Jedro

V drugem odstavku 38. člena KZ-1B so primeroma našteta ravnanja, ki pomenijo pomoč pri storitvi kaznivega dejanja. Med temi tudi, da je takšna oblika udeležbe podana tudi takrat, ko kdo storilcu da nasvet ali navodila, kako naj stori kaznivo dejanje. Predhodno navodilo v opisu dejanja glede obsojenca v izreku ni vsebinsko napolnjeno, vendar pa opis kaznivega dejanja vsebuje določen očitek, ki je bil v postopku dokazan, da je obsojenec ostalim, ki oškodovanega V. niso poznali, povedal kje ta prebiva in kdaj ter po kateri poti bo ponoči zaradi odhoda na nočno službo zapustil stanovanjski blok, s tem pa udejanjil zakonske znake pomoči h kaznivemu dejanju hude telesne poškodbe po prvem odstavku 123. člena v zvezi s 38. členom KZ-1B. Višje sodišče utemeljeno ugotavlja, da se obsojencu opisano ravnanje po vsebini logično navezuje na opis izvršitvenega dejanja soobsojencev, ki je imelo za posledico hudo telesno poškodbo oškodovanca.

Izrek

I. Zahtevi zagovornice obsojenega I. M. se deloma ugodi in se sodbi sodišč prve in druge stopnje glede kaznivega dejanja pod točko I. prvostopenjske sodbe v pravni opredelitvi kazenske sankcije glede tega obsojenca spremeni tako, da se dejanje kvalificira kot pomoč h kaznivemu dejanju hude telesne poškodbe po prvem odstavku 123. člena v zvezi z 38. členom Kazenskega zakonika ter mu po določbi prvega odstavka 123. člena Kazenskega zakonika izreče kazen 3 (tri) leta zapora.

II. V ostalem se ta zahteva, zahteva zagovornika obsojenega A. K. pa v celoti, zavrneta.

III. Obsojeni A. k. je dolžan plačati sodno takso v višini 1.200,00 EUR.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Ljubljani je s sodbo IV K 52983/2014 z dne 9. 3. 2016 obsojene I. M., A. K. in K. P. pod točko I. spoznalo za krive kaznivega dejanja hude telesne poškodbe po prvem odstavku 123. člena v zvezi z drugim odstavkom 20. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1B), pod točko II. A. K. kaznivega dejanja požiga po prvem odstavku 222. člena KZ-1B in pod točko III. K. P. kaznivega dejanja požiga po prvem odstavku 222. člena KZ-1B. Obsojenemu I. M. je na podlagi prvega odstavka 123. člena KZ-1B izreklo kazen 5 (pet) let zapora, enako kazen za kaznivo dejanje po prvem odstavku 123. člena KZ-1B določilo obsojenemu A. K., ki mu je za kaznivo dejanje po prvem odstavku 222. člena KZ-1B določilo kazen 1 (eno) leto in 10 (deset) mesecev zapora ter mu na podlagi 53. člena KZ-1B izreklo enotno kazen 6 (šest) let in (devet) mesecev zapora. Obsojenemu K. P. je po prvem odstavku 123. člena KZ-1B določilo kazen 5 (pet) let zapora, za kaznivo dejanje po prvem odstavku 222. člena KZ-1B 2 (dve) leti zapora ter mu na podlagi 53. člena KZ-1B izreklo enotno kazen 6 (šest) let in 11 (enajst) mesecev zapora. Na podlagi 56. člena KZ-1B je obsojenemu I. M. v izrečeno kazen vštelo čas v pridržanju in priporu od 18. 12. 2014 od 19.13 ure do 24. 12. 2014 do 16.00 ure, na podlagi iste določbe pa obsojencema A. K. in K. P. vštelo čas pridržanja in pripora od 18. 12. 2014 od 19.13 ure dalje. Po 73. členu KZ je odvzelo zaseženo kovinsko palico in pištolo, uporabljeni pri storitvi kaznivega dejanja. Po drugem odstavku 105. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je oškodovanca D. V. s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo, na podlagi iste zakonske določbe pa odločilo, da je obsojeni A. K. dolžan plačati oškodovani družbi P., d. o. o., znesek 5.555,35 EUR, Zavarovalnici Maribor znesek 381,50 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 3. 2015 dalje do plačila, s presežkom pa je oškodovanko napotilo na pravdo. Razsodilo je tudi, da je po drugem odstavku 105. člena ZKP obsojeni K. P. dolžan plačati oškodovani družbi P., d. o. o., znesek 9.080,73 EUR, s presežkom pa je oškodovanko napotilo na pravdo, na isti zakonski podlagi pa je tudi odločilo, da je obsojeni K. P. dolžan plačati Zavarovalnici Maribor 24.615,58 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 3. 2015 do plačila, s presežkom pa je oškodovanko napotilo na pravdo. Po prvem odstavku 95. člena ZKP je obsojencem naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka iz 1. do 8. točke drugega odstavka 92. člena ZKP.

2. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo in sklepom III Kp 52983/2014 z dne 29. 11. 2016 odločilo, da se pritožbam obsojenih I. M., A. K. in K. P. deloma ugodi in izpodbijano sodbo glede obsojenega K. P. v odločbah o krivdi, kazenskih sankcijah in izrečeni enotni kazni ter premoženjskopravnem zahtevku glede kaznivega dejanja po prvem odstavku 222. člena KZ-1B razveljavilo in v tem obsegu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, za kaznivo dejanje po prvem odstavku 123. člena KZ-1B pa mu je izreklo kazen štirih let zapora, v katero mu je po prvem odstavku 56. člena KZ-1B vštelo čas prebit v priporu od 18. 12. 2014 dalje. Pritožbam zagovornikov I. M. in A. K. pa je ugodilo tako, da je prvemu izrečeno kazen za kaznivo dejanje po prvem odstavku 123. člena KZ-1B znižalo na 4 (štiri) leta zapora, prav tako pa storilo tudi z določeno kaznijo za to kaznivo dejanje obsojenemu A. K. ter mu nato znižalo enotno kazen na 5 (pet) let in 9 (devet) mesecev zapora. V ostalem je pritožbe zavrnilo kot neutemeljene in v nespremenjenih in nerazveljavljenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper pravnomočni del sodbe sta zahtevi za varstvo zakonitosti vložila zagovornica obsojenega M. in zagovornik obsojenega A. K. Zagovornica obsojenega M. pravnomočno sodbo izpodbija zaradi kršitve kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, drugem odstavku 371. člena v zvezi s 391. členom ZKP, zatrjuje pa tudi, da sta sodišči s sprejeto odločitvijo kršili 22., 23. in 29. člen Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustave). Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavi, do odločitve o zahtevi pa izvršitev štiriletne zaporne kazni obsojenemu M. odloži. Zagovornik obsojenega A. K. sodbo izpodbija zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP v zvezi z drugim odstavkom 285. c člena istega zakona. Ocenjuje tudi, da je sodišče storilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, kršilo pa tudi 22. in 29. člen Ustave. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavi ter zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

4. Vrhovna državna tožilka Barbara Brezigar v odgovoru na zahtevo, podanem na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP navaja, da so očitki zagovornika obsojenega K. glede priznanja krivde v celoti vsebinsko pravilno zavrnjeni v sodbi pritožbenega sodišča v točkah 67 – 71. Neutemeljeni so tudi očitki zagovornice obsojenega M. o kršitvi kazenskega zakona, enake očitke je razumno zavrnilo že drugostopenjsko sodišče v točkah 8 – 13 sodbe. Ocenjuje, da tudi bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ni podana, pri čemer se sklicuje na razloge drugostopenjskega sodišča v točkah 15 – 20 sodbe. Prav tako ni utemeljen očitek v zvezi z napako o datumih, saj je iz odločbe drugostopenjskega sodišča jasno razvidno, da je sodišče o pritožbah odločilo po javni seji 24. 11. 2016 in po posvetovanju senata 24. in 29. 11. 2016. 5. O odgovoru vrhovne državne tožilke sta se izjavila obsojeni A. K. in zagovornica obsojenega M. Obsojeni K. navaja, da je na predobravnavnem naroku dne 19. 10. 2015 svojo odgovornost priznal, vendar pa pri tem izrecno poudaril, da se glede kaznivega dejanja hude telesne poškodbe zadeve niso odvijale tako kot so zapisane v obtožbi, sicer pa se sklicuje na navedbe v zahtevi za varstvo zakonitosti, ki jo je vložil njegov zagovornik. Zagovornica obsojenega M. pa vztraja pri navedbah in predlogu iz zahteve.

