatno nižji tolarski znesek, vsa vrednost izvršenih del pa je bila plačana. Dejstvo, da sta pravdni stranki posojilno pogodbo sklenili kot fizični osebi in ne kot samostojna podjetnika, je sodišče prve stopnje utemeljilo s samim zapisom posojilne pogodbe in oceno izpovedi obeh pravdnih strank ter ob zapisu pogodbe prisotne priče. Sodišče druge stopnje je tak dokazni zaključek potrdilo. O tem, kdo in v kakšnem svojstvu je nastopal ob sklepanju posojilne pogodbe, ima sodba druge stopnje razloge na drugi in tretji strani. S tem je pritožbeno sodišče odgovorilo tudi na toženčev ugovor v postopku na prvi stopnji o pomanjkanju tožnikove aktivne legitimacije oziroma njegov ugovor v pritožbi o pomanjkanju toženčeve pasivne legitimacije. Zato so neutemeljene toženčeve revizijske trditve o neupoštevanju njegovega ugovora o pomanjkanju aktivne legitimacije.

Sodišče druge stopnje se je opredelilo tudi do toženčeve pritožbene trditve glede jamstvene izjave v zapisu posojilne pogodbe. Manjkajočo jamstveno izjavo je ocenilo kot nebistveno sestavino zapisa posojilne pogodbe, ne pa kot pogoj za veljavnost posojilne pogodbe. Tožnik je s tako izjavo toženčeve žene želel doseči zavarovanje, da bo tokrat le prišlo do vračila posojila. Revizijsko sodišče še dodaja, da je nelogično toženčevo stališče o neveljavnosti posojilne pogodbe, ker toženec ni predložil naknadno obljubljene jamstvene izjave svoje žene. Posojilna pogodba je bila veljavno sklenjena že v aprilu 1999 ob izročitvi denarja, saj gre za realen kontrakt, toženčeva neizpolnitev v kasnejšem zapisu posojilne pogodbe sprejete obveznosti glede svoje in ženine jamstvene izjave pa ne vpliva na veljavnost že sklenjene posojilne pogodbe. Toženčeve revizijske trditve o nedokaznosti izročitve denarja so v izrecnem nasprotju z njegovo lastno izpovedjo in poleg tega predstavljajo nedovoljeno poseganje v dejansko stanje, kot je bilo ugotovljeno v postopku pred nižjima sodiščema ( tretji odstavek 370. člena ZPP).

Ob prej povzeti dejanski podlagi sta obe sodišči tudi materialnopravno pravilno odločili, ko sta ugodili tožbenemu zahtevku oziroma zavrnili toženčevo pritožbo, saj toženec ni izpolnil svoje osnovne obveznosti vrnitve posojila, ki temelji na pogodbi in prvem odstavku 562. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR).

Po vsem obrazloženem je revizijsko sodišče na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo toženčevo neutemeljeno revizijo.