Jedro

Za utemeljenost poslovnega razloga v skladu z ustaljeno sodno prakso ni potrebno, da bi finančni položaj delodajalca postal nevzdržen ali da bi izkazoval izgubo. Zadostuje že zaznan upad prometa oziroma nedoseganje zastavljenega poslovnega plana, pri čemer je odločilno, da preneha potreba po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, kar je toženka v obravnavanem primeru tudi dokazala.

Sodišče pri presoji zakonitosti odpovedi iz poslovnega razloga ne ugotavlja smotrnosti ali ekonomske pravilnosti teh odločitev, temveč zgolj, ali so zatrjevani poslovni razlogi resnični in ali so povzročili prenehanje potrebe po delu delavca pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II.Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je zavrnilo primarni tožbeni zahtevek za ugotovitev in razveljavitev odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 22. 10. 2024, reintegracijo in reparacijo. Zavrnilo je tudi podredni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti odpovedi, sodno razvezo, reparacijo in denarno povračilo. Odločilo je še, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka.

2.Zoper sodbo zaradi vseh pritožbenih razlogov vlaga pritožbo tožnica. Predlaga, da se ji ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje ali pa, da se izpodbijana sodba spremeni tako, da se v celoti ugodi podrednemu tožbenemu zahtevku, stroške postopka pa naloži v plačilo toženki. Zatrjuje bistvene kršitve določb postopka, saj je bil zakoniti zastopnik toženke zaslišan kot priča. Meni, da bi bilo pri utemeljitvi odpovedi treba upoštevati predvsem dejansko doseženo prodajo oziroma dejanska naročila kupcev, ne pa subjektivne želje podjetja po planirani prodaji. Toženka svojih mesečnih planov in evidenc nikoli ni prilagodila dejanskim razmeram na trgu. Vztraja, da sodišče ni upoštevalo dejstva, da je toženka poslovno leto 2023/2024 zaključila z dobičkom, ki je za 30 % višji od dobička v letu poprej. Opozarja, da je zakoniti zastopnik toženke izkrivljeno zatrjeval, da je do poslabšanja poslovanja toženke prišlo predvsem zaradi vojne v Ukrajini, saj se je vojna začela več kot dve leti pred vložitvijo pritožbe. Sodišče prve stopnje se je nekritično oprlo na izpoved za izid postopka zainteresiranega zakonitega zastopnika, ni pa opravilo zaslišanja drugih delavcev, ki jih je predlagala toženka. Trdi, da toženka sodišču ni predložila pisnih kriterijev in točkovanja, na podlagi katerih je bila odpuščena. Sklicuje se na to, da je bila toženka z vložitvijo letnega poročila za poslovno leto 2024/2025 prekludirana in da iz njega ne izhaja mesečna dejanska prodaja, niti plan prodaje po posameznih mesecih. Predložene listine toženke, iz katerih izhaja mesečni plan prodaje, nimajo oblike gospodarske listine in zato nimajo dokazne vrednosti. Pove, da iz sporazuma o prenosu sredstev z dne 18. 11. 2023 izhaja da bi morala biti kupnina plačana v letu 2023, in ne šele v juliju 2024. Toženka je s prodajo osnovnih sredstev zavestno opustila del svoje dejavnosti in s tem pristala na slabši poslovni uspeh. Poudarja, da so vodilni delavci v letu 2024 prejeli denarne nagrade zaradi uspešnega poslovanja, istočasno pa je toženka odpuščala. Priglaša stroške pritožbe.

3.Pritožba je bila vročena toženki, ki nanjo odgovarja in predlaga, da se pritožba zavrne. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1) v povezavi z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v mejah razlogov iz pritožbe; po uradni dolžnosti je pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti, na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pa je pravilno uporabilo materialno pravo.

6.Ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka, ker naj bi bil zakoniti zastopnik toženke zaslišan kot priča. Iz zapisnika o pripravljalnem in prvem naroku za glavno obravnavo z dne 19. 5. 2025 in iz prepisa zvočnega posnetka glavne obravnave z dne 21. 5. 2025 izhaja, da je bil zakoniti zastopnik toženke zaslišan kot stranka v postopku; to pa je po drugem odstavku 260. člena v zvezi z 257. členom ZPP eno od dokaznih sredstev v pravdnem postopku.

7.Zavrniti je treba pritožbeni očitek, da je bila tožnici kršena pravica do sodelovanja v postopku, ker sodišče prve stopnje ni zaslišalo prič A. A. in B. B. Navedeni priči je namreč predlagala toženka, in ne tožnica.