B.

6. Držijo navedbe zagovornika A. K., da se na predobravnavnem naroku dne 11. 5. 2015 obsojenec ni izjavil glede priznanja krivde, saj je bil ta narok na predlog zagovornikov in tožilstva zaradi združitve kazenskih postopkov preložen. Se je pa obsojenec o krivdi izjavil na predobravnavnem naroku dne 19. 10. 2015. Predsednica senata je potem, ko je ugotovila, da je obsojenec razumel vsebino obtožbe, tega poučila po določbah iz 3. do 5. točke tretjega odstavka 285. a člena ZKP in nato tudi po drugem odstavku 227. člena ZKP. Obsojeni A. K. je priznal krivdo za kaznivo dejanje požiga po obtožnici Kt 2417/2015, glede kaznivega dejanja hude telesne poškodbe na škodo V. pa izjavil, da krivdo priznava, vendar se ni zgodilo tako, kot piše v obtožbi (list. št. 842 in 843). Sodišče je nato sprejelo sklep, da se priznanje krivde obsojenega A. K. glede kaznivega dejanja požiga sprejme in obsojenca poučilo, da lahko izjavo v delu, v katerem krivde ne priznava, v nadaljevanju postopka spremeni in krivdo prizna. Glede na to, da je sodišče ugotovilo, da obsojenec krivde za kaznivo dejanje hude telesne poškodbe po prvem odstavku 123. člena KZ-1B ni priznal, ga je tudi poučilo, da lahko navede katera dejstva v obtožbi priznava. Nato pa je obsojenec izjavil, da nobenih dejstev v obtožbi ne priznava. Glede na to, da takšnemu zapisu procesno relevantnih dejstev na predobravnavnem naroku takrat obsojenčev zagovornik, odvetnik Vanja Radanovič in obsojenec nista ugovarjala, je treba ugotoviti, da so očitki v zahtevi obsojenčevega zagovornika, na podlagi katerih uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP v zvezi z drugim odstavkom 285. c člena istega zakona neutemeljeni. V nasprotju z dogajanjem na predobravnavnem naroku, razvidnim iz zapisnika, obsojenčev zagovornik na podlagi lastnega videnja ponuja zaključek, da je obsojenec storitev kaznivega dejanja hude telesne poškodbe priznal, kar pa ne drži. Zato je treba sprejeti argumentacijo pritožbenega sodišča, s katerim je v točkah 67 – 71 zavrnilo vsebinsko enake pritožnikove pritožbene očitke, da je obsojeni K. tudi kaznivo dejanje hude telesne poškodbe priznal. Sodišče druge stopnje utemeljeno navaja, da je priznanje krivde jasno takrat, ko je izraženo v obliki da ali ne, popolno pa, če se nanaša na dejanje kot je opisano v tenorju obtožnega akta, kar pomeni brez kakršnih koli zadržkov ali posegov v dejansko stanje. Tako je bilo že pojasnjeno, da ob nadaljnjem odgovoru K., ko je bil vprašan katera dejstva sploh priznava, da ne priznava nobenih dejstev, povsem jasno, da o priznanju kaznivega dejanja hude telesne poškodbe v konkretni zadevi ni mogoče govoriti. Nasprotne trditve v zahtevi obsojenčevega zagovornika so zato neutemeljene.

