Jedro

Revizija je vložena zoper sodbo sodišča druge stopnje, čeprav je le-to odločilo, da ne dopusti revizije glede odločitve o tožbenem zahtevku za plačilo regresa za letni dopust in plačilo pogodbene kazni. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je zavrnilo pritožbo tožene stranke zoper sklep sodišča druge stopnje o nedopuščeni reviziji. Revizije zoper ta del sodbe sodišča druge stopnje glede na navedeno odločitev ni mogoče vložiti, kar je imelo za posledico njeno zavrženje v tem obsegu.

Izrek

Revizija glede odločitve o regresu za letni dopust in pogodbeni kazni se zavrže, v ostalem delu pa se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je naložilo toženi stranki, da za tožnico obračuna prikrajšanje pri plači oziroma nadomestila plače v obdobju od marca 2002 do decembra 2003 v zneskih, ki so konkretno navedeni v sodbi, od teh zneskov odvede davke in prispevke in ji izplača neto plačo z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 19. v mesecu do plačila. Nadalje je toženi stranki naložilo, da tožnici obračuna in izplača regres za letni dopust za leto 2002 in 2003 z zakonskimi zamudnimi obrestmi, pogodbeno kazen zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja z zakonskimi zamudnimi obrestmi, stroške postopka ter plača takso za tožbo in sodbo. Ugotovilo je, da je bilo s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, opr. št. Pdp 766/2003-2 z dne 22.4.2004, v zvezi s sodbo Delovnega sodišča v Mariboru, Oddelek v Murski Soboti, opr. št. Pd 94/2002, z dne 19.3.2003, pravnomočno odločeno o razveljavitvi sklepov tožene stranke o prenehanju delovnega razmerja tožnici z dne 23.1.2002 ter 5.3.2002 in o tem, da jo je tožena stranka dolžna z dnem prenehanja delovnega razmerja, to je z 9.8.2002, vrniti nazaj na delo, jo prijaviti v zavarovanje, ji vpisati delovno dobo v delovno knjižico in ji povrniti stroške postopka. Glede na takšno odločitev je bila tožena stranka dolžna tožnici povrniti razliko plače za čas odpovednega roka, nato pa ji izplačati nadomestilo plače oziroma razliko med plačo, ki bi jo prejemala pri toženi stranki in plačilom v okviru javnih del (za del spornega obdobja).

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. V zvezi z odločitvijo o plačilu razlike plače oziroma nadomestila plače je navedlo, da je po ugotovljenem nezakonitem prenehanju delovnega razmerja potrebno vzpostaviti stanje, kot bi bilo, če delavcu delovno razmerje ne bi prenehalo. Pri tem ni odločilno, ali se je imel delavec na podlagi pravnomočne sodne odločbe, s katerim je bilo ugodeno tudi njegovemu reintegracijskemu zahtevku, namen vrniti na delo k delodajalcu ali ne. Najmanj za čas do pravnomočnosti sodbe je delavec upravičen do reparacije - do nadomestila plače in povračila drugih prejemkov iz delovnega razmerja, kot če bi delal pri istem delodajalcu v času nezakonitega prenehanja delovnega razmerja. Sodišče druge stopnje je odločilo tudi, da ne dopusti revizije glede odločitve o zahtevku za plačilo regresa za letni dopust in pogodbene kazni.

Zoper izpodbijano sodbo je tožena stranka vložila revizijo, skupaj z revizijo pa tudi pritožbo zoper sklep o nedopuščeni reviziji. Revizija se sklicuje na sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča v Mariboru, opr. št. Pdp 927/2004, kar je napačno, saj Višje delovno in socialno sodišče v Mariboru ne obstaja, pravilna opr. št. sodbe sodišča druge stopnje pa je Pdp 927/2005. Kljub temu je glede na navedbo o strankah postopka, navedbo sodbe sodišča prve stopnje in vsebino revizije ter pritožbe mogoče ugotoviti, da se revizija nanaša prav na obravnavano sodbo sodišča druge stopnje. Zato je revizijsko sodišče o njej odločalo. Tožena stranka je vložila revizijo zoper celotno sodbo, iz "vseh možnih revizijskih razlogov", predvsem pa uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da se "v izogib nepotrebnemu ponavljanju v celoti sklicuje na svoje navedbe tekom celotnega postopka na prvi stopnji, kakor tudi na svoje pritožbene navedbe in tudi na vse navedbe v predmetni pritožbi zoper sklep" o nedopuščeni reviziji.

Revizija je bila v skladu s 375. členom ZPP vročena tožnici, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija delno ni dovoljena, delno pa ni utemeljena.

Revizija je vložena zoper sodbo sodišča druge stopnje, čeprav je sodišče druge stopnje odločilo, da ne dopusti revizije glede odločitve o tožbenem zahtevku za plačilo regresa za letni dopust in plačilo pogodbene kazni. Vrhovno sodišče je zavrnilo pritožbo tožene stranke zoper sklep sodišča druge stopnje o nedopuščeni reviziji. Revizije zoper ta del sodbe sodišča druge stopnje glede na navedeno odločitev ni mogoče vložiti, kar je imelo za posledico njeno zavrženje v tem obsegu (374. člen ZPP).

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnemu odločanju sodišč druge stopnje. Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pa pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP).

Revident mora torej v reviziji točno navesti razloge, zaradi katerih vlaga revizijo in te razloge tudi določno opredeliti. Zaradi značaja revizije kot izrednega pravnega sredstva proti pravnomočnim odločbam sodišča druge stopnje se ni mogoče sklicevati le na revidentove dotedanje navedbe v postopku pred sodiščem prve stopnje, v pritožbenem postopku, ali celo v pritožbi zoper sklep o nedopuščeni reviziji. V zvezi s to je že na prvi pogled jasno, da se nanaša na drugo odločitev sodišča druge stopnje, s povsem drugačnimi razlogi in možnostjo pritožbe. Zato revizijsko sodišče ni moglo upoštevati sklicevanja tožene stranke na njene dotedanje navedbe, temveč je ob takšni reviziji lahko opravilo le materialnopravni preizkus po uradni dolžnosti.

Ugotovilo je zakonitost izpodbijane sodbe glede odločitve o prisojeni razliki plače oziroma nadomestila plače. Ker je bilo s pravnomočno sodbo že odločeno o nezakonitih sklepih tožene stranke o prenehanju delovnega razmerja tožnici z dne 23.1.2002 in 5.3.2002 in dolžnosti tožene stranke, da tožnico vrne na delo z dnem prenehanja delovnega razmerja (z 9.8.2002), je bilo potrebno odpraviti posledice te nezakonite odločitve, ki se kažejo tudi v prikrajšanju pri plači v času odpovednega roka po razveljavljenih sklepih o prenehanju delovnega razmerja, od datuma nezakonitega prenehanja delovnega razmerja pa v plačilu nadomestila plače oziroma razlike plače za obdobje najmanj do pravnomočnosti navedene sodbe. Tožnici zaradi vzpostavitve stanja, kot če nezakonitih sklepov o prenehanju delovnega razmerja ne bi bilo, pripada prisojena razlika plače oziroma nadomestila.

Glede na navedeno in v skladu s 378. člena ZPP je revizijsko sodišče v delu, ki se nanaša na odločitev o razliki plače oziroma nadomestilu plače zavrnilo revizijo kot neutemeljeno.