8.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi prvega in drugega odstavka 89. člena Zakona o delovnih razmerjih - ZDR-1 zavrnilo primarni tožbeni zahtevek za ugotovitev in razveljavitev odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 22. 10. 2024, reintegracijo in reparacijo ter podredni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti odpovedi, sodno razvezo, reparacijo in denarno povračilo. Ugotovilo je, da se je toženka že od leta 2023 soočala z znatnim upadom naročil. Trend upada naročil se je v začetku leta 2024 še posebej poslabšal, zato je toženka sprejela odločitev, da bo racionalizirala svoje poslovanje in zmanjšala število zaposlenih, med njimi pa je odpovedala pogodbo o zaposlitvi tudi tožnici. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je bil poslovni razlog utemeljen, odpoved pa podana zakonito.

9.Neutemeljena je pritožbena navedba, da bi bilo pri utemeljitvi odpovedi treba upoštevati predvsem dejansko doseženo prodajo oziroma dejanska naročila kupcev. Iz obrazložitve redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga (A 1) jasno izhaja, da odpoved temelji ne le na slabi realizaciji obsega prodaje glede na načrtovane cilje v prvi polovici leta 2024, temveč tudi na dejanskem upadu naročil od poslovnega leta 2023 dalje in na organizacijskem razlogu. To je ugotovilo tudi sodišče prve stopnje, ki je štelo, da je toženka nižjo realizacijo od planirane prodaje od januarja do avgusta 2024 uspela dokazati s tabelami (B 25, B 36), slabo poslovanje v letu 2024 pa je dokazala z izkazom poslovnega izida (B 19) in bilanco stanja na dan 31. 12. 2024 (B 30), pri čemer je bilo navedeno potrjeno tudi z zaslišanjem zakonitega zastopnika toženke. Kot je pravilno izpostavilo že sodišče prve stopnje, za utemeljenost poslovnega razloga v skladu z ustaljeno sodno prakso ni potrebno, da bi finančni položaj delodajalca postal nevzdržen ali da bi izkazoval izgubo. Zadostuje že zaznan upad prometa oziroma nedoseganje zastavljenega poslovnega plana, pri čemer je odločilno, da preneha potreba po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, kar je toženka v obravnavanem primeru tudi dokazala (prim. sodba VDSS Pdp 933/2015 idr.).

10.Neutemeljeni sta pritožbeni navedbi, da toženka svojih mesečnih planov in evidenc nikoli ni prilagodila dejanskim razmeram na trgu, in da je toženka s prodajo osnovnih sredstev zavestno opustila del svoje dejavnosti in s tem pristala na slabši poslovni uspeh. Gre za poslovni odločitvi toženke, v presojo katerih se sodišče skladno z ustavno zagotovljeno svobodno gospodarsko pobudo ne sme spuščati. Sodišče pri presoji zakonitosti odpovedi iz poslovnega razloga ne ugotavlja smotrnosti ali ekonomske pravilnosti teh odločitev, temveč zgolj, ali so zatrjevani poslovni razlogi resnični in ali so povzročili prenehanje potrebe po delu delavca pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi (prim. sodba VDSS Pdp 585/2023 idr.).

11.Neutemeljeni sta pritožbeni navedbi, da sodišče ni upoštevalo dejstva, da je toženka poslovno leto 2023/2024 zaključila z dobičkom, ki je za 30 % višji od dobička v prejšnjem letu, ter da naj bi iz Sporazuma o prenosu sredstev z dne 18. 11. 2023 (B 37) izhajalo, da bi morala biti kupnina plačana že v letu 2023 in ne šele julija 2024. Sodišče prve stopnje je na podlagi podatkov AJPES (A 2) ugotovilo, da je toženka za poslovno leto 2023/2024 (od 1. 5. 2023 do 30. 4. 2024) ustvarila dobiček v višini 91.442,00 EUR, kar je bilo posledica enkratnega prihodka v višini 851.598,00 EUR, prejetega zaradi prenosa linije C. v Italijo; če toženka teh sredstev ne bi prejela, bi v navedenem obdobju izkazovala izgubo v višini 760.156,00 EUR. Poleg tega je ugotovilo, da iz izkaza poslovnega izida za obdobje od 1. 1. 2024 do 31. 12. 2024 izhaja čista izguba obračunskega obdobja v višini 1.410.986,88 EUR, medtem ko je toženka v letu 2023 izkazovala čisti dobiček v višini 145.895,82 EUR (B 19). Pravno nepomembna je pritožbena navedba, da bi morala biti glede na Sporazum o prenosu sredstev z dne 18. 11. 2023 kupnina za prodajo dela osnovnih sredstev v Italijo plačana že v letu 2023. Navedeno samo po sebi ne dokazuje, da kupnina ni bila dejansko plačana šele v letu 2024. V zvezi s tem je sodišče prve stopnje zaslišalo zakonitega zastopnika toženke, ki je izpovedal, da je bila kupnina plačana šele v letu 2024.