7. Zagovornik obsojenega A. K. navaja, da zapis sodišča prve stopnje, v katerem povzema obsojenčev zagovor z dne 11. 1. 2016 (5. točka, 8. stran sodbe), dosega standard kršitve 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, da pa je v zahtevi za varstvo zakonitosti posebej ne izpostavlja. Poudarja, da sodba povsem zamolči dejstvo, da je K. tega dne v zagovoru na glavni obravnavi povedal, da je napad na oškodovanca že priznal, sodišče pa se je zadovoljilo z zapisom, da se je obsojenec zagovarjal, da je oškodovanca napadel, vendar da se dogodki niso odvijali tako, kot je zapisano v obtožbi. Glede na to, da obsojenčev zagovornik tudi sam pravi, da opisane bistvene kršitve določb kazenskega postopka, ki mimogrede sploh ni podana, ne uveljavlja, zato je Vrhovno sodišče ni presojalo.

8. Bistven očitek v zahtevi zagovornice obsojenega M. je, da dejanje, tako kot je opisano v izreku sodbe, kolikor se nanaša na tega obsojenca, sploh nima zakonskih znakov kaznivega dejanja in da je zato podana kršitev kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP. Zagovornica navaja, da je v prvem odstavku opisa naveden abstraktni del kaznivega dejanja za telesne poškodbe v sostorilstvu in da je bil prispevek obsojenega M. k storitvi odločilnega pomena, pri konkretnem opisu življenjskega primera pa, da je ostalim sostorilcem posredoval predhodna navodila, podrobne informacije kje prebiva in kdaj in po kateri poti bo ponoči zaradi odhoda na nočno službo zapustil blok oškodovani D. V., s katerim je bil Idriz M. v neporavnanem dolžniško-upniškem razmerju. Nato je po opisu kaznivega dejanja hude telesne poškodbe v izreku navedeno še, da je prispevek tega obsojenca, ki edini ni bil neposredno prisoten na kraju izvršitve kaznivega dejanja, odločilen, saj se A. S. in obsojena A. K. in K. P. z D. V. niso poznali, posledično med njimi tudi ne obstaja nikakršno upniško-dolžniško ali drugačno razmerje, kot tujcem v tranzitu v Republiki Sloveniji, pa ji ni bil znan naslov in življenjske navade D. V. Da je bilo zato posredovanje navedenih informacij ključno in odločilno, da so ostali trije obsojenci lahko neposredno izvršili kaznivo dejanje hude telesne poškodbe.

9. Iz obrazložitve prvostopenjske sodbe je razvidno, da je to ugotovilo, da je bil obsojeni Idriz M. organizator kaznivega dejanja, ki je naročil njegovo izvršitev, da se „nakazuje“, da je soobsojencem priskrbel stanovanje, v katerem so v Ljubljani prebivali, ne da bi jim bilo treba za to plačati ter, da jim je priskrbel pištolo, s katero je bil kasneje obstreljen oškodovanec. Drži kar navaja vložnica, da je v prvostopenjski sodbi sodišče v 68. točki glede pištole uporabilo pogojnik, da naj bi obsojeni M. priskrbel pištolo, v 102. točki pa uporabilo trdilno obliko, vendar pa ne gre za kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, saj je celovito gledano iz utemeljitve prvostopenjske sodbe določno razvidno, da je sodišče ugotovilo, da je pištolo priskrbel obsojeni M. Sodišče prve stopnje je tudi navedlo razloge, ki jih ni mogoče oceniti kot nerazumne, da je bil obsojenčev motiv za sodelovanje pri storitvi kaznivega dejanja prisiliti oškodovanega V., ki ni privolil v povrnitev dolgovanih 30.000,00 EUR do konca leta, ampak je vztrajal pri tem, da bo dolg vrnil do konca marca 2015, da se ukloni njegovim zahtevam. S tem, ko vložnica teh navedb ne sprejema, po vsebini ne uveljavlja zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ampak izpodbija ugotovljeno dejansko stanje.

