Jedro

Uničenje izdanih internih delnic je odredil državni organ, zato izdajatelj vrednostnega papirja ne more veljavno izpolniti svoje obveznosti.

Izrek

Revizija se zavrne. Tožena stranka sama krije stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za izplačilo vrednosti internih delnic - dveh za izplačilo regresa z dne 4.9.1992 in 9.9.1992. Ugotovilo je, da je tožena stranka sicer izdala interne delnice, vendar so bile delnice komisijsko uničene. Delnice so bile deponirane v trezorju tožene stranke, delavcem pa so bila izdana potrdila o vplačilu. Sodišče je presodilo, da je obveznost tožene stranke iz vrednostnega papirja prenehala, ker je bil ta po odredbi državnega organa uničen. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper tako pravnomočno sodbo je tožeča stranka vložila pravočasno revizijo, v kateri uveljavlja vse razloge iz 370. člena ZPP in predlaga spremembo sodbe tako, da bo zahtevku ugodeno, podrejeno pa razveljavitev obeh sodb in vrnitev zadeve v novo sojenje. Bistveno kršitev določb pravdnega postopka vidi revizija v tem, da se višje sodišče ni opredelilo do pritožbenih trditev, da tožnik razpolaga z vrednostnim papirjem tožene stranke, ampak je navedlo, da je ta trditev protispisna. Vrednostna papirja v izvirniku je tožnik predložil na glavni obravnavi in ju je sodišče tudi prebralo v dokaznem postopku. Ob pravilni uporabi materialnega prava bi sodišče moralo pritožbi tožnika ugoditi. "Potrdili za plačano interno delnico" imata vse bistvene sestavine vrednostnega papirja iz 235. člena ZOR. Ugotovitve, da so bile obveznice sežgane, za tožnika niso izkazane. Za odločitev je bistveno, da je tožena stranka za svoje obveznosti izdala obveznice in jih izročila tožniku, ta pa na podlagi vrednostnega papirja tožene stranke uveljavlja svoje pravice po pravilih, ki veljajo za izpolnitev obveznosti iz vrednostnega papirja.

Revizija je bila vročena toženi stranki in Vrhovnemu državnemu tožilstvu RS (375. člen Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 36/2004 - prečiščeno besedilo, ZPP). Tožena stranka je na revizijo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev. Pojasnila je, da je vrednostne papirje morala sežgati. Teh ni niti izročila delavcem, ker je slutila, da morda "ne bo šlo vse gladko". Potrdila so le legitimacijski papir, tožeča stranka pa ni tožila na izročitev delnic.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče pri preizkusu očitka o obstoju bistvene kršitve določb pravdnega postopka ugotavlja, da je višje sodišče v svoji odločbi odgovorilo na vse pravno pomembne pritožbene trditve. Ni točen revizijski očitek, da tožnik poseduje vrednostne papirje.

Tožnik poseduje potrdila, ki pa niso vrednostni papirji - na potrdilih je celo zapis, da se bodo zamenjala za delnice. Pri svojem odgovoru višje sodišče tako ni zapisalo nič "protispisnega". Tudi sicer je izpodbijana odločba jasna in razumljiva, drugačni revizijski očitki pa niso utemeljeni.

Vrednostni papir je pismena listina (234. člen Zakona o obligacijskih razmerjih, Ur. l. SFRJ, št. 29/78 do 57/89, ZOR), ki ima bistveno lastnost: zagotavlja možnost za učinkovit prenos premoženjskih pravic. V 235. členu ZOR so določene sestavine vrednostnega papirja, prva bistvena sestavina je označba vrste vrednostnega papirja. Tretji odstavek istega člena jasno določa, da listina, ki ne vsebuje katerekoli izmed bistvenih sestavin, ni vrednostni papir. Listine, ki jih je predložil tožnik, so potrdila za plačano interno delnico. Že naslov sam izdaja, da ne gre za vrednostni papir, ampak za listino, ki potrjuje, da je bil vrednostni papir izdan. Revizijske trditve, da ima predloženo potrdilo vse sestavine vrednostnega papirja, zato niso pravilne.

Vrednostni papirji - torej interne delnice, ki jih je tožena stranka hranila v svojem trezorju - so bili uničeni po odredbi državnega organa. Tožnik trdi, da ta ukrep zanj ni izkazan. Revizijsko sodišče odgovarja, da je komisijsko uničenje vrednostnih papirjev ena (bistvenih) dejanskih ugotovitev postopka, na katere je revizijsko sodišče vezano pri preizkusu utemeljenosti revizijskih očitkov (tretji odstavek 370. člena ZPP). Taka dejanska ugotovitev pa je vodila v pravilen materialnopravni zaključek, da je tožena stranka prosta svoje obveznosti. Uničenje izdanih internih delnic je odredil državni organ, zato izdajatelj vrednostnega papirja ne more veljavno izpolniti svoje obveznosti (drugi odstavek 254. člena ZOR).

Revizijsko sodišče je presodilo, da očitki o obstoju bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotni uporabi materialnega prava niso utemeljeni. Zato je revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).

Tožena stranka v odgovoru na revizijo ni zapisala ničesar takega, kar ne bi sodišči že ugotovili v dokaznem postopku. Zato revizijsko sodišče njene vloge ne more šteti kot potrebne za pravdo in je stroške revizijskega odgovora dolžna kriti tožena stranka sama (155. člen v zvezi s 165. členom ZPP).