12.Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da je zakoniti zastopnik toženke izkrivljeno zatrjeval, da je do poslabšanja poslovanja toženke prišlo predvsem zaradi vojne v Ukrajini, saj se je vojna začela že pred več kot dvema letoma. Dejstvo, da se je vojna začela že tedaj, samo po sebi ne izključuje njenega vpliva na poslovanje toženke v kasnejšem obdobju. Časovni razmak med začetkom vojne in poslabšanjem poslovanja ne pomeni, da med navedenima okoliščinama ni vzročne zveze, niti ne izkazuje, da je bila izpoved zakonitega zastopnika neresnična ali zavajajoča. Njegova izpoved je nenazadnje podprta tudi z listinskimi dokazi, zlasti z letnim poročilom za poslovno leto 2024/2025 (B 38), iz katerega so razvidni prihodki od prodaje po letih od 2012/2013 do 2024/2025.

13.Neutemeljeno je tudi pritožbeno vztrajanje, da toženka ni predložila pisnih kriterijev za izbiro delavke, ki ji je bila odpovedana pogodba o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so bili pri odločitvi, kateri izmed treh delavk na istem delovnem mestu bo pogodba odpovedana, upoštevani objektivni kriteriji, in sicer število otrok ter trajanje zaposlitve pri toženki. Ugotovljeno je bilo, da je bila tožnica med tremi zaposlenimi v zaledni pisarni pri toženki zaposlena najkrajši čas in da je bila edina brez mladoletnih otrok. Za zavrnitev očitka o diskriminaciji pri izbiri delavke (pri kateri tožnica v pritožbi niti ne vztraja) ni odločilno, da toženka ni predložila pisnih kriterijev in pisne listine o točkovanju delavk, saj takšne obveznosti glede na veljavne predpise nima.

14.Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da naj bi bila toženka z vložitvijo letnega poročila za poslovno leto 2024/2025 prekludirana ter da iz navedenega poročila ne izhajata niti mesečna dejanska prodaja niti plan prodaje po posameznih mesecih. Prav tako ni utemeljen očitek, da listine, ki jih je toženka vložila in iz katerih izhaja mesečni plan prodaje, nimajo oblike gospodarske listine in zato ne bi imele dokazne vrednosti. Letno poročilo za poslovno leto 2024/2025 za družbo toženke je bilo izdelano julija 2025 in revidirano 17. 7. 2025. Glede na navedeno so pritožbeni očitki v smeri dokazne prekluzije neutemeljeni, saj toženka teh listin objektivno ni mogla predložiti že na prvem naroku za glavno obravnavo, temveč šele po njihovem nastanku in opravljeni reviziji. Za odločitev v predmetnem sporu tudi ni bistveno, da iz letnega poročila za poslovno leto 2024/2025 ne izhajata mesečna dejanska prodaja in mesečni plan prodaje. Iz navedenega dokumenta namreč izhaja letni plan prodaje za poslovno leto 2024/2025 ter realizacija tega plana, medtem ko so mesečni plani prodaje in njihova realizacija razvidni iz listin, predloženih v prilogah B 25 in B 36. Ne drži niti pritožbena navedba, da listine, iz katerih izhaja mesečni plan prodaje, nimajo dokazne vrednosti, ker nimajo oblike gospodarske listine. Gre za interne dokumente toženke, za katere zakon ne zahteva posebne oblike, njihova dokazna vrednost pa se presoja v okviru proste presoje dokazov po 8. členu ZPP.

15.Na pravilnost odločitve ne vpliva tožničino sklicevanje na dejstvo, da so vodilni delavci v letu 2024 prejeli denarne nagrade zaradi uspešnega poslovanja, medtem ko je toženka hkrati izvajala odpuščanja. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so bile dne 24. 9. 2024 določenim zaposlenim izplačane nagrade v okviru sistema nagrajevanja, ki je bil vzpostavljen na ravni matične družbe oziroma celotnega holdinga, ki mu pripada toženka. Kot je ugotovilo že sodišče prve stopnje, o plačilu nagrad odloča matična družba v Nemčiji na podlagi skupnega poslovnega rezultata holdinga kot celote. Posledično to ne more vplivati na presojo utemeljenosti poslovnega razloga pri toženki kot hčerinski družbi.

16.Druge pritožbene navedbe za odločitev niso pravno odločilne, zato jih pritožbeno sodišče skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP ne presoja.

17.Ker s pritožbo uveljavljani razlogi niso utemeljeni, prav tako pa niso podani razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

18.Tožnica s pritožbo ni uspela, zato skladno z določbo prvega odstavka 154. člena v povezavi s prvim odstavkom 165. člena ZPP sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

19.Toženka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka v skladu z določbo petega odstavka 41. člena ZDSS-1.