10. Zagovornica obsojenega I. M. bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP utemeljuje tudi z navedbami, da se obrazložitev prvostopenjske sodbe sklicuje na dejstva in okoliščine, ki ne izhajajo iz opisa kaznivega dejanja, in na tej podlagi gradi zaključek, da je v takšnem ravnanju obsojenega M., mogoče ugotoviti brezobzirnost in odločnost, da se oškodovanca telesno poškoduje. Sodišče v postopku ugotavlja ne le tista odločilna dejstva, ki pomenijo objektivni dejanski stan kaznivega dejanja predpisan v kazenskem zakoniku in dejstva in okoliščine, ki se nanašajo na subjektivno dejansko stanje kaznivega dejanja, ampak tudi tista, ki so pomembna pri izbiri vrste in odmeri kazenske sankcije. Presoja s tega vidika zato pokaže, da tudi ta kršitev, ki po vsebini bolj meri na očitek prekoračitve obtožbe, ni podana.

11. Sodišči prve in druge stopnje sta na podlagi dejstev, ugotovljenih v dokaznem postopku, presodili, da je treba udeležbo obsojenega M. pravno opredeliti kot sostorilstvo, pri čemer pa nista izhajali iz opisa obsojenčevega ravnanja, opisanega v izreku. Ta pa, tako kot je formuliran, in tu ima vložnica deloma prav, ne nudi podlage za sklepanje, da je bil prispevek obsojenega M. pri kaznivem dejanju odločilnega pomena in da je zato treba njegovo udeležbo opredeliti kot sostorilstvo. V drugem odstavku 38. člena KZ-1B so primeroma našteta ravnanja, ki pomenijo pomoč pri storitvi kaznivega dejanja. Med temi tudi, da je takšna oblika udeležbe podana tudi takrat, ko kdo storilcu da nasvet ali navodila, kako naj stori kaznivo dejanje. Navedba v izreku glede obstoja upniško-dolžniškega razmerja je sama po sebi nevtralna, saj ni pospremljena s trditvijo, da je ravno zaradi razrešitve spora o tem obsojeni M. naročil napad na oškodovanca. Po presoji Vrhovnega sodišča pa dejanje tako kot je opisano, ne glede na ugotovljena dejstva, ki jih opis ne vsebuje in bi utegnila kazati na sostorilstvo, pri tem obsojencu ne presegajo pomoči kot oblike udeležbe pri storitvi kaznivega dejanja. Predhodno navodilo v opisu dejanja glede tega obsojenca v izreku ni vsebinsko napolnjeno, vendar pa opis kaznivega dejanja vsebuje določen očitek, ki je bil v postopku dokazan, da je obsojeni M. ostalim, ki oškodovanega V. niso poznali, povedal kje ta prebiva in kdaj ter po kateri poti bo ponoči zaradi odhoda na nočno službo zapustil stanovanjski blok, s tem pa udejanjil zakonske znake pomoči h kaznivemu dejanju hude telesne poškodbe po prvem odstavku 123. člena v zvezi s 38. členom KZ-1B. Višje sodišče utemeljeno ugotavlja, da se obsojenemu M. opisano ravnanje po vsebini logično navezuje na opis izvršitvenega dejanja soobsojencev, ki je imelo za posledico hudo telesno poškodbo V. Zato je Vrhovno sodišče zahtevi zagovornice obsojenega M. deloma ugodilo in ugotovljeno kršitev kazenskega zakona iz 4. točke 372. člena ZKP odpravilo tako, da je sodbi sodišč prve in druge stopnje glede kaznivega dejanja po prvem odstavku 123. člena KZ-1B v pravni opredelitvi in odločbi o kazenski sankciji glede tega obsojenca spremenilo in dejanje kvalificiralo kot pomoč h kaznivemu dejanju hude telesne poškodbe po prvem odstavku 123. člena v zvezi s 38. členom KZ-1B. Glede na to, da gre pri pomoči za milejšo obliko udeležbe kot pri sostorilstvu, izpodbijano sodbo spremenilo tudi v odločbi o kazenski sankciji izrečeno obsojenemu I. M., tako, da mu je ob upoštevanju okoliščin pri izbiri in odmeri kazenske sankcije, ki so že ugotovljene v izpodbijani pravnomočni sodbi, izrečeno kazen znižalo na 3 (tri ) leta zapora.

12. Zagovornica obsojenega M. sodišču druge stopnje očita, da je v utemeljitvi svoje odločitve v nasprotju z določbo 391. člena ZKP zapisalo, da se dejanska vsebina M. predhodnega navodila navedenega v opisu, logično navezuje na opis izvršitvenega dejanja, ki je imelo za posledico hudo telesno poškodbo V. Pri tem izpostavlja, da prvostopenjska sodba o vsebini predhodnega navodila nima nobene obrazložitve in da je pritožbeno sodišče s svojimi razlogi in obrazložitvijo nadomestilo vsebino sodbe sodišča prve stopnje, s tem poseglo v obsojenčevo pravico do obrambe, saj ta zoper takšno odločbo višjega sodišča nima rednega pravnega sredstva. Po presoji Vrhovnega sodišča sodišče druge stopnje v tem delu ni dodatno pojasnjevalo sodbe prvostopenjskega sodišča, ampak je podalo svojo razlago kaznivega dejanja na podlagi opisa, navedenega v sodbi sodišča prve stopnje. Zato zatrjevana kršitev pravic obrambe tudi v tem pogledu ni podana.

13. Zagovornica obsojenega M. navaja, da iz opisa dejanja ni razvidno, kdaj je M. po ugotovitvah obeh sodišč izvršil kaznivo dejanje, prav tako pa v opisu ni kraja, kar pa je v nasprotju z 18. in 19. členom KZ-1B. Pri kaznivem dejanju hude telesne poškodbe časovna in krajevna opredelitev, kot posebni modaliteti, ne sodita med zakonske znake kaznivega dejanja. Čas storitve je lahko pomemben tudi, ko se postavlja vprašanje morebitnega zastaranja kazenskega pregona, kraj storitve pa z vidika krajevne veljavnosti kazenskega zakona. Vložnica s temi trditvami ostaja zgolj na splošni ravni, pri čemer ne obrazloži, zakaj naj bi bila pravnomočna sodba zaradi zatrjevanih kršitev (te v konkretni zadevi niso podane) nezakonita.

14. Zagovornica obsojenega M. opozarja na 13. točko odločbe sodišča druge stopnje, ki v uvodnem stavku v 13. točki navaja, da uveljavljana kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena KZ-1B ni podana, pri čemer tudi sama ocenjuje, da je pritožbeno sodišče najverjetneje imelo v mislih kršitev iz 1. točke 372. člena ZKP. Vrhovno sodišče ugotavlja, da gre v tem delu zapisa za očitno pisno pomoto, ki jo lahko v skladu s prvim odstavkom 365. člena s sklepom o popravku, na zahtevo strank ali po uradni dolžnosti popravi predsednik senata.

15. Obe zahtevi problematizirata tudi očitno napako v navedbi datuma sprejema odločitve drugostopenjskega sodišča, ki je v uvodu zapisalo, da je odločilo po posvetovanju 24. in 29. 11. 2016, na koncu sodbe pa navedlo datum 24. 11. 2016. Tudi v tem primeru gre za očitno pomoto, ki jo je mogoče odpraviti s sklepom o popravku po prvem odstavku 365. člena ZKP, ni pa mogoče govoriti o kršitvi zakona, ki bi kakorkoli vplivala na zakonitost izpodbijane pravnomočne sodbe.

C.

16. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da je zahteva zagovornice obsojenega M. deloma utemeljena in je zato v skladu s 426. členom ZKP izpodbijano pravnomočno sodbo glede tega obsojenca v odločbi o pravni opredelitvi in kazenski sankciji spremenilo tako, kot je razvidno iz izreka. V ostalem pa je po ugotovitvi, da v zahtevah zatrjevane kršitve Ustave in zakona, zahtevo zgovornice obsojenega M., zahtevo zagovornika obsojenega K. pa v celoti, po 425. členu ZKP zavrnilo.

17. Obsojeni K. je dolžan plačati sodno takso v znesku 1.200,00 EUR na podlagi določbe 98. a člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP, v skladu s taksno tarifo št. 7116, 7152 in 7301.